Entries Tagged as 'Politika'

100 dni vlade Janeza Janše – 3.5/14

100 dni vlade je običajno namenjenu temu, da se vlade ne kritizira, da se le ta lahko v miru pripravi za nadaljno delo. Vendar je SDS v svojem predvolilnem programu naravnost izzvala vse nas, da preverimo, ali so svoje obljube izpolnili. Na 6 strani se začne pregled desetih rešitev za prvih 100 dni.

Preden začnem z oceno, naj poudarim, da je težko neodvisno ocenjevati te zadeve. Glede na to, da sem kandidiral na listi stranke, ki je sedaj članica koalicije, se pravi vladna stranka, bom verjento pristranski. Kar pa le pomeni, da me lepo prosim argumentirano opomnite na kateri točki sem, in se bom trudil popraviti. Argumentirano, lepo prosim. Z komentarji na ta prispevek. To, da so nekateri prepričani sa se nam je zgodila itak najboljša vlada pod soncem, nekateri pa da večje katastrofe svet še ni videl, že vemo. Tega, lepo prosim, ni treba tukaj pisati in obrazlagati. Rabimo konkretne nerealizirane točke iz programa ali konkretne dokaze realizacije. Mnenja v smislu “vse je sranje osim pišanja” pišite kam drugam.

  1. Število ministrstev bomo zmanjšali na 10 (1/1)
    Ok, imamo 11 ministrstev, 12 ministrev in predsednika vlade. Cilj ni izpolnjen. Ampak zmanjšanje je bilo občutno, opozicija bi v bistvu rada še kakšno ministrstvo več. Skratka, jaz bi jim to priznal kot izpolnjeno obljubo.
    [Read more →]

Sposojanje, zagon gospodarstva, …

Na sosednji kmetiji so živeli dva brata in sestra. So radi pogledali v kozarček in je bilo vse skupaj bolj zanemarjeno. Jeseni so se odločili, da si bodo iz namočenega sadja nakuhali šnopc za čez zimo. Ker pa takega opravila (kuhanje šnopca) človek ne more opravljati suheha grla so si prišli k sosedovim izposoditi liter šnopca…
Rezultat ob koncu kuhanja je bil dolg 12 litrov šnopca sosedovim.

NO COMMENT.

Interna demokracija v Sloveniji

V Sloveniji mamo demokratični politični sistem že kar nekaj čas, praktično je že skoraj odrastel. Ampak demokracijo imam predvsem na najvišjem, državnem nivoju. Žal pa na nižjih nivojih, strankarskih, to še precej šepa. Zato niso nobeno presenečenji kongresi, kjer je praviloma potrebna le ena barva glasovalnih listkov. Biti enoten, je pač vrednota, ki smo se je verjento zaradi zgodovinskih okoliščin pač močno oklenili.

Saj ne, da bi bilo z enotnostjo kaj narobe. Popolnoma jasno je, da obstajajo vprašanja, okoli katerih so v neki stranki vsi poenoteni. Jasno. Gre za temeljna vprašanja, in če se tam ne strinjaš s strankino usmeritvijo, pač sploh nisi zraven. Si drugje. Ampak enotnost pri slovenskih strankah je še precej večja od te osnove.

[Read more →]

Nebodigatrebni BDP

Pred leti so nas dežurni dušebrižniki vneto prepričevali, da BDP ni tisto pravo merilo razvoja. Da je na razvoj neke družbe potrebno gledati precej širše, kot le sešteti denarne vrednosti vsega, kar smo v minulem letu kot državljani ustvarili. Kjer je povpraševanje je tudi ponudba, in ne dvomim da ugledni, ekonomisti, so izumili par novih indeksov. Recimo HDI - Human Development Index.

