QR položnice in N26

Ena od res lepih poenostavitev plačevanja položnic je QR koda. Na mobilni aplikaciji jo poskeniraš, potrdiš plačilo in denar iz računa že leti vašemu najljubšemu dobavitelju elektrike, interneta ali Playboja. Žal pa moja priljubljena nemška banka N26, tega ne podpira, in ker je to slovenska posebnost, niti ni za pričakovati, da bi. Ker pa ima N26 možnost API dostopa (ki sicer ni uraden in dokumentiran) pa si to lahko sprogramiramo sami.

Začne se z mobilno aplikacijo, ki zna prebrati QR kodo. Takšnih je veliko. Malo, pa jih zna prebrano poslati naprej na nek URL, kjer bi to predelali v API klic na našo izbrano banko. Ena od teh aplikacij je “Barcode scaner“. Ni najlepša, ampak dela. V bistvu sem jih probal vsaj 10, preden sem našel primerno. Večina ne zna poslati podatkov naprej, nekatere pa porežejo prelome vrstic, in si potem težko s tem kaj pomagaš. No s to gre lepo. Kako skonfigurirati pa kasneje.

[Read more →]

Katedrala svobode

Da, bil sem na tem dogodku. Se pozdravil s par prijatelji, spil dva glaža vina, malce poslušal, malce preslišal in to je tudi vse. Napovedani govorci niso obetali veliko, čeprav je kateri med njimi dal tudi presegel pričakovanja.

Ne vem od kje v Sloveniji takšna fama, da mora vsak dogodek s politično mislijo, pomeniti že ustanovitev stranke? Ali je res takšno pomanjkanje le teh? Pošteno povedano, od organizatorjev tega dogodka ustanovitve stranke tudi ni pričakovati, pa čeprav morda kar sami na to namignejo, predvsem v PR namene, da dobijo kakšnega poslušalca več. Ampak, a je takšen dogodek brez ustanovnih korakov zato odveč?

Ne. Dogodkov, ki bi promovirali svobodo je v Sloveniji premalo. Veliko je dogodkov, ki promovirajo neko specifično svobodo, svobodo kot takšno, pa redko kateri.

Tako da lahko mirno zapišem, da se je dogodek odvil v skladu s/z (mojimi) pričakovanji. Tisti, ki pa so pričakovali, da jim bo končno nekdo ustanovil njihovo stranko, pa so seveda razočarani. Ampak stranko razočaranih in razžaljenih v Sloveniji že imamo, in res ne potrebujemo še ene. Če katero, potrebujemo stranko veselih in zadovoljnih ljudi. Ki bodo jutri (ponedeljek) veselo žvižgajoč odšli na delo, in ki so petek zaključili še bolj veselo na pivu … ali ob kozarcu vina.

 

E-zdravje v praksi

Ne bom povedal za koga gre, ampak saj to je vseeno. Zato je to oseba X. Gre pa za resnično zgodbo.

Oseba X je imela hude bolečine v hrbtenici. Na polikliniki so izdali napotnico za slikanje z magnetno resonanco. Najhitreje so to lahko opravili na Ptuju. Ok, se pač usedeš v avto in odpelješ. 130 km v eno smer, 130 nazaj.

[Read more →]

Stenčas

Da je Marjan Šarec spretnejši, kot je izgledalo pred volitvami, je sedaj že kar nekako jasno. Zanalašč sem napisal spretnejši in ne pametnejši, ker si nekako še nisem ustvaril mnenja koliko je to, kar počne rezultat razmisleka, koliko pa nekih nezavednih občutkov, ki ga vodijo. Očitno vsaj za njega, v pravo smer.

Svojo prvo, in mislim da edino njegovo oceno sem zapisal v okviru predsedniške predvolilne kampanije, pred malce več kot enim letom v zapisu Predsednik Borut Pahor. Naj se kar citiram:

Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril.

Politik, ki odgovarja tako, kot misli da pričakujejo volilci je POPULIST.

