V Bohinj z biciklom

Bohinj je kar prijetno poletno pribežališče, če se temperature v urbanih krajih povzpnejo preko razumnih meja (pišuka, ob vsem kar ureja zakonodaja bi lahko sprejeli tudi uredbo o najvišjih dovoljneih temperaturah). V bistvu je Bohinj med takšnimi vikendi masovka. Ne le ob samem jezeru, še bolj na cesti. In vožnja tja ter nazaj, v veliki meri odvzameta samemu izletu kar dobršnjo mero zadovoljstva. Da pa se tudi drugače.

Recimo da se v Bohinj odpravimo kar z biciklom. V bistvu je oddaljen ravno toliko, da ga lahko dosežemo že v petek, po službi. Odvisno pač do kdaj delamo, in koliko potem pritiskamo. Sam sem to izvedel ta vikend.

Iz Ljubljane do Medvod se pride mimo glavne ceste, čez Stanežiče (sem se malce zgubljal) in nato mimo motela Medno. Tam bi potem moral kar naprej proti Goričanam, sam pa sem zavil malce čez Medvode, pa potem vseeno prišel na Rakovnik pa naprej čez Soro proti Škofji Loki. Do Železnikov sledi vožnja po bolj prometni cesti nato pa se začne vzpon proti Rudnem (še ni sile), kjer pa preidemo na sicer dober makadam in se vzpenjamo proti Rovtarici. Sam vzpon se mi ni zdil nič kaj posebnega, čeprav ga je za kakšnih 10 km. V bistvu se od Železnikov v cirka 12 km dvignemo iz 450 na 1125 mnm, kar pomeni povprečno 5,5% vzpon. Večino po dokaj dobri gozni makadamski cesti, kjer so občasno problematični “valovi”, ki te ravno prav pretresejo, da izgubiš hitrost.

Občasno srečamo ali nas prehiti kakšen avtomobil, ki te kar dobro zapraši. Ni pa toliko prometa, da bi to predstavljalo kakšen večji problem. Nato sledi dokaj položna oziroma rahlo spuščajoča se vožnja po planoti, ki ji ne vem imena, gre pa za severni predel Ratitovca (1675mnm), gor se pa nahaja planina (ali kakor se že imenujejo) Rovtarica.

Spust je lep, pri Bitenjski planini makadam ponovno zamenja asfalt in potem kar leti proti Nemškemu rovtu. Ker sem imel spanje organizirano v Ravnah v Bohinju, ki so malce nad Bohinjsko Bistrico, me je čakal še krajši, pa kar strm vzpon na Ravne. To bi si sicert lahko prihranil, če bi prej vedel da obstaja prevozna pot med Nemškim Rovtom in Ravnami. Tako sem pa naredil še malce več višincev, kar pač ne škodi.

Celotna pot mi je vzela dobre štiri ure in pol, vključujoč postanek v Železnikih za nakup vode in hrane, ter še en postanek za kozumiranje sendviča ter dodaten vzpon na Ravne. Na samem vzponu sem imel kar težke noge, morda zaradi neprimerne prehrane pred turo, morda zaradi hude vročine prvi dve urci od Ljubljane do Železnikov, ki sta bili kar peklenski. Ampak ni bilo sile.

V Bohinju so sicer letos zrihtali novo kolesarsko pot, idealno v bistvu za družinski kolesarski izlet, če odštejemo del, ki ga je potrebno odpeljati po navadni cesti. Pa tudi spust od Češnjice proti Bohinjski bistrici zahteva, da ima otrok že kar nekaj kolesarskega znanja. Ampak kjer je kolesarska pot urejena, je res vredna obiska. Pot sicer ne vključuje jezera, seveda pa je logično, da na najbližji točki skočimo do jezera, da se malce ohladimo, in potem lažje nadaljujemo pot. Nenazadnje so družinski kolesarski izleti namenjeni temu, da se imamo lepo, ne pa da otrokom že v rani mladosti priskutimo kolesarjenje oziroma na splošno vse povezano s športom.

Za nazaj sem planiral povratek preko Soriške planine, pa nam je vreme malce zagodlo in sem se vrnil en večer prej, lepo z avtom :-(( Pa drugič.

Skratka kolesarski vikend izlet v Bohinj, z biciklom iz Ljubljane s kolesom ni utopija, niti ne kakšno posebej herojsko dejanje. 70 km z manjšim vzponom pač zmore vsak. Če ne, je bolje da svoj bicikl kar proda.

PS: Še gps track na gps-race.com

PPS: Malček več o Bohinju se je pa zapisalo mojci.