S tem seveda ni nič narobe. Tudi sam se komot strinjam z tem, da goli BDP nikakor ni tisto merilo, ki bi pomenilo, da je neka država, za državljane, boljša od druge. Nenazadnje je to, ali je neka država boljša od druge precej individualna zadeva. Indeks, ki bi bil meni pisan na kožo, bi recimo nujno vseboval kilometre kolesarskih poti po hribih in dolinah. In recimo indeks kvalitete gostiln. Pa recimo povprečen IQ državljana. Ampak to so moje trenutne preference. Čisto možno je, da bi se mi moje preference v primeru kakšnega dogodka občutno spremenile, in bi dal precej več na indeks, ki bi vključeval kvaliteto zdravstvene oskrbe, zanesljivost zaposlitve ali celo število policajev.

[Read more →]

Reforme letošnje in lanske

Redkokateri navdušenec nad včerajšnjo Hollandovo zmago v Franciji, pozabi ob varčevalnih predlogih Janševe vlade omeniti, da gre za dvoličnost, saj je bil ravno Janšev blok lani, odločno proti predlaganim reformam Pahorjeve vlade. Spomnimo. Šlo je za tri referendume v dveh paketih. V prvem se je šlo za Malo delo, v drugem paketu pa o pokojninski reformi in delu na črno (ter arhivih, ki pa tukaj niso bistveni). Takratna opozicija je imela geslo 4x proti – 3x za referendum in še dodatno proti vladi.

Kolikor se spomnim, če pobrskam malce tudi po arhivskih zapisih (o pokojninskem, o malem delu, pa še o malem delu, o delu na črno in še povztek) sem bil za zakon o malem delu in delu na črno ter proti pokojninskemu.

[Read more →]

Sveta preproščina

“Trdim, da niti proizvajalci niti trgovci ne bi imeli poguma, da bi to vključili v cene,”

Je izrekel Zoran Janković in ostal živ. Kje se skriva hakeljc ve le on. Morda bi ta, ne prenos DDV v končno ceno, dosegel z dekretom ali grožnjo po nacionalizaciji, če se tega ne bi držali. Ali pa gre za enostavno zavajanje. Saj (celotnega) DDVja v nobenem primeru proizvajalci in trgovci ne vključujejo v ceno, ampak ga enostavno dodajo na koncu svoji ceni. Kar je recimo v ZDA še precej bolj transparentno, in večkrat za nas evropejce neljubo presenečenje, ampak koncept je isti.

Trditev, da dvig DDVja na končne cene ne bo imel vpliva je čisto farbanje in futranje svojih vernikov. Tega nihče, razen njegovih vernikov ne more kupiti. Seveda ima marsikatero podjetje še prostor za nižanje lastne cene, ampak prav gotovo tudi dobre razloge, da tega niso storili že dosedaj. Ampak prav gotovo jih je pa tudi veliko, ki te rezerve nimajo.

In, če se sedaj postavite v kožo direktorja podjetja, ki mora, zato da se dvig DDVja ne bo odražal v višji ceni za potrošnika, lastno ceno znižati za cirka 2%. Kje boste pridobili to razliko:

  • nižje plače zaposlenim
  • nižji stroški surovin
  • nižji dobiček lastniku
  • notranje rezerve

Jasno, prvi odgovor so notranje rezerve. To nikogar ne boli. Vprašanje pa, koliko ima po sedaj že par sušnih letih to veze z realnostjo. Večina podjetij je že racionalizirala, kar se je racionalizirat dalo. Oz, če malce skočim v stran, definitivno se da v javnem sektorju še veliko več racionalizirati, kot v zasebnem. Torej, če je bil tole vaš odgovor, potem dejmo ta 2% iskat v javnem sektorju in ne z višjim DDVjem.

Nižji dobiček lastniku je verjetno drugi, ali morda celo prva izbira. Popularno ni kaj. Če ste ga izbrali, si verjetno želite zamenjati Jon Bon Jovija na enem od koncertov uživajoč stoječe ovacije (ostarelih dam). Ampak lastnik ima roko nad podjetjem, in nad vami kot direktorjem. Ali ste res prepričani, da mu želite to predlagati? Verjetno je v teh sušnih časih tudi sam že zategnil pas, če ga ni, ste pa lahko prepričani, da ga tudi sedaj ne bo.

