Ali ni vse skupaj le igra? 

Ko sedaj tako, malce bolj od zunaj opazujem politiko, predvsem pa reakcije ljudi na njo, dobim občutek, da jo ljudje jemljejo vse preresno. Ali ni vse skupaj le igra?

Kakšna igra! Je tipičen odgovor, saj gre vendarle za življenja! Politika rešuje življenja, se derejo na eni strani. Politika je kriva za tisoče mrtvih, kričijo na drugi. Oboji pa tulijo name “Kakšna igra??? Za življenja gre”. Politika je vendarle preresna, ima preresne posledice, da bi bila navadna igra.

Preden razvijem misel do konca, poglejmo, kaj igra sploh je. Najprej, to sploh ni nekaj človeku lastnega. Igrajo se tudi živali. Vsi smo videli prelepe videe medvedkov ali levčkov, ki se igrajo, lovijo in grizljajo, rokoborijo in kobacajo. Videli smo pando, ki uživa v snežnem toboganu. Igro mačke z mišjo (miški pač ni bilo smešno). Tele živalske igrice imajo svoj namen. Živalski otroci, se s tem učijo motoričnih in drugih spretnosti in krepijo medsebojno pripadnost.

Igre človeških otrok v bistvu niso prav hudo različne od iger živalskih otrok. Potem pa se zadeve malce bolj zakomplicirajo. Bolj kot odražamo, bolj strukturirane, podvržene pravilom so igre. Ne le pravila, uvedejo se sodniki, ki skrbijo za uveljavljanje teh pravil. Igra brez pravil namreč ni igra. Zakaj bi namreč skozi igro treniral recimo met na koš, in se v tem početju izboljševal, če bi bilo recimo dopustno na košarkarski tekmi zaštihat svoje tekmece, potem pa pač preostali zmaga?

Morda ima igra malce slabšalni pomen, ker pogosto ni namenjena ničemur. No, ničemer uporabnemu. Kakšna je dejanska korist metanja na koš, in doseganju perfekcije, pri preživetju posameznika? Ajd, metanje kot takšno je lahko koristna vaja za metanje zelja na voz, ali jabolk v koš, ampak za to res ni potrebna perfekcija, kot jo dosega Dončič. In tukaj pridemo do druge koristnosti igre. Ne le, da skozi igor pilimo svoje spretnosti, igre pomagajo igralcem pa tudi gledalcem sprošati notranje napetosti, ki bi se sicer nabrale in izbruhnile v kakšni družbeno manj sprejemljivi obliki. In pomagajo nam pri povezovanju med ljudmi in s tem večji solidarnosti. Pa še kaj bi lahko našli.

Omeniti moramo pa še enio, morda najbolj ključno lastnost igranja. Igra to več ni, ko je prisoten namen škodovanja, poškodovanja ali uničenja nasprotnika. Igra, kjer imaš namen nasprotnika ubiti, ni igra, je vojna.

In, če se sedaj vrnemo na osnovno tezo, da je politika preresna, da bi bila navadna igra?

Preresna, da bi imeli jasna pravila? Preresna, da bi v okviru njej izboljševali svoje veščine? Preresna, ker si v resnici želimo (političnega) nasprotnika uničiti? Njegove ideje? Kar najlažje storimo s tem, da uničimo kar njega samega.

Kaj tako neresnega je v igranju, da to ne bi smela biti politika?

In kaj je alternativa temu, da na politiko, gledamo kot na igro? Alternativa je, da nanjo gledamo kot na vojno. Vojno, kjer pa je ključen cilj uničevanje nasprotnika. Si res želimo takšno resno politiko?

Osebno, raje vidim politiko, kot spopad dveh ekip, ki po tekmi, po volitvah, si stisnejo roko in gredo skupaj na pir. Seveda je zmagal en. In pobere nagrado, pokal, možnosti v okviru pravil kreiranje politik. Drugi, pa se vrne nazaj na trening, v okviru pravil razmisli o svoji strategiji, povečuje svoje takšntične sposobnosti, in upa na zmago na naslednjih volitvah. In ko zmaga, na svojega nasprotnika ne glede kot na poraženca, ki ga je treba dokončno potacati ampak na spoštovanega nasprotnika, ki mu omogča, da tudi sam doseže višje nivoje, kot bi jih dosegel, če bi samozadovoljno ležal na lovorikah minule slave, zavedajoč se, da je njegov položaj večen, saj je potencialne nasprotnike zmetal v fojbe.

Je torej politika res preresna, da bi se jo igrali?