Kakšne rožce majo na ministrstvu za zdravje?

Prejšnja Sobotna priloga je prinesla tudi pogovor z Dušanom Kebrom, nekoč ministrom (se spomnite Kebrovega zakona) nazadnje pa svetovalca pri ministrici za zdravje, katere mentalno zdravje sem že obdelal. Na voljo je tukaj, če ste seveda premium naročnik Dela. Sam nisem. Poglejmo si par njegovih trditev:

Ključni mehanizem, s katerim socialna država omogoča redistribucijo dohodka v obratno smer, to je od premožnejšim k revnejšim, si davki. Pa ne vsi. Edini davki, ki res prerazporejajo bogatstvo v prid revnejšim, so progresivni. Tak davek je pri nas samo dohodnina, ki narašča po davčnih razredih od 0 do 50 odstotkov in malenkostno ublaži dohodkovno neenakost, vendar z njo zberemo le petino vseh davkov, kar je najmanj od vseh držav v EU. Vsi drugi so bolj ali manj proporcionalni oziroma sorazmerni z davkoplačevalčevo zmožnostjo plačila. Ker je davek izrazen v odstotku dohodka, je samoumevno, da posameznik z desetkrat večjo plačo plača desetkrat večji nominalni znesek.

Ta ključni mehanizem, ki omogoča redistribucijo dohodka s pomočjo davkov, ni nič drugega kot to, da skozi davke država denar pobere in ga skozi razne socialne transfere posreduje drugim. Davki sami po sebi, ne prerazporejajo nobenega bogatstva, ampak ga kvečjemu nekomu zmanjšujejo, NOBENEMU ga pa ne povečujejo. Torej ne morem govoriti o prerazporejanjo. Davki šele omogočijo to redistribucijo, se pravi prerazporejanje. In to tako progresivni kot tudi linearni. Celo regresivni davki omogočajo redistribucijo, če se seveda porabijo na način, da revnejši dobijo več kot so plačali.

[Read more →]

Cerarjev odstop

Cerar je odstopil, ker se je zapletel v nerazvozljivo zmedo, ki jo je sam povzročil. Z odstopom obdži privilegije predsednika vlade, brez obveznosti.

Da ima Cerar težave s koalicijskima partnerjema je znano že dolgo. Erjavec se mu je že večkrat javno posmehoval, nenazadnje pa ni za spregledati Erjavčeve izjave kmalu po volitvah, ko ga je označil za “zgodbo za eno leto”. Erjavec je pameten (predvsem za svojo rit). Vedel je, da je Cerar dobil visoko podporo, da mu torej pripada mesto predsednika vlade, sam se je pa tudi naučil, da je vladati težko, zato se je zgrebel za manj opazne resorje, kjer so lahko dokaj v miru prevetrili vlado. Malce se mu je sicer zalomilo z prisluhi, ampak njegov namen je bilo, da pač čaka.

SD je dobil udarec z odstavitvijo Vebra in od tedaj naprej nikoli več niso bili pravi zaveznik. Cerar je torej bil skupaj z neugodnima koalicijskima partnerjema, torej je v bistvu on žrtev in ne krivec razpada koalicije.

[Read more →]

Manj za davke, več za vas

Manj za davke, več za vas … so pri SDSu poimenovali svoj program iz področja financ. Všečen naslov, moram priznati.

In na prijazno povabilo ene skupine je tule moja ocena.

“V mandatu sedanje vlade se sredstva državnega proračuna vse več uporabljajo za tekoče potrebe in izdatke države (plače, tekoči transferji, …) in vse manj za nove investicije, ki so gonilo rasti in gospodarskega razvoja.”

Khm. Kaj pa, da bi ta sredstva pustili podjetnikom? Ali niso oni gonilo rasti in gospodarskega razvoja? Sicer se pa z uvodom v glavnem strinjam.

1. DRUŽINSKA DOHODNINA: možnost upoštevanje dohodkov obeh staršev pri dohodninski odmeri

Nevtralen oz. rahlo za. Neškodljiv ukrep, ki povečuje pravičnost, nima pa, kot tudi sami ugotavljajo, finančnih učinkov.

2. ZVIŠANJE INVESTICIJSKE OLAJŠAVE IN NJENA ŠIRITEV NA VSA OSNOVNA SREDSTVA PRI DAVKU OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB IN DOHODNINI (samostojni podjetniki)

Pozitivno. Sam bi raje videl znižanje stopnje, ampak, glede na to, da se je to spreminjalo dol in gor je morda bolj smiselno, da se viša olajšave. Čeprav mi ni preveč všeč, ker to dela sistem manj pregleden in bolj kompliciran.