Stroški surovin so brezpredmetni. S tem nižanje le prenašamo na drug nivo. In ponovimo celotno zgodbo za drugo podjetje, vašega dobavitelja.

No, ostane žal najbolj realna opcija. Ni nujno, da se odraža v nižjih plačah. Lahko se odraža v manj zaposlenih. In brezposelnih je kriza pridelala že obilo. In, če premorete vsaj malo miselne logike, verjetno ni težko razumeti, da, če je podjetje že prišlo do točke, kjer je bilo prisiljeno odpuščati, so vse ostale ukrepe že privili do skrajne meje. In če so jih privili, tudi za ta klinčeva 2% nimajo druge možnosti.

Seveda ima pa Jankovič tudi za to rešitev, če ga boste le vprašali. Bo vsak prispeval malo. Odgovor, ki zadovolji vse. Saj res, komu se bo pa poznalo tistega pol procentka? Če ste pristaš te ideje, potem pa kar lepo na črpalko. Kolk stane kapljica bencina? Nič! No, potem mi pa nakapajte poln tank prosim. O sveta preproščina.

Seveda pa teh 2% ne bi vrgli preč. S tem denarjem bi podprli nove investicije. Zgradili drugi tir do Kopra. Zagnali nov investicijski ciklus. Rešena gradbena podjetja, bodo začela na novo zaposlovati, novi zaposleni bodo plačali več davka, več prispevkov, več bodo trošili, bomo zgradili še novo pristanišče, še dva dodatna tira, avtocesto, … je dejal lažnivi kljukec grof Münchhausen, in se za lase potegnil iz močvirja. S konjem vred.

Sumasumarum se Jankovičeva ideja zapiše preprosto takole:

Z dvigom DDVja, ki se bo prenesel delno na plače delavcev in delno v višje stroške potrošnikov, nam ne bo potrebno posegati v javni sektor, omogočil pa nam bo nove velike investicijske projekte, kjer so si novodobni tajkuni dokazano delili provizije.

Janković v bistvu igra na zelo podoben način kot je igral Janša pred kakšnim letom z projektom 4x proti. Važno je biti proti, in pri tem ne izbiramo sredstev. Janša je to nekako opravičeval z tezo, da je Pahorjeva vlada itak nesposobna, nima zaupanja javnosti, in je bolje da čim prej gre, ker bi tudi morebitne koristi predlaganih reform ob nadaljnjem delu takšne vlade hitro izginile. Ponudil je sebe za rešitelja in dobil mandat.

Nekaj podobnega ima v mislih lahko tudi Janković. Naj proba! Morda le en prijateljski namig, da bi vseeno malce razmislil o tem, da se je nezadovoljstvo z Pahorjem medilo 3 leta, preden ga je Janša vnovčil. Pa da je bil velik del razočaranja nad Pahorjem posledica njegovega nedelovanja, pri Janši so pa kar močno in oštro zastavili in jim nedelovanja res ne moremo očitati. Ampak hej! Imamo demokracijo. Če bo treba še na en referendum ali volitve, bomo pač šli. Jaz mu tega ne bom zameril. Da se mi zdi trapasto, pa verjetno tudi ne rabim posebej poudarjat. Ali pač?

 

Kdaj se je smiselno zadolžiti

Se zgodi, da za nakup izdelka ali storitve enostavno nimamo denarja. Banke nam v tem primeru ponujajo raznorazne rešitve, od limita na tekočem računu, do raznih kratkoročnoh in dolgoročnih kreditov. Pa tudi prodajalci marsikdaj ponujajo še posebej (ne)ugodne kredite. Skupaj z spretnim marketingom, so nas že skoraj prepričali, da je kredit naša pravica, nekaj kar je povsem običajno in v bistvu si čuden, če nisi zadolžen.

