Verjetno bi se s tem, da potrebujemo več stroke in manj politike, strinjala večina državljanov. In verjento bi večina ta trenutek pritrdila, da je nova, še nastajajoča, vlada precej bolj strokovna od trenutne. Bomo pa hitro videli, kaj bo od te pričakovane strokovnosti ostalo. Ob tem se recimo spomnimo strokovne Cerarjeve vlade, predvsem na zdravstvenem področju, kjer je bila ministrica strokovna Milojka Kolar Celerc. In kaj je naredila strokovnjakinja?

O strokovnosti Golobovih ministrov, se pravi tistih, ki izhajajo iz njegove stranke, težko sodimo, pa tudi znani še niso vsi. Če pa pogledamo kandidate za ministre iz SD in Levice pa bi težko govorili o pretirani strokovnosti. Če pa dodamo še Marjana Šarca, predvidenega ministra za obrambo, pa ne vem, če se vsa strokovnost ne ustavi že nekje po prvi črki. Ampak s tem načelno gledano ni nič narobe, ker po moje ni čisto nič narobe, če ministrsko mesto zaseda politik in ne strokovnjak, malce je le nerodno, če si obljubljal in komuniciral drugače.

Bo pa pred zanimivim strokovnim izzivom celotna koalicija. Neposredno po sklicu konstituiranju novega DZ sta namreč novi opozicijski stranki, SDS in NSi, takoj vložili 30 zakonskih predlogov. Seveda smo bili takoj deležni strokovnih razalag, da so to naredili, da nagajajo. Poslovnik državnega zbora namreč določa, da se vloženi predlogi zakonov, obravnavajo v istem vrstnem redu (za posamezno področje) kot so bili vloženi. Tako se recimo koalicijski zakon o DDV ne more obravnavati, dokler se ne konča obravnava zakona iz tega področja, ki ga je vložila opozicija. Kar seveda lahko pomeni kakšne 2-3 mesece “zamude”, če koalicija ravna nespretno.

Continue reading “Čas je za strokovno politiko”

Po turističnih, dvojnih, vaučerjih bodo prišli še energetski. Ali so potrebni ali ne, težko presojam. Sam se ogrevam na elektriko (toplotna črpalka) in zadnji trije računi (dec, nov, okt) so vsi nižji kot so bili za enake mesece lani. Ampak verjento si niso mediji vse skupaj zmislili, in glede na to, kako so navijali za energetsko pomoč v zadniih tednih je vlada nekaj morala storiti, sploh, ker bližajočih volitev pač ni za odmisliti.

Se pa ob vaučerjih spomnim idej o helikopterskem denarju, ob zadnji krizi. Takrat so še posebej v bolj levih političnih krogih, se pravi tistih, ki so mnenja, da morajo vlade narediti vse kar lahko, da se izognemo cikličnim gospodarskim krizam, precej navijali za helikopterski denar. gre za to, da enostavno ljudem razdeliš ekstra denar (ki ga država lahko pač naprinta) ljudje to zapravijo in s tem nekako prekineš psihološki sentiment, ki bi sicer vodil v gospodarsko krizo. Kriza je namreč v glavah precej bolj kot v gospodarstvu. In ja, vaučerji, ki smo jim priča, niso nič drugega, kot helikopterski denar. Denar, ki ga država enostavno razdeli ljudem.

Continue reading “Vaučerji, takšni in drugačni”

Ko sedaj tako, malce bolj od zunaj opazujem politiko, predvsem pa reakcije ljudi na njo, dobim občutek, da jo ljudje jemljejo vse preresno. Ali ni vse skupaj le igra?

Kakšna igra! Je tipičen odgovor, saj gre vendarle za življenja! Politika rešuje življenja, se derejo na eni strani. Politika je kriva za tisoče mrtvih, kričijo na drugi. Oboji pa tulijo name “Kakšna igra??? Za življenja gre”. Politika je vendarle preresna, ima preresne posledice, da bi bila navadna igra.

Continue reading “Ali ni vse skupaj le igra? “

Ne glede na to, da je bilo večinsko mnenje med poznavalci slovenske politike, da KULova brezupnica praktično nima možnosti, da uspe, je verjento v vsakem vrtal črv dvoma, kaj pa če vseeno. Sicer ne vem, kako je pri ostalih, ampak jaz se spomnim le enega glasovanja v DZ, kjer sem mnenje (in s tem glas) nekako spremenil na osnovi povedanega na plenarnem zasedanju. Bilo pa je po razpravi sedaj evropskega poslanca Franca Bogoviča. In to je bilo edino glasovanje med par 100.

