Poteza SMC o ponovni uvedbi 2. januarja kot dela prostega dne, je bila označena za populistično in nedvomno to tudi je. Vendar še zdaleč ne zato, ker ljudem daje dodaten dela prost dan. Ok, seveda imajo tudi bombončki svoj efekt ampak pri tem konkretnem se bistvo skriva drugje.
Če ste poslušali utemeljitve sta ven sekali dve osnovni izjavi “vrnili bomo krivično odvzeto pravico” in “vrnili bomo, kar je Janez Janša vzel”.
Mramor odhaja iz osebnih razlogov. V redu. Spoštujem.
Ampak, če ne pove, kakšni so te osebni razlogi, nekateri mediji navajajo zdravstvene težave, pa tudi sporočilo Cerarja kaže na to, ostaja zadeva v zraku. V končni fazi kaj pa je to takšnega, če zboliš? A te mora biti zato kaj česa sram? Je to kaj nečastnega? Ali je bolezen še vedno tabu tema?
Ali niso pred časom ravno tako iz osebnih razlogov odstopili trije nadzorniki NLB?
Lepo, da se je Jože P. Damijan vključil v gostilniške debate okoli drugega tira. Na svojem blogu je lepo skopiral utemeljitev za gradnjo drugega tira iz spletnega foruma Financ, kjer eden od komentatorjev plastično predstavi koristi drugega tira. Ampak Jože P. Damijan se tukaj bori s slamnatim možicem. Saj praktično nihče ne nasprotuje gradnji drugega tira. Vprašanje je le, kdo naj v to investicijo investira? Je res država najboljši, in kakor želijo nekateri predstaviti edini možni, investitor, ali se poiščejo druge možnosti. Če gre dejansko za dobro investicijo, potem investitorji ne bi smeli biti problem, sploh ne v času, ko so obrestne mere tudi na dolgi rok že marsikje negativne. Po svetu pa mrgoli raznih pokojninskih in ostalih skladov, ki jih zanimajo varne naložbe. Če pa teh interesentov ni, potem pa je prav, da je tudi država previdna.
Jasno pa je, da bo nekdo, ki gre v takšno investicijo, z njo želel tudi upravljati. Ne pa da zgradi infrastrukturo, potem naj jo pa upravlja mafija, kot pravi naš premier Cerar. In, če je investicija upravičena tudi z državnim upravljanjem (kar želi poudariti JPD) je še toliko bolj upravičena s še boljšim upravljanjem, ki bi jo prinesel res profesionalni upravitelj.
Dejstvo je, čemur pritrjuje tudi JPD oz. forumaš na Financah, več kot gre tovora čez Luko in Slovenijo, več storitev bo opravljenih tukaj, več bo tukaj služb denarja oz. na splošno ustvarjenega BDPja. Drugi tir po nekaterih ocenah lahko prepustnost podvoji, v par deset letih pa Luka te kapacitete zapolni. In dejstvo je, tega pa JPD ne želi priznati, da bo boljše izkoriščenost in več ustvarjenega pretovora, če bo obstajala konkurenca tako na področju Luke kot med tiri. Vse ostalo je spodbujanje monopola, kjer monopolist sicer vleče svojo monopolistično premijo, vendar gre le manjši del te lastniku, se pravi državi, večji pa ponikne v raznih združbah, bolj ali manj legalnih. In ne, za državljane ni vseeno, ali gre ta del državi, ali komu drugemu. In v deležu te monopolne premije, ki zaide tudi k JPDju tiči razlog njegovega gostilniškega pisanja.
Luka Koper, drugi tir in Mariborsko letališče* – in imamo logistični center Evrope, glavno transportno okno Kitajske v Evropo, če ravno želite. Vendar ne z nedoločenim lastništvom, parcialnimi interesi in kvazi samoupravljanjem kjer je vsakemu akterju kratkoročni dobiček glavni cilj, ker je ves čas v strahu, da mu njegovo liziko vzamejo. Vse to pod državno marelo pa pač razcveta ne bo doživelo. Ni ga v zadnjih 20 letih, in ne bo ga v naslednjih.
(*) – ja Maribosrko letališče ni v državni lasti. Lahko pa da bo. Kmalu. Na DUTB.
DUTB je Alpini določila novo vodstvo in predpisala (pre)drago svetovanje. Po poročanju medijev, bi lahko sklepali, da gre najamnj za korupcijo, če ne celo kriminal. Ampak ali res? Ali pa je to v bistvu edina možnost?
Alpina ima po moje dve možnosti:
1. Ali imenuje izkušenega managerja, ki ima izkušnje s prestrukturiranjem podjetij pred ali v stečaju. Gre za redko dobrino, ki je v Sloveniji ni na pretek. Če sem natančnejši, poleg Bojana Starmana, bivšega poslanskega kolega, se ne spomnim nikogar drugega. Se ga morda vi?
