V bistvu mi je prav zabavno poslušati razne komentarje o tem kaj ALDE bi in kaj ne bi v Sloveniji, pa da bi se pod njegovim dežnikom zbrali liberalci v neko LDS listo in podobno. V resnici pa že dolgo slovenske stranke, ki se združujejo na EU nivoju v ALDE, druži le eno. Ne želijo tja, kjer je SDS in ne tja, kjer je SD. Ostane tretja možnost – ALDE. ALDE pa, kot tretja EU stranka pač sprejme vsakega, ki se želi včlaniti. In to je približno to.

Seveda pa bi se liberalna zgodba ALDE lahko prodala slovenski javnosti, ki še kar hrepeni po lepih Drnovškovih časih, kar tudi nad LDS ustvarja nek, sicer nezaslužen, svetniški cilj. In ja, če bi LMŠ + SMC + SAB zmogle toliko državotvornosti, da bi se odločile za skupen nastop bi to lahko pomenilo premik v rezultatu EU. Iz 5 : 3 (desni : levi) bi lahko prešli na 4 : 4 ali celo 3 : 5. Poleg močnejše kandidatne liste, bi bilo zelo pozitivno tudi sporočilo sodelovanja.

Continue reading “ALDE na EU volitvah v Sloveniji”

No, tekel ravno ne bo, čeprav tudi to ni izključeno, če bo potrebno. Je pa zanimivo da v angleščini (ali amerikanščini) uporabljajo isti glagol za tek in kandidiranje, s čimer se verjetno želi poudariti, da je kandidiranje resno in naporno opravilo, čemur vsaj pri nas pogosto ni tako. No, verjamem, da bo Žiga resno tekel ta maraton.

Kandidaturo Žige na listi NSi vsekakor ocenjujem kot pozitivno, če mu uspe, tudi za njega, sicer pa predvsem za NSi. Dejstvo je, da si NSi že nekaj časa želi preoblikovati svojo podobo in usmeritev, vendar se vsaj meni zdi, da pri tem niso ravno uspešni. No, to je le moje mnenje, dejstvo pa je tudi, da sem jih na zadnjih volitvah volil, tako da čisto neuspešni pa tudi niso :-)))

Continue reading “Turk bo tekel za NSi!”

Ne, ministra Lebna mi ni nič žal. Zadeve okoli makete so jasne, pa tudi sicer izvajanje projekta 2. tir na način kot so to delali, ni nekaj, kar bi si želel. Ljudi, ki javna sredstva netransparentno porabljajo za lastno promocijo (stranke SMC) v politiki ne potrebujemo. Na nek način to spominja na župana Jankovića, za katerega je pogosto slišat, da že res, da je marsika “čudno” da pa se je vseeno v Ljubljani marsikaj naredilo. Ali sem prenaiven, če si želim, da se za javna sredstva ne le kaj naredi, ampak da se to naredi tudi transaprentno in gospodarno. Ne, Lebna mi res ni žal.

Ampak, ena ključnih nalog šefa, v tem primeru Šarca je, da da svojim podrejenim priložnost delati, in da jim ob tem tudi nudi ustrezno podporo. No, Leben je ni dobil. Ravno tako ne tudi Prašiček, niti Bandeli. Pa da smo si na jasnem. Tudi nobenega od omenjenih mi ni žal. Ampak vseeno to poraja vprašanje, kakšne kandidate predlaga predsednik vlade za ministre. In ja, vem da jih predlagajo stranke, članice koalicije. Ampak formalno pa je predlagatelj predsednik vlade, in je najbolj odgovoren za delo celotne vlade, zato njegove odgovornosti ne smemo zmanjševati.

Continue reading “Odstavitev ministra Jureta Lebna”

Da, bil sem na tem dogodku. Se pozdravil s par prijatelji, spil dva glaža vina, malce poslušal, malce preslišal in to je tudi vse. Napovedani govorci niso obetali veliko, čeprav je kateri med njimi dal tudi presegel pričakovanja.