Tako da so razprave v DZ predvsem predstava za javnost. Povedano tam znotraj, je bolj kot drugim kolegom namenjeno javnosti. Zato nekako svetovalci svetujejo, da pri vsaki razpravi dodaš nekaj lokalnega, ker nenazadnje, te izvolijo lokalni volilci, v tvojem volilnem okraju. No, sedaj veste, zakaj nekateri poslanci ob čist nepovezanih temah omenjajo kakšno lokalno zadevo.

Zakaj so KULovci vseeno šli v brezupnico, če so bili lahko prepričani, da ne bo šlo čez?

Continue reading “Destruktivna brezupnica”

To, kar se je zgodilo včeraj v ameriškem kongresu, ko so med sejo potrjevanja rezultatov ameriških volitev v Kapitol vdrli Trumpovi privrženci in sejo prekinili, je nesprejemljivo. Ne bom moraliziral o tem, koliko je to spodbudil Trump, ker to je več ali manj jasno. Ali so bile volitve fake ali ne, pa je iz napačne strani atlantika zelo težko presoditi. Menim, da ameriška sodišča to še vedno bolje presojajo od mene in ostalih “strokovnjakov” to stran Atlantika.

Zakaj torej upanje iz naslova?

Ob včerajšnjih dogodkih je velika večina medijev, politikov in upam si trditi tudi ljudi, včerajšnje dogajanje označila kot nesprejemljivo. Stopili so torej na stran POLITIČNIH ELIT, ki so zasedale na Kapitolu. Obstoječi politični sistem, s političnimi izbranci, ki jih izbere ljudstvo na volitvah, in te potem tvorijo politično elito, morda ni najboljši možen, je pa najboljši od dosedaj poznanih in sprobanih. In ne, niso se vsi izkazali niti za enako dobre, še več, nekateri so se izkazali tudi za izjemno problematične in so vrnili nekatere družbe kar za par desetletij nazaj, v družbenem in ekonomskem razvoju.

Spomnimo se tega, ko bo naslednjič potekalo rohnjenje proti oblastnikom, političnim veljakom in kravatarjem.

Jože P. Damijan (P naj si vsak sam razloži, menim pa da mu paše) je bojda omenil, da že ima 46 glasov. Opozicija na pogovoru na nacionalki pove, da ga podpirajo, da pa mora manjkajoče glasove sam najti. Mediji pa vsak dan polni člankov kako se trenutna vlada slabo spopada s COVID krizo. Kako vse to razumeti?

Če bi JPD imel 46 glasov, bi v parlament že romala konstruktivna nezaupnica. Da bi nekdo imel glasove za izvolitev, a taktično čakal na pravi čas, ni prav verjetno. V slovenski politiki je veliko več impulzivnega kot premišljenega reagiranja, in vse preveč interesov, da bi kdorkoli čakal dan dlje, kot je nujno potrebno. Omenjanje, da imaš dovolj glasov je pač v službi prepričevanja preostalih, češ, saj je vsega že konec, vse je že zmenjeno, ne sedaj komplicirat, ti le pritisni ZA. Nenazadnje smo to že videli pri Jankoviču, ki se ga še danes zajebava, da ne zna šteti do 46.

Continue reading “46 glasov”

Ko sem razmišljal pred zadnjim Faktorjem, kaj bom povedal, se mi je po glavi vrtela ideja, da je (še vedno) edini program slovenske levice – Janez Janša. To najbolje demonstrira kar nova predsednica SD, Tanja Fajon, s svojim geslom – DRUGAČE. Drugače kot kdo? Kot Šarec? Definitivno ne, saj z njim sili v koalicijo Ustavnega loga. Drugače kot Levica? Z istim programom, istimi stališči morda le malce bolj odraslim nastopanjem. Drugače kot Janez Janša. Tudi, če preberemo osnutke povezane z Ustavnim lokom ne bomo prebrali nič drugega kot to, da ne bodo delali tega, kar opozicija, predvsem pa mediji, sedaj očitajo da dela Janša. Janša je hočeš nočeš vodi opozicijo. Seveda ni njen vodja, vodi pa jo. Vodi in usmerja njihova dejanja, z tem kar počne, še bolj pa z tem, kar mu pripisujejo da počne.

Continue reading “Janez Janša ni eden, so trije”