3. ZNIŽANJE DOHODNINSKE OBREMENITVE S POUDARKOM NA RAZBREMENITVI VISOKO KVALIFICIRANEGA KADRA

Pozitivno. Pristop znižanja vseh stopenj za 2%, vpliva na vse. Tukaj bi veljalo odpraviti stopnice pri splošni davčni olajšavi, ker tisto je anomalija, ki bi jo potrebno odpraviti.

4. RAZBREMENITEV KMETOV – OLAJŠAVA PRI KATASTRSKEM DOHODKU

Proti. Populistični predlog na področju, kjer je vse skupaj precej neurejeno in nepravično. Na nek način je to pavšalna obdavčitev, ki pa je podvržena političnemu mešetarjenju in manj nekim realnim ocenam dohodkov. Del o dvigu pragu je smiselna.

5. ZNIŽANJE SEDANJIH STOPENJ DDV IN UVEDBA DODATNO ZNIŽANE STOPNJE DDV

Znižanje da, nova stopnja ne. Dodatno kompliciranje ni zaželjeno.

6. »DAVČNE POČITNICE« ZA NOVA PODJETJA OZIROMA SAMOSTOJNE PODJETNIKE

Pozitivno. Pa lepo prosim, brez nekih hudi zaščit pred zlorabami, dokler se le te res ne pojavijo.

7. ZVIŠANJE PRAGA ZA VKLJUČITEV V SISTEM PAVŠALNE OBDAVČITVE

Pozitivno. Čeprav so to čist narobe napisali, ker ta prag je za izstop iz sistema pavšalne obdavčitve ne za vstop.

8. UKINITEV DAVČNIH BLAGAJN

Rahlo za. Glede na to, da sedaj so, je vprašanje, koliko jih je smiselno ukinjat. Morda bi jih naredili neobvezne, bi pa recimo na to vezali davčni nadzor. Se pravi, če imaš davčne blagajne, imaš manj nadzora ali lahko plačuješ na 3 mesece, ostali pa vsak mesec, ali kaj podobnega. Vsekakor ni negativno.

9. REŠEVANJE STANOVANJSKEGA PROBLEMA ZA DRUŽINE Z BREZOBRESTNIM KREDITOM IN ODPISOM DELA GLAVNICE KREDITA OB ROJSTVU VSAKEGA NOVOROJENCA

Proti. Enostavno je nepošteno, da vežeš “subvencijo” za otroka na to, da imaš kredit. Kja pa tisti, ki je varčeval, in ga ne rabi? In na sploh je “kupovanje” otrok problematično. Potem jih pa nekatere družbene skupine zaradi denarja pač štancajo. Kupiš bajto na kredit. Naštanacaš 5 otrok. Kredit poplačan. Najto prodaš in imaš 200K EUR za 5 otrok. Kupiš BMWja in odpreš dve podružnici za novih 10 otrok.

10. ZMANJŠANJE IN UČINKOVITEJŠE UPRAVLJANJE JAVNEGA DOLGA S CILJEM ZMANJŠANJA OBRESTI NA DRŢAVNI DOLG

Zelo za.

11. NOVA STRATEGIJA UPRAVLJANJA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA

Da nova strategija, vendar ne takšna, kot je napisano. Privatizirat!

12. POSPEŠITI IN POVEČATI UČINKOVITOST ČRPANJA EU SREDSTEV

Seveda. Pozabili so pa napisati kako. Negativno!

13. TRANSFORMACIJA OSEBNEGA DOPOLNILNEGA DELA NA VSE DEJAVNOSTI IN BREZ ADMINISTRACIJE TER OPUSTITEV OMEJITEV PRI OPRAVLJANJU DELA UPOKOJENCEV

Za. Morda še z upeljavo izdaje računa preko e-davkov, ki sproti obračuna vse davke, in ni potrebe po vrednotnicah in birokraciji.

14. UČINKOVITEJŠE DELOVANJE REGULATORJEV FINANČNEGA TRGA

Lepo. In nič kaj konkretno.

15. PRIJAZNEJŠE IN UČINKOVITEJŠE DAVČNO ADMINISTRIRANJE TER KAZNI ZA PREKRŠKE, KI BODO SORAZMERNE STORJENEMU DEJANJU

Lepo. In nič kaj konkrento.

