Ko se odpravim iz pisarne naše poslanske skupine v Državnem zboru proti poslanski skupini Pozitivne Slovenije, in to se dogaja kar pogosto, saj so vsa koalicijska usklajevanja pri njih, na hodniku srečam tole fotko.
Fotka mi je padla v oči, ker na nek način dobro simbolizira dogajanje v parlamentu (pa naj si to kar vsak sam razlaga kaj s tem mislim ;-))). In sem vedno naključne mimoidoče spraševal, če vedo, kdo je na sliki. Ne bom pretiraval, če ocenim, da sem jih pobaral vsaj 30. Mlajših in starejših. Poslancev in strokovnih sodelavcev. In ne, nihče ni vedel. Smo ugibali, nekaterim se je zdela znana, ampak prav gotov ni bil noben.
Po besedah aktualne ministrice Anje Kopač Mrak, niso želeli ob spremembi zakona o preprečevanju dela na črno le povišati kazni in poostriti nadzor, ampak so želeli še nekaj bolj pozitivnega. In našli so primer dopolnilnega osebnega dela, ter se odločili, da ga naredijo bolj prijaznega, manj birokratiziranega in bolj ugodnega. Ali jim je uspelo, pa naj presodi vsak sam.
V Državljanski listi smo tem spremembam nasprotovali. Za kakšne spremembe gre?
Do sedaj se je posameznik za osebno dopolnolno delo moral registrirati. In tudi po novem je temu tako. Omejene so vrste dela, predvsem na takšne, ki so običajne med fizičnimi osebami, se pravi pomoč v gospodinjstvu, inštrukcije, … sem pa sodi tudi nabiranje gozdnih pridelkov, domača obrt ipd…
Včeraj je evropska komisija sprejela oceno stanja glede makroekonomskih (ne)ravnovesij v članicah EU. Slovenija je dobila poseben privilegij, skupaj s Francijo, da bo še malce bolj nadzorovana kot drugi. Da nas bodo ponovno ocenili že junija. Poročilo je konkretno, kot so bila konkretna že pred tem, rdeča luč pa je, da smo v mrtvem teku.
In ob tej klofuti, bi človek pričakoval, da bo poročilo negativno vplivalo na vlagatelje v slovenske obveznice in da bodo le te na to odreagirali z dvigom obrestne mere, ki jo pričakujejo za dolg, ki jih ima Slovenija pri njih.
Ampak graf je jasen. Opazen je padec ob objavi poročila. Zakaj pozitivna reakcija trga, če je poročilo bolj žalostno? S tem je obrestna mera na slovenske obveznice po dolgem času znova prebila magično mejo 4%.
Borza je zanimiva zadeva. In niso pomembne zgolj informacije ampak tudi pričakovanja, povezana z le temi. Če neko podjetje objavi odlične rezultate, 2x višji dobiček, kot so ga imeli v preteklem obdobju lahko navkljub temu delnica pade, če so bila pričakovanja po 3x višjem dobičku.
V tem našem primeru imamo kup možnih razlag:
lahko da so vlagatelji pričakovali, da bo EK poslala trojko v Slovenijo in so bili prijetno presenečeni nad tem, da do tega ni prišlo.
lahko so vlagatelji sedaj prepričani, da bo trojka prišla že junija.
lahko so vlagatelji veseli, da je EK dala Sloveniji resno opozorilo, in ocenjujejo, da bo to pomagalo.
lahko so veseli, ker bo že v juniju jasno, kaj pa kako.
Kaj je res in kaj ne, je pa bolj ali manj odvisno od pozicije vsakega posameznika. Ali vidi kozarec bolj ali manj prazen. Ali je pikčast ali progast.
Svetilnik – društvo za promocijo svobode me je povabil, da sodelujem v okrogli mizi na temo Države in davkov. Sodelovala sta še Tibor Rutar in Marko Žerjal. Tibor zagovarja socializem, Marku je pa država odveč. Kar je obetalo zanimivo debato. Ali je bila ali ne, morajo presoditi poslušalci, meni je bila pa predvsem zabavna. Sploh z zaključkom enega od udeležencev, ki se mu je zdelo vredno omeniti, da je razočaran (predvsem nad mano), ker nisem podal nobene teoretične razlage za svoje videnje. Za razliko od zagovornika socializma, ki je kar veliko omenjal precej teoretikov.
