Entries Tagged as 'Politika'

K razpravi o javnem in zasebnem šolstvu: Javno je za vse

Kolega Aljuš je prijazno povabil k prebiranju misli dr. Jerneja Pikala, bivšega ministra na temo financiranja zasebnih šol. Tekst je vreden branja. In komentarja. Prebrati boste morali sami, pokomentiral sem pa jaz.

Prijetno branje @peterjancic, @MarkoPavlisic, @Libertarec, @TinoMamic. https://t.co/hBmZq1GWqh

— Aljuš Pertinač (@Pertinacal) December 5, 2017

 

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Nobenega razloga nimam, da ne bi verjel prvemu stavku. Hkrati pa to ni nikakršen argument. Preden je bila ustanovljena prva zasebna šola, bi lahko napisal celo “Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole”. In?

To, da pa država poskrbi za najšibkejše je pa povsem jasno, saj je Slovenija že po ustavi socialna država. In je povsem logično, da poskrbi za najšibkejše. Tudi na področju zdravstva, bi mi bilo logično, da poskrbi za najšibkejše, se pravi tiste brez zavarovanja, v standardnih javnih ambulantah in ne nekih posebnih, ki temeljijo na prostovoljstvu.

V zadnjem tednu je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

Ideologija, politika, natrosilo, polargumenti, pristranske interpretacije … za vsak primer je potrebno diskreditirati drugače misleče. Temu je namenjen ta stavek. Če morda argumenti, ki bodo sledili, ne držijo.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe davkoplačevalskega financiranja osnovnih šol: 1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100 odstotkov plačuje izvajanje programa; 2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100-odstotno financiran iz javnih sredstev; 3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85 odstotkov, ter 4. zasebne šole brez javnega financiranja. Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske … pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovemu financiranju.

Super, če niso proti. Zanimivo, da pa ne napiše, da je za. Dvojno zanikanje ponavadi kaže na to, da nek problem pri piscu obstaja.

Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj biznis, in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Ali želi Pikalo povedati, da 85% financiranja NI pogoltno, dodatnih 15% pa to POGOLTNOST omogoča? Pri čemer, že sam ugotavlja, da nekatere zasebne šole pa imajo 100%. Drugi stavek je pa lepo navržen, vendar ne argumentiran. Ali v Sloveniji obstaja šola, ki želi delati “utrdbe in postojanke za needukacijske namene”? A za te šole mu je pa 85% sprejemljivo? Ker meni ni! To je vendarle izključitveni pogoj. Če šola sledi drugim ciljem, kot so določeni za osnovno izobraževanje, potem to ni vprašanje financiranja ampak vprašanje obvezne udeležbe otrok v osnovnem izobraževanju.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85-odstotno financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Zapomnimo si prvi stavek. Prav nam bo prišel. In toplo pozdravljam, da je bilo 85% financiranje zasebnih šol uvedeno že leta 1996.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje, zakaj ravno 85 odstotkov. Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje, katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85-odstotnem financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Lapa lapa…. skratka arbitrarno določenih 85%. Ker ugotavljanje, kaj je in kaj ni, in koliko je in koliko ni, za vsako posamezno šolo in program, bi bilo res naporno. Zato tudi sam menim, da je takšna arbitrarno določena cifra čisto prav, da je arbitrarno določena. Če seveda predpostavimo, da je prav, da tki. “zasebnega programa” ne financiramo iz javnih sredstev, kar je lahko vprašljivo. Recimo, da bi imeli Tehnično OŠ, ki bi družboslovne in umetniške predmete nad obveznim številom zamenjala z robotiko, mehaniko in računalništvom. Ali ne bi bilo to tudi v javnem interesu? Ali če bi imeli Umetniško OŠ, kjer bi neobvezne naravoslovne zamenjali z plesom in meditiranjem. Pa pustimo tukaj debato, ali je takšna specializacija v času OŠ že smiselna ali ne. Zakon to dopušča, verjetno z nekim namenom. Če je to sporno, se lahko pač v zakonu bolj natančno predpiše predmetnik.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. spoznavanje vere, vera in kultura, individualna in skupinska pomoč, klasična kultura …). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov?