———————-

Splošna ocena.

Program je v bistvu v skladu z pričakovanji in generalno v pravi smeri. Pogrešam to, kar bo seveda umanjkalo povsod, ker gre za nepopularne vsebine, s katerimi se pač ne hvališ pred volitvami, tako da jim tega ne štejem v minus. Vsako znižanje davkov se namreč dela na znižanju porabe in ne nižanju stopenj. Ker, če le znižaš davke ne znižaš pa porabe, se ti pač poveča primankljaj s tem pa se davčne obveznosti prenesejo v prihodnost in bodo pač takrat višji davki. Niti besede ni o številu zaposlenih v javnem sektorju in njihovih plačah, niti o drugi v proračunu pomembnih izdatkih.

Vseeno pogrešam omembo privatizacije podjetij v državni lasti in odnosa do NLBja. Združevanje DUTB, SDH in DSU pa kaže na malce čuden odnos do le teh in namiguje na nov val prihvatizacije. DUTB -> mandat se mu je iztekel. V roku 2 let ga je potrebno zapreti. SDH in DSU združiti (mal me čudi da še ni) in najkasneje v 3 letih morajo biti v portfelju le še strateške naložbe. Vse ostale pa se privatizirajo oz. kot portfeljske naložbe prenesejo v demografski sklad z jasno politiko izplačevanja v pokojninski sistem (ne upravljanja podjetij).

Manjka jasno stališče glede nepremičninskega davka. A ni Cerarjeva vlada dovolj cmerasta glede tega?

 

Cena poškodbe na smučišču

Z zavarovanjem je že tako, da se ponavadi ne splača. Razen ko se. Praviloma naj bi si racionalni človek preračunal ali se mu zavarovanje splača. Ampak kako naj si preračunam, če ne vem, koliko stane rentgen v ZDA, koliko helikoptrski prevoz v Kazahstanu, koliko reševanje v Franciji?

No, na slednje sedaj lahko odgovorim, vi si pa preračunate, ali se vam splača recimo turistično zavarovanje recimo pri Vzajemni:

  • Reševanje z akijem (bolj prevoz) – 375 EUR
  • Prevoz z rešilcem do ambulante – 150 EUR
  • Rentgen kolena, pregled pri zdravniku – 200 EUR
  • Opornica za koleno, painkilerji – 75 EUR
  • Taxi prevoz do apartmaja (Vallorie – Valmeinier) – 55 EUR

Skupaj torej cirka 855 EUR. Ni ravno znesek, ki bi si ga človek želel, ni pa tudi nekaj, zaradi česar bi bankrotiral. In povsem v gabaritih stoškov smučarske vozovnice in najema apartmaja. In večkratno povrne plačano premijo turističnega zavarovanja.

Čisto tako, za občutek. Zvin gležnja v ZDA, brez akija, brez rešilca in brez taxija je bil od oka 2x dražji. Isto na Šri lanki pa 8x cenejše.

Za zavarovanje ponavadi poskrbimo, ko gremo na smučanje v tujino za več dni. Ampak čisto isto nas lahko doleti tudi na dnevnem izletu v bližnjo Avstrijo. Zato je čisto na mestu razmislek o celoletnem zavarovanju.

PS: Nič hujšega nisem imel. Le koleno po padcu in kar glasnem hrsku, ni več želelo ubogati, se pravi držati svoje pozicije. Je rekel zdravnik, da ni nič zlomljeno. Pri čemer dopuščam možnost, da sem bodisi jaz slabo razumel njegovo angleščino, bodisi je že on napačno prevedel. Ker tele francozi so izgleda kar cepljeni proti tujim jezikom.

PPS: Seveda. V primerjavi z helikoptrskim reševanjem je to vse skupaj smešno.

K razpravi o javnem in zasebnem šolstvu: Javno je za vse

Kolega Aljuš je prijazno povabil k prebiranju misli dr. Jerneja Pikala, bivšega ministra na temo financiranja zasebnih šol. Tekst je vreden branja. In komentarja. Prebrati boste morali sami, pokomentiral sem pa jaz.