Ne vem od kje v Sloveniji takšna fama, da mora vsak dogodek s politično mislijo, pomeniti že ustanovitev stranke? Ali je res takšno pomanjkanje le teh? Pošteno povedano, od organizatorjev tega dogodka ustanovitve stranke tudi ni pričakovati, pa čeprav morda kar sami na to namignejo, predvsem v PR namene, da dobijo kakšnega poslušalca več. Ampak, a je takšen dogodek brez ustanovnih korakov zato odveč?

Ne. Dogodkov, ki bi promovirali svobodo je v Sloveniji premalo. Veliko je dogodkov, ki promovirajo neko specifično svobodo, svobodo kot takšno, pa redko kateri.

Tako da lahko mirno zapišem, da se je dogodek odvil v skladu s/z (mojimi) pričakovanji. Tisti, ki pa so pričakovali, da jim bo končno nekdo ustanovil njihovo stranko, pa so seveda razočarani. Ampak stranko razočaranih in razžaljenih v Sloveniji že imamo, in res ne potrebujemo še ene. Če katero, potrebujemo stranko veselih in zadovoljnih ljudi. Ki bodo jutri (ponedeljek) veselo žvižgajoč odšli na delo, in ki so petek zaključili še bolj veselo na pivu … ali ob kozarcu vina.

Ne bom povedal za koga gre, ampak saj to je vseeno. Zato je to oseba X. Gre pa za resnično zgodbo.

Oseba X je imela hude bolečine v hrbtenici. Na polikliniki so izdali napotnico za slikanje z magnetno resonanco. Najhitreje so to lahko opravili na Ptuju. Ok, se pač usedeš v avto in odpelješ. 130 km v eno smer, 130 nazaj.

Continue reading “E-zdravje v praksi”

Da je Marjan Šarec spretnejši, kot je izgledalo pred volitvami, je sedaj že kar nekako jasno. Zanalašč sem napisal spretnejši in ne pametnejši, ker si nekako še nisem ustvaril mnenja koliko je to, kar počne rezultat razmisleka, koliko pa nekih nezavednih občutkov, ki ga vodijo. Očitno vsaj za njega, v pravo smer.

Svojo prvo, in mislim da edino njegovo oceno sem zapisal v okviru predsedniške predvolilne kampanije, pred malce več kot enim letom v zapisu Predsednik Borut Pahor. Naj se kar citiram:

Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril.

Politik, ki odgovarja tako, kot misli da pričakujejo volilci je POPULIST.

Continue reading “Stenčas”

Naj najprej razčistimo, projektna vlada ni vlada, ki ima projekte. Vsaka vlada ima projekte. Cerarjeva je celo uvedla vladno Projektno pisarno, da pa le ta ni vodila največjih projektov Cerarjeve vlade, se pravi 2 TIR in zdravstveno reformo, pa verjento veliko pove o pomenu te pisarne.

Projektna vlada, o kateri je govora, je to, kar je po prvih razgovorih omenil Šarec, ko je ugotovil, da vlado sestaviti ni ravno enostavno, da pa jo je potem še težje voditi, pa mu je morda kdo celo povedal, ampak logično, da takšnim zadevam ne verjameš. Će damo skupaj Šarčevo “projektno vlado” in Bratuškovo “iskanje najmanjšega skupnega imenovalca”, je jasno, da so razhajanja med potencialnimi koalicijskimi partnerji precej velika. In ja, obstaja par projektov, kjer bi se lahko celo poenotili, da so za Slovenijo potrebni, morda pa bi v naslednjih krogih (napovedujejo, da se lahko zavleče krepko v jesen) celo našli smer izvedbe teh projektov.

Continue reading “Projektna vlada je bullshit”

Popolnoma se zavedam, da tisti trenutek, ko odvržeš svoj glas v volilno skrinjico (letos je moj šel za NSi) si svoj del politične moči prepustil izbranemu izbrancu, v njegovo umno ali neumno ravnanje. Seveda lahko modruješ, moraliziraš celo lobiraš, ampak odločitev je drugje, zunaj tebe. In vsako prepuščanje odločitve, izvedbe ali izbire drugim, pomeni, da morda z rezultatom ne boš zadovoljen. Samo če vse opraviš sam imaš 100% nadzor. Zato nikoli nisem razumel hudega razočaranja nad ravnanjem izbrancev, ker tveganju, da bo rezultat morebiti drugačen od lastnih pričakovanj, si pač zavestno sprejel.