Zakaj je to pisano v obliki vprašanja? Ker pisec vleče ven odgovor NE. Ampak rešitev za to je popolnoma enostavna. Naj se financiranje veže na ujemanje predmetnika. Če imajo recimo “verouk” se ne plača, če pa imajo “biologijo” pa se. Se bomo sicer še kregali, kam uvrstiti mehaniko, kibernetiko, kitaro in dirigiranje ampak ok. Sistemsko se to komot reši.

Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Ta del, se mi zdi izjemno pomemben, zato sem ga poudaril. Stališče, ki ga tukaj zavzema Pikalo je namreč stališče, ki ne prepoznava razvoja družbe. Nekaj, kar je bilo za družbo pred 10 leti nesprejemljivo, je danes povsem sprejemljivo. In to pripoznava ustavno sodišče. Podoben primer, ki pa ga je Pikalo verjetno z veseljem sprejel, je bila odločitev Ameriškega vrhovnega sodišča glede istospolno usmerjenih, ki je po kar nekaj negativnih odločitvah, pred par leti odločilo drugače in s tem izenačilo zveze istospolno usmerjenih na celotnem področju ZDA. Kar tako, čez noč. Brez spremembe zakonov.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval … Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju.

Se globoko strinjam. Ampak, ker se zakonodajalec do danes ni spustil na to področje, in se je odločil za pavšalnih 85% je takšen način verjento dovolj dober tudi za 100%. Se pa strinjam, da je o tem vredno razpravljati in poiskati javni interes, ga definirati in plačevati. In tam, kjer ni javnega interesa, se pač plačuje 0% in ne 85% niti 100%. In popolnoma enak problem je zadnja sprememba, ki arbitrarno določa 100% za en program in 0% za neobvezni program. Mar podaljšano bivanje, dopolnilni in dodatni pouk res niso v javnem interesu? Kar tako, pavšalno. Netransparentno. A to je pa Pikalu všeč?

Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak za interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin. V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je v javnem interesu in kaj ni, npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks … Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparentno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj.

Vse res. Ampak to je problem tudi za 85% in ne zgolj za 100%. In s tem, če je financirano samo 85% ni problem nič manjši.

Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Spomnimo se stavka od zgoraj. Namreč, zakaj so zasebne šole dobre. Ker tukaj pa Pikalo naredi salto nazaj in pristane na glavi. Če je prej zasebne šole videl kot vir inovacij in razvoja, s čimer se sam strinjam, je tukaj nalogo bogatenja ekskluzivno potisnil državi. In to z ekskluzivo ugotavljanja in izbire izvajalca.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno.

A bi moralo biti? Zakaj?

Kljub temu da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem območju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica. Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam. Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, na primer mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to, od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja.

Super, da imamo super šolstvo. In, ker smo socialna država, ki v otrocih prepoznava svojo prihodnost je prav, da država poskrbi za izobraževalni sistem, ki za javna sredstva vsem otrokom omogoča čim boljšo izobrazbo. Mreža državnih šol je en način, obstajajo tudi drugi, ampak trenutno to imamo.

Če pa želi Pikalo s tem povedati, da bi zasebne šole otežile obstoj državnih, ker bi se na posameznih področjih preveč otrok prepisalo iz državnih v zasebne, pa naj napiše to. V tem primeru pa se bi bilo potrebno vprašati nad kvaliteto državnih, da so manj zanimive od zasebnih. Ampak trenutno te bojazni ni. In dokler delež zasebnih ni vsaj 10% te težave ni. Če pa bi zasebne šole začele dosegati nezadržno rast, pa bi na te pomisleke morali dati odgovor. Ampak takrat bo tudi precej več podatkov o kvaliteti. In, dokler imamo državne šole z par učenci, se ni za bat, da bi zasebne katerokoli ogrozili. V bistvu se Pikalo tukaj izgubi. Nekako želi povedati, da zasebne šole niso dobre, ker niso vsem dostopne, hkrati pa ne želi spremeniti zakonodaje, da bi bile bolj dostopne. Nočem, ker nočem. Ne vem, kako se strokovno reče temu argumentu (nestrokovno je to otroška trma).

Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Seveda je za konec potrebno skopirati rešitve iz grdega neoliberalnega zahoda. “No child left behind” je ameriška reforma šolstva iz leta 2001. In ja, seveda nas je Slovencev premalo, da bi kakšnega otroka pustili zadaj, če si tega ne morejo privoščiti niti v precej večjih ZDA.

Kompleksnost vprašanja stenic

Jasno, iz tega se lahko delamo norca.

Ni pa to čisto upravičeno. Verjetno je težava nedotakljivost prostora, ker, če so problem stenice v kakšnem stanovanjskem bloku, je to potrebno zagrabiti kot celoto. Postelje ljudi, so pa še en korak bolj zasebne kot stanovanje samo, in tukaj dejansko lahko pride do težkih vprašanj.

Ampak, če je problem eskaliral do te točke, da se je morala vplesti Varuhinja človekovih pravic, potem je to jasen signal, da nekdo svojega dela ne zna, ne more ali noče opraviti. Ampak iz sporočila vlade je razvidno še več. Da je Varuhinja intervenirala vsaj 2x. Se pravi se problem pojavlja že precej dolgo, in, če je vse kar je vlada spravila skupaj to, kar je napisano v sporočilu za javnost, potem je čisto upravičeno, da se iz njih delamo norca.

In ja, morda ne bi škodilo, da vlada malce popravi tudi svoj PR. Če bi svojemu stavku dodali še enostavnčno obrazložitev, zakaj je ta problem kompleksen, bi bilo marsikomu precej bolj jasno. Stenice bi sicer še vedno skakale po postelji, morda pa bi kdo bolje razumel težko borbo, ki jo ministrica za zdravje bije za vse nas. V skupno dobro. Čas bi bilo, da se ji za to garaško delo ustrezno zahvalimo.

Predsednik Borut Pahor

V prvem krogu je bila moja izbira Romana Tomc. Nad njenim rezultatom sem bil malce razočaran, in morda tudi za to, malo pa zaradi počitnic, je šel drugi krog kar precej mimo mene. Nisem si ogledal niti enega soočenja, niti kaj prida spremljal medije. Do danes. Ko sem utrujen prišel domov, in sem bil sposoben le uležt se na kavč in si pogledat včerajšnje soočenje.

Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril. Lahko bi šel na konkretne primere, pa ne bom. Morda si delam na današnjem finalnem soočenju na POPu zapiske, pa bom potem povzel.

[Read more →]

Predsednica Romana Tomc

Sem kar dolgo razmišljal, ali naj se javno izjasnim okoli predsedniških kandidatov.

Moja izbira je Romana Tomc.

V bistvu je kandidatka, ki jo osebno tudi najbolje poznam. V parlamentu sva nekajkrat govorila osebno, sicer si pa tudi skozi redno delo ustvariš mnenje o človeku. In moje mnenje o njej je pozitivno. Ne glede na klasičen SDSovski odnos, po katerem se zelo rezervirano obnašajo do drugih, sploh tistih iz drugega dela političnega spektra, mi je Romana dala tudi kakšen dober nasvet glede nastopanja.

Nenazadnje sem par dni preživel skupaj z njo, na parlamentarnem odobru v Litvi, in sem imel priliko jo spoznati tudi malce drugače. Tretjega, ki je bil zraven, ne bom omenjal, ker bi se vam zasmislil :-))

Kot podpredsednica DZ je svoje delo opravljala dobro. Kar recimo ne morem oceniti za neko drugi podpredsednico, ki si je za moj okus v govoru na eni od proslav privoščila absolutno preveč in lahko rečem, da je že mejilo na žalitev. No, Romana me je enkrat, kot predsedujoča, tudi grobo prekinila. Upravičeno. In sem se opravičil.

Skratka, moja izbira je na osnovi osebne izkušnje, njenega dela in njene osebnosti.

Zavedam se, da marsikdo svet ocenjuje preko merske enote “Janez Janša” in tako bodo ocenjevali tudi mojo izbiro. Smilijo se mi.