Prijetno branje @peterjancic, @MarkoPavlisic, @Libertarec, @TinoMamic. https://t.co/hBmZq1GWqh

— Aljuš Pertinač (@Pertinacal) December 5, 2017

 

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Nobenega razloga nimam, da ne bi verjel prvemu stavku. Hkrati pa to ni nikakršen argument. Preden je bila ustanovljena prva zasebna šola, bi lahko napisal celo “Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole”. In?

To, da pa država poskrbi za najšibkejše je pa povsem jasno, saj je Slovenija že po ustavi socialna država. In je povsem logično, da poskrbi za najšibkejše. Tudi na področju zdravstva, bi mi bilo logično, da poskrbi za najšibkejše, se pravi tiste brez zavarovanja, v standardnih javnih ambulantah in ne nekih posebnih, ki temeljijo na prostovoljstvu.

V zadnjem tednu je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

Ideologija, politika, natrosilo, polargumenti, pristranske interpretacije … za vsak primer je potrebno diskreditirati drugače misleče. Temu je namenjen ta stavek. Če morda argumenti, ki bodo sledili, ne držijo.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe davkoplačevalskega financiranja osnovnih šol: 1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100 odstotkov plačuje izvajanje programa; 2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100-odstotno financiran iz javnih sredstev; 3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85 odstotkov, ter 4. zasebne šole brez javnega financiranja. Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske … pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovemu financiranju.

Super, če niso proti. Zanimivo, da pa ne napiše, da je za. Dvojno zanikanje ponavadi kaže na to, da nek problem pri piscu obstaja.

Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj biznis, in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Ali želi Pikalo povedati, da 85% financiranja NI pogoltno, dodatnih 15% pa to POGOLTNOST omogoča? Pri čemer, že sam ugotavlja, da nekatere zasebne šole pa imajo 100%. Drugi stavek je pa lepo navržen, vendar ne argumentiran. Ali v Sloveniji obstaja šola, ki želi delati “utrdbe in postojanke za needukacijske namene”? A za te šole mu je pa 85% sprejemljivo? Ker meni ni! To je vendarle izključitveni pogoj. Če šola sledi drugim ciljem, kot so določeni za osnovno izobraževanje, potem to ni vprašanje financiranja ampak vprašanje obvezne udeležbe otrok v osnovnem izobraževanju.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85-odstotno financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Zapomnimo si prvi stavek. Prav nam bo prišel. In toplo pozdravljam, da je bilo 85% financiranje zasebnih šol uvedeno že leta 1996.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje, zakaj ravno 85 odstotkov. Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje, katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85-odstotnem financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Lapa lapa…. skratka arbitrarno določenih 85%. Ker ugotavljanje, kaj je in kaj ni, in koliko je in koliko ni, za vsako posamezno šolo in program, bi bilo res naporno. Zato tudi sam menim, da je takšna arbitrarno določena cifra čisto prav, da je arbitrarno določena. Če seveda predpostavimo, da je prav, da tki. “zasebnega programa” ne financiramo iz javnih sredstev, kar je lahko vprašljivo. Recimo, da bi imeli Tehnično OŠ, ki bi družboslovne in umetniške predmete nad obveznim številom zamenjala z robotiko, mehaniko in računalništvom. Ali ne bi bilo to tudi v javnem interesu? Ali če bi imeli Umetniško OŠ, kjer bi neobvezne naravoslovne zamenjali z plesom in meditiranjem. Pa pustimo tukaj debato, ali je takšna specializacija v času OŠ že smiselna ali ne. Zakon to dopušča, verjetno z nekim namenom. Če je to sporno, se lahko pač v zakonu bolj natančno predpiše predmetnik.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. spoznavanje vere, vera in kultura, individualna in skupinska pomoč, klasična kultura …). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov?

Zakaj je to pisano v obliki vprašanja? Ker pisec vleče ven odgovor NE. Ampak rešitev za to je popolnoma enostavna. Naj se financiranje veže na ujemanje predmetnika. Če imajo recimo “verouk” se ne plača, če pa imajo “biologijo” pa se. Se bomo sicer še kregali, kam uvrstiti mehaniko, kibernetiko, kitaro in dirigiranje ampak ok. Sistemsko se to komot reši.

Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Ta del, se mi zdi izjemno pomemben, zato sem ga poudaril. Stališče, ki ga tukaj zavzema Pikalo je namreč stališče, ki ne prepoznava razvoja družbe. Nekaj, kar je bilo za družbo pred 10 leti nesprejemljivo, je danes povsem sprejemljivo. In to pripoznava ustavno sodišče. Podoben primer, ki pa ga je Pikalo verjetno z veseljem sprejel, je bila odločitev Ameriškega vrhovnega sodišča glede istospolno usmerjenih, ki je po kar nekaj negativnih odločitvah, pred par leti odločilo drugače in s tem izenačilo zveze istospolno usmerjenih na celotnem področju ZDA. Kar tako, čez noč. Brez spremembe zakonov.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval … Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju.

Se globoko strinjam. Ampak, ker se zakonodajalec do danes ni spustil na to področje, in se je odločil za pavšalnih 85% je takšen način verjento dovolj dober tudi za 100%. Se pa strinjam, da je o tem vredno razpravljati in poiskati javni interes, ga definirati in plačevati. In tam, kjer ni javnega interesa, se pač plačuje 0% in ne 85% niti 100%. In popolnoma enak problem je zadnja sprememba, ki arbitrarno določa 100% za en program in 0% za neobvezni program. Mar podaljšano bivanje, dopolnilni in dodatni pouk res niso v javnem interesu? Kar tako, pavšalno. Netransparentno. A to je pa Pikalu všeč?

Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak za interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin. V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je v javnem interesu in kaj ni, npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks … Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparentno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj.

Vse res. Ampak to je problem tudi za 85% in ne zgolj za 100%. In s tem, če je financirano samo 85% ni problem nič manjši.

Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Spomnimo se stavka od zgoraj. Namreč, zakaj so zasebne šole dobre. Ker tukaj pa Pikalo naredi salto nazaj in pristane na glavi. Če je prej zasebne šole videl kot vir inovacij in razvoja, s čimer se sam strinjam, je tukaj nalogo bogatenja ekskluzivno potisnil državi. In to z ekskluzivo ugotavljanja in izbire izvajalca.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno.

A bi moralo biti? Zakaj?

Kljub temu da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem območju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica. Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam. Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, na primer mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to, od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja.

Super, da imamo super šolstvo. In, ker smo socialna država, ki v otrocih prepoznava svojo prihodnost je prav, da država poskrbi za izobraževalni sistem, ki za javna sredstva vsem otrokom omogoča čim boljšo izobrazbo. Mreža državnih šol je en način, obstajajo tudi drugi, ampak trenutno to imamo.

Če pa želi Pikalo s tem povedati, da bi zasebne šole otežile obstoj državnih, ker bi se na posameznih področjih preveč otrok prepisalo iz državnih v zasebne, pa naj napiše to. V tem primeru pa se bi bilo potrebno vprašati nad kvaliteto državnih, da so manj zanimive od zasebnih. Ampak trenutno te bojazni ni. In dokler delež zasebnih ni vsaj 10% te težave ni. Če pa bi zasebne šole začele dosegati nezadržno rast, pa bi na te pomisleke morali dati odgovor. Ampak takrat bo tudi precej več podatkov o kvaliteti. In, dokler imamo državne šole z par učenci, se ni za bat, da bi zasebne katerokoli ogrozili. V bistvu se Pikalo tukaj izgubi. Nekako želi povedati, da zasebne šole niso dobre, ker niso vsem dostopne, hkrati pa ne želi spremeniti zakonodaje, da bi bile bolj dostopne. Nočem, ker nočem. Ne vem, kako se strokovno reče temu argumentu (nestrokovno je to otroška trma).

Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Seveda je za konec potrebno skopirati rešitve iz grdega neoliberalnega zahoda. “No child left behind” je ameriška reforma šolstva iz leta 2001. In ja, seveda nas je Slovencev premalo, da bi kakšnega otroka pustili zadaj, če si tega ne morejo privoščiti niti v precej večjih ZDA.

Kompleksnost vprašanja stenic

Jasno, iz tega se lahko delamo norca.

Ni pa to čisto upravičeno. Verjetno je težava nedotakljivost prostora, ker, če so problem stenice v kakšnem stanovanjskem bloku, je to potrebno zagrabiti kot celoto. Postelje ljudi, so pa še en korak bolj zasebne kot stanovanje samo, in tukaj dejansko lahko pride do težkih vprašanj.

Ampak, če je problem eskaliral do te točke, da se je morala vplesti Varuhinja človekovih pravic, potem je to jasen signal, da nekdo svojega dela ne zna, ne more ali noče opraviti. Ampak iz sporočila vlade je razvidno še več. Da je Varuhinja intervenirala vsaj 2x. Se pravi se problem pojavlja že precej dolgo, in, če je vse kar je vlada spravila skupaj to, kar je napisano v sporočilu za javnost, potem je čisto upravičeno, da se iz njih delamo norca.

