Obhajajo me ideje, da bi z relativno majhnim posegom, lahko pridobil par dodatnih kvadratnih metrov bivalne, v bistvu počivalne, površine. Združeno z načrtovano menjavo strehe, bi to bil lahko čisto simpatična sprememba. Da pa ne bi bil odvisen od butalskega pristopa (če bo oštro bodo vile, če bo ravno pa lopata) sem se odločil, da mi pri vizualizaciji pomaga arhitekt. Pardon, arhitektka.
Kaj je glavna težava uporabnikov trenutnega zdravstvenega sistema? Čakalne vrste. Nad kvaliteto zdravstvenih storitev se večinoma ne pritožujemo. Če bi bil zloben, bi dodal da zato, ker itak v večini nismo usposobljeni za ocenjevanje. In se nam v večini ne sanja, da so recimo novorojenčki deležni 2x manj presejalnih testov pri rojstvu, kot v razvitejših državah. Ali da za posamezne bolezni drugje že uporabljajo učinkovitejša (in dražja) zdravila. In kar ne vemo, to pač ne boli.
Čakalne vrste so tako tisto največje zlo, ki ga vidimo v slovenskem zdravstvu. Da do potrebnih storitev ne moreš takoj, ampak šele čez čas. Ko prideš na vrsto.
Kot je pred leti že pojasnil g. Mrkaić za Finance (že samo z omembo tega strokovnjaka, ki trenutno dela pri svetovni banki je moj prispevek izgubil vso kredibilnost), so čakalne vrste enostavno namenjene temu, da je potrebno opraviti manj storitve. Ker marsikdo pač ne dočaka sovjega vrstnega reda. kruto, ampak takšen sistem pač imamo.
Kot pa pojasnjujejo odgovorni pa vzrok za čakalne vrste ni prezasedenost zdravnikov ali naprav. Nop. Vzrok je pomanjkanje denarja. Zavarovalnica, v bistvu paradržavna razdeljevalnica, določi koliko posamezne storitve lahko posamezen izvajalec opravi in to je to. Več ni plačano.
Včerajšnje oddaje Studio ob 17ih nisem ravno pozorno in v celoti poslušal. Sem pa vmes slišal par izjav, ki so me malce šokirale. Pa šokirale ni pravi izraz, ker čedalje jasnejše je, da Evropa ima probleme, tako da so me v resnici bolj zdramile, kot šokirale.
Obravnavala je položaj članice EU, in članice EVRO območja Grčije. Grčija se je znašla v težkem finančnem položaju. Bruselska demokracija ji je pripravila plan stabilizacije (remember Milka Planinc), ki pa Grkom ne diši preveč. In grki to kažejo na ulicah. Tudi Sloveniji ni tuje ohranjanje pridobljenih pravic, kot so zgodnje upokojevanje, bogat javni sektor, stabilna zaposlitev …. pa naj stane kolikor hoče. Saj bo že nekdo plačal.
Kar me je pa presenetilo v pogovoru v Studiu ob 17ih, pa so bile trditve v smislu “sedaj bodo morali pa resno voditi fiskalno politiko” zadolženi za EVRO seveda. Se pravi resno bodo morali začeti nadzirati spoštovanje dogovorjenih pravil, ki bodo zagotavljali stabilnost naše skupne valute. Ja kaj so pa počeli do sedaj? Oziroma kako? Neresno?
Kakor kaže, je temu res tako. Nobena skrivnost ni, da so z izpolnjevanjem kriterijev imele težave tudi velike država, kot je recimo Nemčija. In se jim je pač spregledalo čez prste. Ker so pač preveliki. Grčija je pa nekje vmes. Dovolj velika, da lahko povzroči težave, in dovolj majhna, da imajo Bruseljski centralisti idejo pokoriti jo.
Morda ne bi škodilo pogledati čez lužo, kjer se zvezne države ne smejo zadolževati, za razliko od članic EURO območja (tako sem slišal v že omenjeni državi). S tem ima centralna politika precej lažje delo pri zagotavljanju stabilnosti. Morda bi o čem podobnem veljalo razmisliti tudi v EU.
Težave Grčije v marsičem spominjajo na Srbski vdor v zvezni (jugoslovanski) denarni sistem. Kako se je vse skupaj potem zaključilo, je znano vsem. Verjetno pa ne tistim v Bruslju, ker sicer bi že davno začeli delati resno, in ne po balkansko – “lako čemo mi”.