[Read more →]

Projektna vlada je bullshit

Naj najprej razčistimo, projektna vlada ni vlada, ki ima projekte. Vsaka vlada ima projekte. Cerarjeva je celo uvedla vladno Projektno pisarno, da pa le ta ni vodila največjih projektov Cerarjeve vlade, se pravi 2 TIR in zdravstveno reformo, pa verjento veliko pove o pomenu te pisarne.

Projektna vlada, o kateri je govora, je to, kar je po prvih razgovorih omenil Šarec, ko je ugotovil, da vlado sestaviti ni ravno enostavno, da pa jo je potem še težje voditi, pa mu je morda kdo celo povedal, ampak logično, da takšnim zadevam ne verjameš. Će damo skupaj Šarčevo “projektno vlado” in Bratuškovo “iskanje najmanjšega skupnega imenovalca”, je jasno, da so razhajanja med potencialnimi koalicijskimi partnerji precej velika. In ja, obstaja par projektov, kjer bi se lahko celo poenotili, da so za Slovenijo potrebni, morda pa bi v naslednjih krogih (napovedujejo, da se lahko zavleče krepko v jesen) celo našli smer izvedbe teh projektov.

[Read more →]

Tri zahteve za NSi

Popolnoma se zavedam, da tisti trenutek, ko odvržeš svoj glas v volilno skrinjico (letos je moj šel za NSi) si svoj del politične moči prepustil izbranemu izbrancu, v njegovo umno ali neumno ravnanje. Seveda lahko modruješ, moraliziraš celo lobiraš, ampak odločitev je drugje, zunaj tebe. In vsako prepuščanje odločitve, izvedbe ali izbire drugim, pomeni, da morda z rezultatom ne boš zadovoljen. Samo če vse opraviš sam imaš 100% nadzor. Zato nikoli nisem razumel hudega razočaranja nad ravnanjem izbrancev, ker tveganju, da bo rezultat morebiti drugačen od lastnih pričakovanj, si pač zavestno sprejel.

Seveda pa to ne pomeni, da ne morem zapisati svojih pričakovanj. Če ne bodo izpolnjena, ne bom prav hudo razočaran, malce žalosten pa vseeno.

In moja pričakovanja do naslednje vlade, so zelo majhna. In hkrati je to tudi minimum, ki bi mojim izbrancem moral predstavljati rdečo črto pod katero ne gredo.

[Read more →]

Druga republika – po švicarskem vzoru

Včerajšnje zaključne besede predvidenega zmagovalca volitev – Janeza Janše – bo verjetno marsikdo preslišal. Enostavno zato, ker so nekaj novega, in novosti potrebujejo nek čas da se ugnezdijo v prostoru med obema ušesoma. Sam pa sem točno o tej rešitvi razmišljal, ko sem sam pri sebi preigraval različne povolilne scenarije.

Za kaj gre?

V knjigi Bojana Gabrovšla, Zakaj Slovenija ni Švica, avtor opisuje tudi način sestave švicarske vlade. To kar bom napisal, je po spominu, lahko da sem si kaj zapomnil lepše kot je res ali kot piše v knjigi. V Švici so v vladi ministri izbrani na način, da sestava vlade odseva sestavo parlamenta (celotnega!) in jezikovno sestavo države. In, še zelo pomembno, če za posamezno mesto ne najdejo kandidata, ki bi ustrezal, pustijo mesto prazno, dokler ga ne najdejo. Če bi recimo, za izpraznjeno mesto gospodarskega ministra bil potreben francosko govoreč socialist, da bi se razmerja ujela, takšnega pa ni, bo stolček ostal nezaseden, resor pa bo vodil recimo minister za finance. Dokler takšnega ne najdejo.

Poleg tega, da vlada odseva široko sestavo družbe, ne le zmagovite povolilne koalicije, ima takšen sistem še dodatne pluse. Da lahko nek resor funkcionira brez ministra tudi daljši čas, je potrebno imeti urejena ministrstva. Kjer večina zadev poteka, tudi, če ministra ni. Pri nas pa je vse prepogosto tako, da ko se volitve bližajo, pa še kar nekaj časa ko so že za nami, stvari kar nekako stojijo.