In ja, morda ne bi škodilo, da vlada malce popravi tudi svoj PR. Če bi svojemu stavku dodali še enostavnčno obrazložitev, zakaj je ta problem kompleksen, bi bilo marsikomu precej bolj jasno. Stenice bi sicer še vedno skakale po postelji, morda pa bi kdo bolje razumel težko borbo, ki jo ministrica za zdravje bije za vse nas. V skupno dobro. Čas bi bilo, da se ji za to garaško delo ustrezno zahvalimo.

Predsednik Borut Pahor

V prvem krogu je bila moja izbira Romana Tomc. Nad njenim rezultatom sem bil malce razočaran, in morda tudi za to, malo pa zaradi počitnic, je šel drugi krog kar precej mimo mene. Nisem si ogledal niti enega soočenja, niti kaj prida spremljal medije. Do danes. Ko sem utrujen prišel domov, in sem bil sposoben le uležt se na kavč in si pogledat včerajšnje soočenje.

Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril. Lahko bi šel na konkretne primere, pa ne bom. Morda si delam na današnjem finalnem soočenju na POPu zapiske, pa bom potem povzel.

[Read more →]

Iskalnik slik – yandex

Lock screen na mojih windozih mi kaže lepe slike. Po pravici povedano ne vem zakaj, kdo je to nastavil ali kako. Morda je to že del OS, ne vem, niti ni pomembno. Slike so pa lepe.

In včeraj mi je  kazal tole:

Deja-vu. Saj poynate tisti občutek, da ste to že doživeli. Sam sem to lociral v Nepal, zelo podoben je bil pogled na izhodu iz enega teahousea na našem trekingu okoli Manasluja. Ker je minilo od takrat že nekaj časa, svoj del doda še domišljija, in slika je popolna.

[Read more →]

Predsednica Romana Tomc

Sem kar dolgo razmišljal, ali naj se javno izjasnim okoli predsedniških kandidatov.

Moja izbira je Romana Tomc.

V bistvu je kandidatka, ki jo osebno tudi najbolje poznam. V parlamentu sva nekajkrat govorila osebno, sicer si pa tudi skozi redno delo ustvariš mnenje o človeku. In moje mnenje o njej je pozitivno. Ne glede na klasičen SDSovski odnos, po katerem se zelo rezervirano obnašajo do drugih, sploh tistih iz drugega dela političnega spektra, mi je Romana dala tudi kakšen dober nasvet glede nastopanja.

Nenazadnje sem par dni preživel skupaj z njo, na parlamentarnem odobru v Litvi, in sem imel priliko jo spoznati tudi malce drugače. Tretjega, ki je bil zraven, ne bom omenjal, ker bi se vam zasmislil :-))

Kot podpredsednica DZ je svoje delo opravljala dobro. Kar recimo ne morem oceniti za neko drugi podpredsednico, ki si je za moj okus v govoru na eni od proslav privoščila absolutno preveč in lahko rečem, da je že mejilo na žalitev. No, Romana me je enkrat, kot predsedujoča, tudi grobo prekinila. Upravičeno. In sem se opravičil.

Skratka, moja izbira je na osnovi osebne izkušnje, njenega dela in njene osebnosti.

Zavedam se, da marsikdo svet ocenjuje preko merske enote “Janez Janša” in tako bodo ocenjevali tudi mojo izbiro. Smilijo se mi.

Na prejšnjih volitvah sem volil Boruta Pahorja. Ni mi žal. Podprl ga bi tudi na teh volitvah, če ne bi poznal Romane. Podprl ga bom tudi v drugem krogu, razen, če bo nasproti njemu moja prva izbira.

Vladna laž ima kratke noge

 

Vlada je v svojem propagandnem video pred referendumom o 2. tiru uporabila naslednje besedilo.

Ali ste vedeli?
Po zakonu o drugem tiru bodo njegovo izgradnjo v največji meri financirali tisti, ki ga bodo uporabljali. In le v manjši meri davkoplačevalci.
Zdaj veste!

Preverimo resničnost te trditve. Kako bo projekt financiran je navedeno v predlogu sprejetega zakona, ki ga lahko najdete na straneh Državnega zbora.

[Read more →]