Most likely one of the first aerial photographies of a village in the Bela krajina region in Slovenia. Erroneously the name of the village Gradac is written the wrong way "Gradec" in the comment handwritten on the picture. The picture was taken during a flight-over by pilot Peter-Pero Jakofčič from Krasinec in Bela krajina. The name of the photographer is unfortunately not known. (Photo credit: Wikipedia)
Jaz verjamem, da je bil in je socializem zelo dobro teoretsko osnovan. Iskreno verjamem. Verjetno je čedalje bolj teoretično pokrepljen. Kar seveda ni naključje. Ker v praksi je pogorel na celi črti, kjerkoli se je pojavil.
V Državnem zboru občasno potekajo tudi javne predstavitve mnenj. Pride in svoje pove, lahko kdorkoli. In le od njega je odvisno, kako bo teh par minut izkoristil. Tako smo včeraj imeli javno razpravo o predlogu treh zakonov: uporabi marihuane v medicinske namene, samozdravljenu in osnovnem bivanju. V svojem prispevku, sem se dotaknil le prvih dveh.
Ne smemo si zakrivati oči. Trava oz. marihuana je prisotna pri nas in okoli nas že dolgo. Že kar nekaj časa je uživanje dekriminalizirano, čedalje bolj pa se izgubljajo tudi predsodki. Ampak strahovi so še kar prisotni in pogumni koraki naprej prava redkost.
Ne glede na to, da sam odločno podpiram legalizacijo je treba vseeno tudi malce kritično pogledati na včerajšnjo debato v parlamentu. Ne morem se namreč znebiti občutka, da je navkljub vsemu velika večina bila zadovoljna z tem, da je v Državnem zboru lahko dobila svojih 5 minut slave in iz glavne govornice širnemu svetu povedala, da si gre pa sedaj en joint prižgat.
Ampak prava bitka se šele začenja. Ni zmagovalec tisti, ki da prvi gol, ampak tisti, ki dobi tekmo. Nobeno presenečenje ni, da zakon podpirajo “hipiji” in “alternativci”, ki to pokažejo že s svojim izgledom. Ampak za splošno sprejemljivost legalizacije, pa ni dovolj, da se med sabo prepričujejo zaprti krogi somišljenikov. Do preboja lahko pride le, ko bo korist te spremembe uvidela tiha večina.
K temu seveda lahko pripomore tudi takšna razprava v parlamentu, ki odpira prostor debati. Ampak to je le prvi korak izmed mnogih. Potrebno pa je korakati naprej!
In, če parafriziram Luisa Armstronga: To je majhen korak za človeka, pot pa tako dolgo, da je v bistvu neznaten korakec za človeštvo.
V okviru prvega branja novele zakona o preprečevanju dela na črno, smo v veliki meri debatirali o vrednotnicah. Spodaj je moja razprava, in odgovor ministrice, Anje Kopač Mrak.
Ministrici bi z veseljem repliciral, ampak že tako sem porabil veliko časa, in sem preostalih 5 minut želel prepustiti Kristini.
PS: Pa kolegica iz PS me je kregala. Da se v koaliciji tako ne obnaša. No, saj načeloma se strinjam. Samo glede tega, kdo se neprimerno obnaša imava ločeno mnenje :-))
Naslov tega prispevka se seveda nanaša na zadnje čase tako opevano geslo “vsako delo šteje” v ozadju katerega se šteje ideja po širitvi osnov pri plačevanju prispevkov za socialno varnost. Prispevki se plačujejo od dohodkov, v glavnem plače, in sicer za pokojninsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za poškodbe pri delu in za starševsko varstvo. Glede na višino, pa sta ključna pokojninsko in zdravstveno.
Načeloma se s širitvijo osnov strinjam. Nobenega pametnega razloga ni, da bi bile različne vrste del različno obremenjene s prispevki. Zakaj bi nekateri dohodki bili pavšalni, ne glede na zaslužek, drugi pa v procentu. Posebni zapleti pa nastanejo pri recimo s.p.-jih, kjer je dohodek težko ugotoviti, oziroma je zaradi neustreznega davčnega nadzora le ta plod marsikatere manipulacije.