V zadnji številki Življenje in Tehnika je zanimiv članek o pomenu globalnega segrevanja, pomenu CO2 pa tudi “folow the money”.
Sam članek mi nekako daje občutek, da ga je pisal odločen nasprotnik teze o globalnem segrevanju. In ga je pisal predvsem z mislijo, kako zabiti nazaj zagovornike te teze. Ampak kot praktično vsi članki v reviji Življenje in Tehnika, je tudi ta napisan utemeljeno, z dokazi in viri, ne pa kot je zadnje čase prisotno v ostalih medijih, se pravi predvsem prazno natolcevanje.
Par (dokazanih) trditev:
Članek verjento ni bil naključno v januarski številki, čeravno uredniki nekako niso vedeli, da bo letošnji januar tako bogat s snegom.
Je že tako, da lahko za vsako tezo na internetu najdete ducat strokovnjakov in “strokovnjakov” ki to tezo podpirajo ali jo pa zavračajo. Ne glede na to, kakšnega mnenja ste, p ačlanek v Življenju in Tehniki na poljuden način podaja malce drugačen pogled, kot smo ga deležni iz ostalih medijev. Na vsakem od nas pa je, da si ustvarimo lastno mnenje.
Prav paše takšen dveurni vzpon na Rašico in nazaj. Pot je bila sicer kar zaledenela, in na trenutke je bilo potrebno kar paziti, da sila gravitacije ni opravila svoje temeljne vloge. Danes sem sicer zavil na koncu po drugi poti, se malce izgubil, ampak ta hrib je itak tako majhen, da se hitro najdeš nazaj.
Je bilo pa danes kar precej prometa. Na poti navzgor sem srečal že sestopajočo skupno “100 žensk na Triglav”, ki so očitno že toliko postarane da namesto na Triglav sedaj hodijo na Rašico.
Sicer pa so takšni sprehodi pri meni bolj meditativne narave. Paše vsake toliko časa malce sproščeno razmišljati o vsem, in ničemer. Ko ti misli begajo sem ter tja, zavestno jih pa predvsem pošiljaš stran, da bi užil mir, ki ti ga nudi speča zimska pokrajina, če izbereš malce bolj odljudene poti. Upam, da bo čez dva dni napovedano sneženje opravilo svoje delo, da bom lahko podoben sprehod ponovil še kdaj preden poberejo ves sneg.
Zmagovalec današnjega sprehoda pa je vsekakor bil en vapo (vaški posebnež), ki je na Rašico prihodil kar v majici s kratkimi rokami. Saj verjetno je pred tem tekel pa mu je zakuhalo. Ampak vročine res ni bilo nobene.
How Google sets goals and measures success je zanimiv blog post. Ki poda nekaj zanimivih tem za razmišljanje.
Vprašajte project managerje, ali je bolje da realiziraš 100% realno zastavljenih ciljev, ali 60% nemogoče zastavljenih ciljev? Ali je fail sploh opcija?
Si upate to vprašati šefa?
Tipično je tako, da večja kot je firma, bolj pomembno je, da je realizacija 100%, ker sicer je treba iskati krivca. In se postavljajo zoprna vprašanja. In posledica je pač, da se načrtuje bolj realno. Kar v bistvu pomeni previdno. In se pač pazi, da se tega ja ne preseže. Ker sicer si razkrinkan, da si planiral premalo.
In, če googlu v resnici uspeva to, da planirajo in postavljajo nemogoče cilje, in so le te potem v večini vseeno realizirani, hkrati pa dejansko vsak fail dojemajo kot pot h končni zmagi, potem svaka jim čast.
Nemogoči cilji sicer včasih prinesejo posledice. Hkrati pa prinašajo tudi zadovoljstvo in zadoščenje, kot ga opisuje Don Dodge v svojem postu.
Zraven Ljubljanskih Žal, sem opazil zanimivo snežno kompoziciji. V bistvu anti-snežno, ker fora je v tem, kje snega ni, ne kje je.
Jaz si drugače, kot da tukaj spodaj poteka en toplovod, ne znam predstavljati. En takšen, bolj švohotno izoliran toplovod. Prav zanimivo bi bilo izvedeti koliko izgub na prenosnem omrežju plačujejo uporabniki. In koliko dodatnega CO2ja to predstavlja (kar je sedaj baje moderno).
V dneh, ko svet še kar pretresa popotresno dogajanje na Haitiju, se je zavarovalnica Generali odločila, verjetno ne po naključju, da svoje zavarovance spomni, da se da hiša tudi protipotresno zavarovati.