2. Imenuje poslušno upravo in ji določi svetovalce z referencami.
Za prvo možnost je potrebno imeti pogum. Imenovati človeka, ki je povrh vsega še pred kratkim bil v politiki, in to na strani, ki je prej sedanja opozicija kot sedanja pozicija, je pač tvegano. Ne glede na morebitno zgodovino predlaganega strokovnjaka. Z Bojanom sem se o sanacijskih postopkih kar precej pogovarjal. In ne, ni sprejemal le lahke odločitve. Njegova vizija je bila, da pač vsak delavec mora delati delo, ki dejansko ustvarja dodano vrednost. Kar je v praksi rezultiralo tudi v selitvi režijskih delavcev v proizvodnjo. Kar pomeni stroškovno učinkovitost. Kar ljudje sprejmejo le, ko jim je jasno, da je druga pot stečaj.
Naša shrambica pod stopnicami je praktična, ima pa takšne mere, da standardno pohištvo ne gre lepo not, ker je pa hkrati stena polna razne napeljave, pa tudi polic ne morem kar našraufat. In tako smo pridobili ponudbo lokalnega mizarja, ki je naračunal 200 EUR, za nekaj takšnega kot vidite na sliki.
Ko primerjaš, kaj dobiš za ta denar recimo v Ikei ali Bauhausu se mi je zdelo veliko. In ker shramba ni ravno prostor, kjer bi imel pretirano število obiskov, sem se odločil da to raje kar sam naredim.
Idila je slovenska grozljivka. Verjento bi šla mimo mene, kot večina slovenskih filmov, če ne bi po radiju naključno srečal pogovor z režiserjem (če se prav spomnim) in takrat sem se odločil, da si jo bom ogledal. Grozljivko. Priznam, pred mnogo leti sem si ogledal kar nekaj grozljivk v kinu, potem pa me je to nekako minilo. No, kakorkoli, včeraj sem našel čas tudi za to grozo.
DOBRO PREMISLITE, ALI ŽELITE BRATI NAPREJ!
Čudežni deček slovenske ekonomije, dr. Jože P. Damijan, je na svojem blogu objavil šokantno ugotovitev, da strukturne reforme na kratek rok nimajo efekta. In, da je edini način, če želi država povečat BDP na kratek rok, da državanekdo začne trošiti več. In da je učinek več trošenja, nekajkrat višji od učinka kakršnhkoli masivnih strukturnih reform,
Če ni to nova najnižja točka našega levičarskega zalepljenca, pa ne vem kaj je. Že od kar so se pojavili prvi znaki recesije se nonstop ponavlja, da strukturne reforme seveda ne dajejo trenutnih rezultatov, ampak srednje do dolgoročno vzpostavljajo ustrezno strukturo gospodarstva in države, ki zagotavlja dolgoročno stabilnost.
Kaj je za družbo bolje? Recimo da je tehnologija toliko napredovala, da kot družba lahko ustvarimo enako, z enim delavcem manj. Ali (in za koga) je bolje, če ta delavec še naprej dela to kar je (in ostali tudi), ali da se en delavec raje posveti čemu drugemu. Morda novim izboljšavam, bazičnim raziskavam, poeziji, fotografiranju ali celo samo meditaciji.
Ali torej osvoboditev posameznikov od dela družbi koristi ali škodi? Kaj pa posamezniku? Kaj pa ostalim, neosvobojenim?
Blaž Vodopivec (ali je morda tudi Pivoljubec) je napisal odlično kolumno za Finance, ki mi je dala misliti: Okno priložnosti za prebojno reformno vlado?
Naj najprej za uvod napišem, da bi takšna kolumna, če bi bila objavljena v kakšnem bolj rumenem mediju, bila opremljena z velikim rumenim napisom na črni podlagi BIZARNO. Jasno, vsak, ki vsaj malo pozna slovensko politiko in politikantstvo, ki so mu vsaj malo jasna razmerja med slovenskimi strankami in njih voditelji, ki spremlja izjave prvakov in drugakov strank, bo tekst z gnusom zavrnil. Z gnusom, če goji simpatije do ene od omenjenih strank, češ, ja kaj si pa mislijo o NAS. Ali z gnusom do sprevrženosti politike, ki razmišlja o takšnih povezavah, če spada med čistune, ki bi radi le mir na svetu.
Tisti kritični do katerekoli od omenjenih strank, pa bodo itak označili omenjene za kruhoborce in kar je še podobnih izrazov. In ne dvomim, da si bom takšno oznako zaslužil tudi sam, zato ker pišem komentar na sicer odlično kolumno. Ker pišem svoj pogled na situacijo.
Pred dnevi je bil v Financah objavljen članek Kulturniki oddali ponudbo za Mladinsko knjigo Založbo. Saj se spomnimo. MKZ je prešla v last bank (Abanke, NLB, Hypo,…) po stečaju Zvona 2. Konzorcij bank ima 69% delež. Ob prvi napovedi prodaje, so se med, predvsem kulturniškimi, krogi pojavile ideje, da je MKZ več kot podjetje. Da gre za največjo knjižno založbo in distribucijo, tako rekoč kulturni krvni obtok Slovenije.
In ravno zaradi tega sem vesel te akcije kulturnikov (za kar jih označujejo Finance), ki so ustanovili delniško družbo SKUPAJ ZA KNJIGO upravljanje z naložbami d.d. z 26.000 EUR ustanovnega kapitala. Ta denar seveda ne zadošča za nakup MKZ, zato v družbi načrtujejo dokapitalizacijo. Gre za nekaj popolnoma običajnega v razvitem tržnem kapitalizmu, kjer z dobro idejo zbereš denar in jo realiziraš.