Prvo pravilo, ki ga je dobro upoštevati je, da naj ročnost kredita nikakor ne presega življenske dobe tistega, kar z njim financiramo. Konkretno: kupiti računalnik na 36 obrokov je zelo vprašljivo, ker se nam zna zgoditi, da nam ta računalnik več ne bo všeč, in bomo želeli novega, še preden ga bomo v celoti odplačali. Sicer prodajalci pogosto to že sami upoštevajo, ampak ne škodi, če smo na to pozorni.

[Read more →]

Stavkovne nebuloze

Ena večjih nebuloz, ki so jih izumili sindikalisti je ta, da smo državljani, s tem ko nismo pripeljali otrok v večjem številu v vrtce in šole, izrazili podporo in solidarnost s stavkajočimi. Pa kaj še! Konkrento na naši šoli so obesili obvestilo da bo šola na dan stavke ZAPRTA. In kaj mi kot staršu preostane drugega, kot da otrokom organiziram varstvo. Res so nato, dan pred stavko, obesili obvestilo, da bodo starši lahko, v kolikor ni druge možnosti, otroke pripeljali tudi v vrtec ali šolo, amak je bilo to treba napovedati. Sploh pa je vsak resen, do takrat že našel rešitev.

Naj drugič stavkajoči jasno povedo, da naj otroke obdržijo doma le tisti, ki stavko podpirajo, pa bomo potem videli kolikšna je podpora in solidarnost.

[Read more →]

Javna vs. zasebna poraba

Zadnjič je v studiu ob 17ih, v sklopu predstavkovnih oddaj v medijih, prof. Tajnikar (upam da nisem kaj zamešal), izjavil, da je v bistvu vseeno, ali ustvarjen BDP porabimo z zasebno ali z javno porabo. V obeh primerih bo BDP enak, se pravi ni bistvene razlike.

Ja. Makroekonomsko gledano prav gotovo ne, gledano s strani vsakega posameznika pa je prav gotovo velika razlika, ali si recimo obleko sam kupiš ali pa ti jo zagotovi država. No, pa obleka je res malce za lase privlečen primer. Bolj so omenjali recimo zdravstvene storitve. Češ, če bomo z varčevanjem znižali javno porabo na tem področju, bo pač se povečala zasebna poraba. In znova, po mnenju našega (pre)dragega profesorja ni nobene bistvene razlike.

[Read more →]

Grška zgodba na naslovnici Sobotne priloge

Vsekakor ne moremo preskočiti opisa trenutnega stanja v Grčiji v današnji Sobotni prilogi. Sicer ne vem koliko je to vse res, ampak glede na to, o kakšnih protestih so poročali iz Grčije v zadnjih dveh letih, ne dvomim preveč v napisano.

Grčija se pospešeno spreminja v klasično državo tretjega sveta. Brezposelnost med mladimi je pretekli teden presegla petdeset odstotkov. Socialna država izginja s svetlobno hitrostjo. Pokojnine so se v zadnjih mesecih – vse po nalogu evropskih institucij – v povprečju znižale za dvesto evrov. Minimalna plača je s slabih 800 padla na 568 evrov. Letos bo delo izgubilo 15.000 javnih uslužbencev. Država se krči na vseh ravneh. Najbolj pada po šolstvu in zdravstvu. Še huje je v zasebnem sektorju, kjer plače zamujajo tudi po leto dni, zahtev sindikatov pa ne posluša več nihče. Kriza je za lastnike in direktorje podjetij absoluten alibi za vsesplošno mesarjenje. Ulice Aten so polne beračev in novih brezdomcev. Mnogi izmed njih so še pred letom ali dvema živeli udobno urbano življenje. Ostala jim je le ulica, kjer pa v boju za preživetje vlada huda konkurenca. (Boštjan Videmšek, Atene, Sobotna priloga, 7.4.2012)

[Read more →]