Na prejšnjih volitvah sem volil Boruta Pahorja. Ni mi žal. Podprl ga bi tudi na teh volitvah, če ne bi poznal Romane. Podprl ga bom tudi v drugem krogu, razen, če bo nasproti njemu moja prva izbira.

Vladna laž ima kratke noge

 

Vlada je v svojem propagandnem video pred referendumom o 2. tiru uporabila naslednje besedilo.

Ali ste vedeli?
Po zakonu o drugem tiru bodo njegovo izgradnjo v največji meri financirali tisti, ki ga bodo uporabljali. In le v manjši meri davkoplačevalci.
Zdaj veste!

Preverimo resničnost te trditve. Kako bo projekt financiran je navedeno v predlogu sprejetega zakona, ki ga lahko najdete na straneh Državnega zbora.

[Read more →]

Vprašanje o 2.tiru

Ne bom se spuščal v oceno ali je 2.tir potreben ali ne, ker je odgovor pri tem vedno “nekomu je prav gotovo potreben”, ker sicer ideje sploh ne bi bilo. Se mi pa poraja par, čisto ekonomskih vprašanj.

Železniški prevoz naj bi bil bolj učinkovit od cestnega. Izgube zaradi trenja in zračnega upora so nižje. Nižja je cena delovne sile, se pravi voznikov. Nižja je cena energenta/goriva. Pri infrastrukturi pa lahko le špekuliram, ampak tudi tukaj mora biti cena izgradnje in vzdrževanja nižja. Sploh tam, kjer je veliko tunelov, ker je cena prevrtavanja skoraj linearno odvisna od preseka tunela.

Vlada v svojem zakonu predvideva subvencioniranje železniškega prevoza z dvigom cestnine za tovorna vozila. Ali je torej železniški prevoz navkljub temu, da bi v vseh pogledih moral biti cenejši, nekonkurenčen??

Edina negativna zadeva, ki mi pade na pamet je priročnost. Kamijon pač lahko zapelje v vsako tovarno in skladišče, vlak pač ne. Uporaba vlaka tako pomeni eno pretovarjanje več.

Vesel bi bil dodatnih mnenj.

Kako mediji kreirajo politiko

Naj najprej poudarim, da se mi nič narobe ne zdi, če kdorkoli želi vplivati na “politiko” se pravi politike, ker politika je stvar vseh nas, in še premalo se zavedamo, kaj vse je odvisno od nje. In v bistvu vse politične javne izjave, v času socialnih omrežij je pa to praktično že vsak (političen) twit ali facebook zapis, je vplivanje na politiko. Toliko bolj, če ga povzame še kateri od medijev, kar recimo politične oddaje na TVju redno počnejo, pa tudi spletni in tiskani mediji.

Je pa seveda prav, da se to počne transparentno. Pa tudi novinarji, če že radi poudarjajo, da je njihovo delo poslanstvo, naj ga tudi opravljajo potem profesionalno.

Tale prispevek je v bsitvu nastal na osnovi kratke debate, ki sem jo imel z Darijanom Koširjem (baje urednik na dnevnik.si (baje, ker nisem nikjer našel potrditve)).

na kar sem jaz to komentiral z:

Celo debato si lahko preberete na twiterju.

Zakaj sem mnenja, da gre tukaj bolj za medijski pritisk, kot novinarsko poročanje o odločitvi?

[Read more →]

e-podpis podpore za referendum – POZOR!

Podpis za referendum (obrazložitev je tule) sem oddal po elektronski poti. Po 7. dneh, je stanje vloge še vedno v reševanju.

Ker mi dejansko celoten postopek ni najbolj jasen, sem svoje vprašanje delil na twiterju, na kar je bivši minister Gregor, prijazno odgovoril, da je to čudno, in da naj pokličem na UE. Sem poklical, so preverili in odgovor:

1. Zadeva je bila obdelana že prvi dan, po prejemu.

2. Očitno se je zataknilo pri pošiljanju emaila.

3. Zakaj je status še vedno v reševanju, še ugotavljajo.

Glede na odziv na twiterju, pa se očitno zatika še kje, ne le v mojem primeru.

