Katero smučišče 2?
Nagrada? Pivo! (lohka pa tudi čaj). Za nagrado morate poleg odgovora v komentarju pustiti tudi kakšen kontaktni podatek. Pa ne goljufat.
Entries Tagged as 'smučanje'
Leto 2013 v fotkah …
… in bolj malo v besedah.
Pregled fotk lanskega leta pokaže, da se mi je smučalo, hodilo in kolesarilo. Malce tudi potovalo (po balkanu). Žal sem izrekel sožalje na več pogrebih, kot čestital k rojstvom. In ja, leto 2013 je leto, ko sem postal profesionalni politik. In tudi na ta račun spoznal veliko dobrih ljudi, nekaj pa tudi manj dobrih.
In, če ocenim razmerje fotko/čas, se pravi čemu se splača nameniti čas glede na to, ob koliko fotkah se želiš potem spomniti tiste trenutke, se čas splača nameniti ljudem, ki jih imaš rad ter z njimi oditi v naravo ali na potovanje. Kako enostavno, mar ne.
Profili smučarjev
Med letošnjimi zimskimi počitnicami sem kar veliko presmučal sam, in logično, človek ima čas za razmišljanje v takšnih trenutkih. Ponavadi takšno, brezplodno razmišljanje, ki je samo sebi namen, v resnici pa pomirja človekove možgane, se pravi je ključni namen počitnic dosežen – počivanje.
Skratka, kakšni smučarji smo? Nekako sem identificiral 4 osnovne tipe. Potovalni, tehnični, produktivni in socialni. Pa razdeljamo vsakega posebej.
- Potovalni smučarski tip
Osnovni namen njegovega smučanja je v bistvu spoznavanje sveta na smučah. To se kaže v tem, da poleg smučišča, kjer je nastanjen, obišče še ostala bližnja smučišča, in njegov cilj je smučati na čim več smučiščih, spoznati čim več krajev pa tudi prog. Če je v bližini Marmolade, do šel absolutno gor, ker pač ne gre zamuditi tako visoke točke z nedvomno prelepim razgledom. Če je v bližini Sella Ronde jo bo seveda obkrožil. Težko bo šel dvakrat na isti kraj, razen, če je tako velik, da ga prvič še ni uspel predelati.
Nočno smučanje – največ za vaš denar na Starem Vrhu
No, v bistvu je to malce poenostavljen zaključek, ker sem letos nočno smučal le na dveh lokacijah, v Kranjski gori in Starem Vrhu. Pa še to sem bil v Kranjski gori 7x in na Starem vrhu le 1x. Ampak vso smučanje vestno beležim z mojo Garmin uro, in tako lahko primerjam, koliko sem presmučal. Seveda navedeni kilometri vključujejo tudi kilometre na samih napravah, ko so ponavadi manjši od presmučanih, časovno pa verjetno potratnejši. Zaradi vijuganja po progi, pa je tudi vprašanje, koliko doda kilometrov tudi samo GPS merjenje, ki pač meritve izvede včasih na skrajnih robovih proge, včasih pa kje vmes.
No, ampak za primerjavo so te podatki čisto ok, saj je vedno merjeno na enak način.
Slovenska smučišča
Navkljub relativno slabim snežnim razmeram, sem letos obiskal že tri slovenska smučišča. Za novo letne praznike sem bil na Rogli, v petek na nočni v Kranjski gori in danes na Krvavcu. Snega ni nikjer v izobilju, ga pa zelo dobro delajo, kar v bistvu pomeni da je povsod dokaj trda podlaga. V Kranjski gori sem prvič doživel, da sta za nočno smuko delali obe sedežnici, tako Dolenčev rut kot Kekec, pa tudi tisa vlečnica vmes.
Na Krvavcu je bilo sicer lepo vreme, ampak sneg pa slabši kot v Kranjski gori. In potem tam, kjer je bilo bolj ledeno, očitno še posipavajo s šodrom, da ja ne bi šlo prehitro, al kako.
Leto 2011 v gibanju
No, pa poglejmo kako je izgledalo gibalno leto 2011 zame. Podatki so v glavnem iz Garmin Sport Trackerja, kamor več ali manj vestno beležim moje ture, ker to pač Garmin ura dela sama. Lahko pa da je kdaj kaj izpadlo, ampak večina je zabeležena. Sem pa upokojil prejšnjo garmin uro in nabavil novo – Forerunner 310XT.
Številka v oklepaju pomeni, kolikokrat sem podobno aktivnost opravil leta 2009, za 2010 pa izgleda nisem naredil obračuna. Morda ga še bom, saj imam vse zabeleženo.
- Zabeležil sem 18 smučarskih dni (8) par polnih, par pa večernih, ki pa so toliko bolj intenzivni.
- 50x (46x) sem se z biciklom povzpel na Dobeno, po raznih poteh, potem pa večkrat nadaljeval na Rašico, pa še na Mengeško kočo. Ali pa dodal še par dodatnih km. V glavnem gre pa za popoldanske vzpone, ker za takšno turo rabim min 1 uro, max pa kakšne tri, če grem dovolj naokoli.
- Odpeljal sem še 18 krajših kolesarskih tur, kar vključuje recimo vožnjo v službo (20km), na sv. Trojico, ali pa družinsko kolesarjenje v Bohinju.
- In pa 18 daljših kolesarskih tur – nad 50 km (14 morda so nekatere bile krajše) med njimi tradicionalna v Črnomelj, Kandrše – Trojane (večkrat), Vršič, Črnivec, Krvavec (Zvoh), Menina planina, v Bohinj, Čemšeniška planina, Mangrtso sedlo, Kamniška bistrica in vrhunec – Trasa maratona Alpe.