V svojem prodajnem pismu omenijo lanski potres v Italiji in na Sumatri ter tudi zadnjega na Haitiju. Obrazloženo je, tudi z seizmološkim zemljevidom, da je praktično cela Slovenija potresno ogrožena, še posebej so pa izpostavljena območja v osrednji Sloveniji (Ljubljana), Krško-Brežiško področje, zgornje soško in okolica Ilirske bistrice. Za dvomljivce pa je zraven še potografija porušene stavbe in tabeliza z zadnjimi potresi v Sloveniji od leta 1974 naprej.
Poskrbeli so torej za vse tipe ljudi. Tiste, ki padajo na besede, sheme, fotografije ali tabelarične podatke. Vzorno. Ter niso pozabili omeniti, da ge 1 EUR od vsake police tudi za pomoč Haitiju.
Odziv na kolumno Mihe Mazzinija v zadnji Sobotni prilogi so se takoj pojavile na twitterju in Facebooku. Žal Delo online ne omogoča direktnega linkanja prispevkov, tako da je branje moralo počakati nakup papirnatega izvoda – in ni mi bilo žal.
Mazzini v začetku razgrne vso problematiko slovenske politike, ki se morda še najbolj kaže dejansko na nepremičninskem področju. Na kratko povzeto gre za problem malih fevdalcev, ki se trudijo obdelati svoj mali fevd, ki so si ga tako ali drugače priborili in sedaj ga pač vnovčujejo.
Z večino napisanega se strinjam z Mazzinijem. Pa vendarle bi dodal, da naloga politike ni, da določa vrednote in prioritete posameznikom. Če komu paše imeti veliko bajto namesto novega avtomobila – naj jo ima. In če komu več pomeni popotovanje po Kitajskem kot nadstandardno zgrajeno in opremljeno stanovanje – tudi.
Vsekakor pa lastnik več 100.000 EUR vredne nepremičnine ni revež. In bi bilo prav, da plačuje temu primerne davke. In ne prejema solidarnostne pomoči. Enako kot ne more biti revež nekdo, ki se je sicer upokojil iz svojega uspešnega podjetja, je pa še vedno njegov lastnik.
Sem pa zadnjič, sprehajajoč se do avto servisa, opazoval ulico vrstnih hiš. Takšnih, držečih se skupaj. Tako kakšnih 10 ali 15 na eni ulici. In vsaka je imela garažo z nekoliko nagnjenim uvozom. In kljub temu, da je od zadnjega sneženja minilo že več kot teden, še nihče ni imel spucano. Za stanovanja ne vem, ampak tiste garaže pač očitno niso v neki aktivni uporabi. Saj morda so avtomobili notri, ki pa so izgleda vsaj toliko statični kot garaže same. Strogo ekonomsko gledano gre torej za mrtvo investicijo.
Ena garaža pa je bila seveda spremenjena v prostor z drugim namenom. Ne samo garaža, še dovoz je bil pokrit in zaprt, notri pa očitno delavni, če ne celo bivalni prostor. Vedno sem z veseljem opazoval kako priljubljeno je kupiti stanovanje z balkonom, ki se ga nato spremeni v dodaten prostor. Enako pa se da narediti seveda tudi z garažo.
Slovenija je resda že izšla iz fevdalizma, Slovenci pa očitno še ne. Važno je imeti svoj mali fevd.
Pahor: Minimalno plačo bomo dvignili. Nihče ne sme delati v državi za plačo, ki mu ne omogoča dostojnega preživetja.
Delodajalci: Zaradi dviga minimalne plače, bo ukinjenih veliko delovnih mest, katerih produktivnost takšnega povečanja stroškov enostavno ne zmore.
Pahor: Skrajšali bomo odpovedne roke in znižali odpravnine. S tem bo trg dela fleksibilnejši.
Ne morem se znebiti misli, da Pahorju ni najbolj jasno kaj sploh počne. V bistvu je kristalno jasno. Najprej je ustregel sindikatom, nato še delodajalcem. Vprašanje je, kot se je pred dnevi spraševal kolega na Finančne periskopu, ali v Sloveniji sploh obstaja interesna skupina, ki je prišla do Pahorja in ji ni bilo ustreženo. Pa ne bi sedaj o tem, na koga spominja Pahor, ki ustreže vsakemu, ki pride mimo – ker pri tistem delu se ponavadi storitev zaračuna odjemalcu, tukaj pa plačujemo kar vsi.
Priporočam iz google readerja