Na moje vprašanje, ali moram kaj sprintati in poslati pobudniku referenduma je pa odgovor da ne, da te po e-poti oni zberejo in pošljejo pobudniku, 1x tedensko. Super!

Malo manj super pa je to, da se v primerih referendumov ponavadi vlada postavi proti. In ne glede na to, da lahko delavcem v UE popolnoma zaupamo, bo vedno obstajala senca dvoma, ali pa vseeno tukaj ne prihaja do kakšnih zlorab. In sploh ni potrebno, da je le ta velika. Lahko gre zgolj za majhno napakico, da kuverta s podpisi na poti med izhodno pošto in poštarskem vozičkom pade na tla, poštar jo pa po pomoti brcne pod omaro, ali kaj podobnega. In ne, tukaj ne gre za teorijo zarote, gre pa zato, da morajo biti varnostni mehanizmi vzpostavljeni. Tako, kot so bili v primeru Kemisa, recimo.

Zato bi bilo primerno, da vsak, ki svojo podporo izvede preko e-poti, le to pošlje (bodisi sprintano, bodisi po e-pošti) pobudniku referenduma, ne glede na to, da naj bi jih poslala že UE. Le ta pa potem lahko preveri, ali je dobil vse podpise, ki naj bi jih dobil. In, če jih ne, sproži ustrezne postopke preverjanja.

 

——–

In nato, kakšne pol ure kasneje:

Zakaj sem podpisal za referendum o 2. tiru?

Svoj podpis za referendum o 2Tiru sem oddal po elektronski poti. Če imate osebni elektronski certifikat, lahko to storite TUKAJ, sicer pa se morate odpraviti fizično na katerokoli Upravno enoto in postopek opraviti tam.

Svoje misli o vladnem projektu 2Tira sem opisal še, preden je bil zakon dokončno potrjen, se pravi pred zbiranji podpisov in pred podporo, ki jo je prispeval SDS. Omenjam, da v naprej odgovorim tistim, ki bodo v tem videli podporo Janši.

2 tir iz Kopra potrebujemo, v kolikor je ekonomsko upravičen. To pa pomeni, da se najde investitor, ki se mu računica izzide. Ki verjame, da bo za vložen svoj kapital, v doglednem času le tega dobil povrnjenega in še zaslužil zraven. Ker pa ima 2 tir še ostale posledice, tako pozitivne kot negativne, je smiselno, da država z investitorjem sklene koncesijsko pogodbo, kjer se določijo pomembni elementi. S tem dobi recimo investitor zagotovilo, da na tej trasi ne bo nove konkurence (3 tira) dokler promet ne doseže nekega nivoja, država lahko omeji ceno storitve (da ne pride do oderuštva), definira se stopnje zaščite okolja in podobno.

[Read more →]

Program stabilnosti oz. kako Miro Cerar hvali Janeza Janšo in Alenko Bratušek

Program stabilnosti je dokument, ki ga vlada pripravi v sklopu fiskalnih postopkov priprave proračuna, kjer se nahaja tudi Pakt stabilnosti in rasti in se v končni fazi odraža v predlaganih proračunih. Tokratni je zanimiv, ker v njem vlada Mira Cerarja jasno zapiše, da so reforme in ukrepi vlade Janeza Janše in Alenke Bratušek imeli pozitivne posledice, da pa iz mandata svoje vlade, nimajo kaj pokazati, čeprav ugotavljajo, da bi bilo z reformami potrebno nadaljevati. Če ob tem še upoštevamo dolžine mandatov teh treh vlad (404 dni, 547 dni  in 940 dni), kjer vidimo, da je vlada Mira Cerarja na oblasti že skoraj toliko kot ostali dve vladi skupaj, je jasno razviden prepad med učinkovitostjo dela teh treh vlad.

Poglejmo natančneje.

Najprej nas v samem kazalu obvestijo, da bodo obdelali tudi vpliv “STRUKTURNIH REFORM“. Kdor vsaj malo spremlja politiko, mu je jasno, da v času Cerarjeve vlade ni bilo nobene strukturne reforme, in z veseljem pričakuje, kaj bo pod to točko prebral.

[Read more →]