Seveda pa to ne pomeni, da ne morem zapisati svojih pričakovanj. Če ne bodo izpolnjena, ne bom prav hudo razočaran, malce žalosten pa vseeno.

In moja pričakovanja do naslednje vlade, so zelo majhna. In hkrati je to tudi minimum, ki bi mojim izbrancem moral predstavljati rdečo črto pod katero ne gredo.

Continue reading “Tri zahteve za NSi”

Včerajšnje zaključne besede predvidenega zmagovalca volitev – Janeza Janše – bo verjetno marsikdo preslišal. Enostavno zato, ker so nekaj novega, in novosti potrebujejo nek čas da se ugnezdijo v prostoru med obema ušesoma. Sam pa sem točno o tej rešitvi razmišljal, ko sem sam pri sebi preigraval različne povolilne scenarije.

Za kaj gre?

V knjigi Bojana Gabrovšla, Zakaj Slovenija ni Švica, avtor opisuje tudi način sestave švicarske vlade. To kar bom napisal, je po spominu, lahko da sem si kaj zapomnil lepše kot je res ali kot piše v knjigi. V Švici so v vladi ministri izbrani na način, da sestava vlade odseva sestavo parlamenta (celotnega!) in jezikovno sestavo države. In, še zelo pomembno, če za posamezno mesto ne najdejo kandidata, ki bi ustrezal, pustijo mesto prazno, dokler ga ne najdejo. Če bi recimo, za izpraznjeno mesto gospodarskega ministra bil potreben francosko govoreč socialist, da bi se razmerja ujela, takšnega pa ni, bo stolček ostal nezaseden, resor pa bo vodil recimo minister za finance. Dokler takšnega ne najdejo.

Poleg tega, da vlada odseva široko sestavo družbe, ne le zmagovite povolilne koalicije, ima takšen sistem še dodatne pluse. Da lahko nek resor funkcionira brez ministra tudi daljši čas, je potrebno imeti urejena ministrstva. Kjer večina zadev poteka, tudi, če ministra ni. Pri nas pa je vse prepogosto tako, da ko se volitve bližajo, pa še kar nekaj časa ko so že za nami, stvari kar nekako stojijo.

Continue reading “Druga republika – po švicarskem vzoru”

Prejšnja Sobotna priloga je prinesla tudi pogovor z Dušanom Kebrom, nekoč ministrom (se spomnite Kebrovega zakona) nazadnje pa svetovalca pri ministrici za zdravje, katere mentalno zdravje sem že obdelal. Na voljo je tukaj, če ste seveda premium naročnik Dela. Sam nisem. Poglejmo si par njegovih trditev:

Ključni mehanizem, s katerim socialna država omogoča redistribucijo dohodka v obratno smer, to je od premožnejšim k revnejšim, si davki. Pa ne vsi. Edini davki, ki res prerazporejajo bogatstvo v prid revnejšim, so progresivni. Tak davek je pri nas samo dohodnina, ki narašča po davčnih razredih od 0 do 50 odstotkov in malenkostno ublaži dohodkovno neenakost, vendar z njo zberemo le petino vseh davkov, kar je najmanj od vseh držav v EU. Vsi drugi so bolj ali manj proporcionalni oziroma sorazmerni z davkoplačevalčevo zmožnostjo plačila. Ker je davek izrazen v odstotku dohodka, je samoumevno, da posameznik z desetkrat večjo plačo plača desetkrat večji nominalni znesek.

Ta ključni mehanizem, ki omogoča redistribucijo dohodka s pomočjo davkov, ni nič drugega kot to, da skozi davke država denar pobere in ga skozi razne socialne transfere posreduje drugim. Davki sami po sebi, ne prerazporejajo nobenega bogatstva, ampak ga kvečjemu nekomu zmanjšujejo, NOBENEMU ga pa ne povečujejo. Torej ne morem govoriti o prerazporejanjo. Davki šele omogočijo to redistribucijo, se pravi prerazporejanje. In to tako progresivni kot tudi linearni. Celo regresivni davki omogočajo redistribucijo, če se seveda porabijo na način, da revnejši dobijo več kot so plačali.

Continue reading “Kakšne rožce majo na ministrstvu za zdravje?”