Glavni namen širitve osnove je seveda zagotoviti nova sredstva za pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki jih trenutno primanjkuje. Poudarek na trenutno.
Ko se je finančni minister Čufer odpravil na tki. roadshow, da izvede novo rundo zadolževanja, se je seveda s strani opozicije nanj zgrnil plaz očitkov, kako ta vlada in ta minister le zadolžujeteta Slovenijo. Groza! Uničil bo Slovenijo.
Ko pa se je minister Čufer vrnil nazaj, ne da bi zadolžitev uspela, se je nanj zgrnil plaz očitkov, iz iste strani kot prej, kako problematično je to, da se ni uspel zadolžiti.
Kako se je glibala obrestna mera Slovenskih 10 letnih obveznic.
Skratka, če se zadolži ni vredu. Če se ne zadolži, je še slabše. Kakšna je v takšnem primeru sploh zmagovita rešitev? No, temu se reče politični boj. Nasprotnik nikoli ne more nič narediti prav. Če bi nas Čufer uspel zadolžiti po polovični obrestni meri, pa bi potem poslušali, na kakšne vse vezane posle je pristal. Saj se spomnite še špekulacij pred meseci okoli vezave zadolževanja na prodajo Telekoma in podobne nebuloze.
V zadnjem času se je ponovno postavilo vprašanje okoli volilnega sistema. Glavni protagonist uvedbe večinskega sistema je SDS. In pri tem vstrajno ponavljajo, da edino večinski sistem zagotavlja, da ima vsak volilni okraj svojega poslanca, kar potem tolmačijo, da tudi vsak volilec ve, koga je izvolil in lahko potem izvaja ustrezen nadzor nad njegovim delom. Poudarjajo tudi, da se bo na ta način bolj volilo poslance in manj stranke.
Res je, da ima v večinskem sistemu dejansko vsak volilni okraj svojega poslanca. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da ima tudi vsak volilec svojega predstavnika. V Sloveniji se dejansko volitve dobivajo z TV nastopi na državnem nivoju. In tipično je dokaj nepomembno, razen redkih izjem, kdo dejansko kandidira. In tudi večinski sistem tega ne bo spremenil. Od 88 kandidatov za poslance jih na TV praviloma 87 ne bo nastopalo. Morda bo pri kakšni stranki drugače, in bosta nastopila dva ali največ tri.
Karikature so ponavadi dobro umeščene v časopisih, in sicer tako, da povedo bistveno več, kot bi povedale samostojno. Ali pa povedo to, kar se ne sme povedati. Zgodi pa se tudi, da pride karikatura prav tudi tistemu, ki je ni naročil. Tale v zadnjih Financah, je kot nalašč za to, kar sem povedal na zadnjem vrhu koalicije na Brdu, ko smo se pogovarjali o novem koalicijskem dogovoru.
(finance.si)
V zadnjem času se v Sloveniji pojavlja kopica raznih “alternativnih” gospodarskih pristopov. V navednice sem dal, ker dejansko ne gre za nič alternativnega, nič novega, ampak večinoma za pristope, ki imajo, če ne pri nas, pa vsaj v svetu, že kar dolgo brado. Gre za nove poslovne modele, npr. start-upe, kjer se zbere ekipa okoli ideje, nato pa pripeljejo projekt do določene faze, ko potem z njim poiskušajo navdušiti investitorje. S tako zbranim denarjem, nato pokrijejo fazo ali dve, če projekt uspe, pa gre ponavadi za velike dobičke. V veliki meri, jih pokasirajo investitorji, ampak tudi začetni zanesenjaki ponavadi ne ostanejo ravno praznih rok. Za razliko od bolj klasičnega pristopa, kjer se vlaga v relativno zihr projekt, je tukaj jasno, da gre za zelo tvegano naložbo. Bolj po sistemu, da najprej skočiš, šele nato rečeš hop. Pa ne sedaj to vzeti kot nekaj slabšalnega.