- 16x sem odšel peš na sprehod ali pohod (4x) – od bližnjega gozda, pa do vzpna na Stol, Lisco, sprehod do Slapa Peričnik, ….
- 15x (14x) sem odtekel tekaški trening, tipično kakšnih 5 km.
- 18x sem se potil na sobnem biciklu (11x).
Vse skupaj to pomeni 153 gibalnih dni. Več verjento ne gre. Ali pač. Bomo videli. Vsekakor me je pri teku ovirala poškodba noge, ker še kar čutim neke bolečine v predelu ahilove tetive in se kar pazim, da ne bi pretiraval. Verjento pa lahko kar veliko naredim na intenzivnosti ukvarjanja s športom. Se pravi, pojačam kakšno od aktivnosti.
Logično vprašanje ob tem je, koliko sem shujšal. Nič! Zero! Null! Njente! Toliko v motivacijo vsem, ki želite shujšati z več gibanja. Ne gre. Enostavno je treba manj žret. Kar pač meni očitno ne ratuje najbolje.
Leto 2011 v fotkah
Evo, tako je izgledalo moje leto 2011 v fotkah:
Snežni gradovi pod Peco - Obiskali smo deželo Kralja Matjaža, kjer vsako leto organizirajo izdelavo skulptur iz snega.
Dobeno - Leta 2011 sem se prvič povzpel na Dobeno že 5. februarja.
Zaključek smučarske sezone na Krvavcu
Smučarska sezona se nezadržno bliža koncu, in ker se nam ni dalo voziti do Avstrije smo danes odšli na Krvavec – slovensko naj smučišče. Na Krvavcu nisem bil že par let, morda pet, morda celo deset, če seveda odštejem lanski kolesarski vzpon na Krvavec. In moram priznati, da se je kar nekaj spremenilo. Namesto ene dvosede je sedaj štiriseda, namesto druge pa moderna šestseda, ki nas odpelje na Vrh Krvavca.
Mislim da so tudi razširili večino prog, da so se nekatere posedle, je pa verjetno le moj občutek :-)))
Pogledano na malce drug način pa to pomeni, da premorejo eno moderno napravo, eno novejšo, ostalo je pa ena velika žalost. Počasno pa še dobro te lahko udari tam nekam pod kolena, če se ne pripraviš kot je treba. In potem naslednjič le čakaš ali ti bo tokrat uspelo ali boš spet dobil nov udarec.
Da se ob takšni ponudbi nekdo potem sklicuje na spremembe počitniških terminov, ker ni smučarjev, kaže le na to, da samozaverovani sami vase, odgovorni še niso obiskali kakšnega bližnjega smučišča v Avstriji ali Italiji. Ne bi jim škodilo. Morda bi jim pomagalo razumeti, da za blizu 100 EUR, kolikor stane družinsko smučanje na Krvavcu za en dan, pričakujemo malce več, kot lep razgled in eno moderno napravo.
Smučanje na Kopaoniku
V bistvu nisem točno vedel, v kaj se spuščam z odločitvijo, da gremo letos smučat na Kopaonik, Srbija. Na webu imajo sicer napisano kakšne vse naprave imao in koliko prog, vendar je to Balkan, in je bolje biti previden.
Pri oceni mi tudi nagaja vreme, ker je do sedaj praktično vse dni snežilo, ne preveč pa vseeno. Pogosto je bilo megleno, čeravno oboje ni preveč motilo pri smučanju. Ker megla je bila tipično par 100 metrov proge, sneg pa rahel. Ni pa bilo razgleda, tako da ne dojameš vseh razsežnosti, pa tudi navigacija je malce problematična.
Naprave so različne. Od moderne 6 sedežnice do starinske dvosede, ki gre tako počasi, da bi lako vmes komot pomalical. In karte so RFID, kar na slovenskih smučiščih nekako še ni standard.
Same proge so označene tukajšnjemu znanju smučanja primerno. Navajeni alpskih smučišc bodo lahko razočarani. Tukajšnja modra proga, je alpska zelena (*), tukajšnja rdeča ustreza našim modrim in tukajšna črna, je rdeča. Res pa kar nekaj črnih in rdečih prog ni delovalo, tako da morda bi tam bilo kaj drugače, čeravno močno dvomim.
Ne glede na vse, tako vreme kot nekatere počasnejše naprave in tudi bolj položne terene, pa sem vseeno v enem dnevu nasmučal skoraj 80km, od tega kar nekaj z ženo. Kar pomeni, da se vse to niti ni poznalo več kot kakšnih 20%.
Kopaonik je tako primeren za družinsko bolj uživasko smučanje. Piljenje tehnike carvinga. Za tiste bolj zahtevne smučarje, pa to verjetno ne bo primerna izbira.
(*) alpsko zeleno sem si gladko izmislil :-))
Obertauern – 97.54 km
Še malce dlje kot Turracher Höhe se nahaja Obertauern. To smučišče je malce večje od prej omenjenega, tako da ga je v enem dnevu že kar težko, če ne celo nemogoče obdelati v celoti. Sploh, če si kakšne lepše proge privoščimo večkrat.
Uspelo mi je v enem ne čisto polnem dnevu nasmučati dobrih 97 km (vključujoč vožnjo na napravah), kar se mi zdi je moj nov osebni rekord. 6 ur in četrt je to naneslo in slabih 12.000 višnskih metrov. To smučišče žal ne podpira skiline.cc tako, da je vsa statistika iz mojega garmin-a.