[Read more →]

Optimalna bančna storitev

Zveza potrošnikov Slovenije ima na svojih straneh tudi primerjalnik stroškov za osebni bančni račun. Primer takšne primerjave je tukaj.

Kot vidimo nas letni strošek za vodenje računa in provizije za plačilo položnic pride od 31,44 EUR do 183,60 EUR. Strošek dveh kav na mesec se ne zdi prevelik, pa vendarle, kaj sploh dobite za to? Vse vnose plačil opravite sami, ok, če želite, se greste lahko na bančno okence malce pogovoriti s svetovalci, ali kako se dandanes že reče blagajnikom, to je pa tudi vse. Banke pa vaš denar vmes obračajo, in če so pri tem ekstra spretne lahko na ta račun dobijo še kakšno državno dokapitalizacijo.

[Read more →]

Kakšne rožce majo na ministrstvu za zdravje?

Prejšnja Sobotna priloga je prinesla tudi pogovor z Dušanom Kebrom, nekoč ministrom (se spomnite Kebrovega zakona) nazadnje pa svetovalca pri ministrici za zdravje, katere mentalno zdravje sem že obdelal. Na voljo je tukaj, če ste seveda premium naročnik Dela. Sam nisem. Poglejmo si par njegovih trditev:

Ključni mehanizem, s katerim socialna država omogoča redistribucijo dohodka v obratno smer, to je od premožnejšim k revnejšim, si davki. Pa ne vsi. Edini davki, ki res prerazporejajo bogatstvo v prid revnejšim, so progresivni. Tak davek je pri nas samo dohodnina, ki narašča po davčnih razredih od 0 do 50 odstotkov in malenkostno ublaži dohodkovno neenakost, vendar z njo zberemo le petino vseh davkov, kar je najmanj od vseh držav v EU. Vsi drugi so bolj ali manj proporcionalni oziroma sorazmerni z davkoplačevalčevo zmožnostjo plačila. Ker je davek izrazen v odstotku dohodka, je samoumevno, da posameznik z desetkrat večjo plačo plača desetkrat večji nominalni znesek.

Ta ključni mehanizem, ki omogoča redistribucijo dohodka s pomočjo davkov, ni nič drugega kot to, da skozi davke država denar pobere in ga skozi razne socialne transfere posreduje drugim. Davki sami po sebi, ne prerazporejajo nobenega bogatstva, ampak ga kvečjemu nekomu zmanjšujejo, NOBENEMU ga pa ne povečujejo. Torej ne morem govoriti o prerazporejanjo. Davki šele omogočijo to redistribucijo, se pravi prerazporejanje. In to tako progresivni kot tudi linearni. Celo regresivni davki omogočajo redistribucijo, če se seveda porabijo na način, da revnejši dobijo več kot so plačali.

[Read more →]

Cerarjev odstop

Cerar je odstopil, ker se je zapletel v nerazvozljivo zmedo, ki jo je sam povzročil. Z odstopom obdži privilegije predsednika vlade, brez obveznosti.

Da ima Cerar težave s koalicijskima partnerjema je znano že dolgo. Erjavec se mu je že večkrat javno posmehoval, nenazadnje pa ni za spregledati Erjavčeve izjave kmalu po volitvah, ko ga je označil za “zgodbo za eno leto”. Erjavec je pameten (predvsem za svojo rit). Vedel je, da je Cerar dobil visoko podporo, da mu torej pripada mesto predsednika vlade, sam se je pa tudi naučil, da je vladati težko, zato se je zgrebel za manj opazne resorje, kjer so lahko dokaj v miru prevetrili vlado. Malce se mu je sicer zalomilo z prisluhi, ampak njegov namen je bilo, da pač čaka.

SD je dobil udarec z odstavitvijo Vebra in od tedaj naprej nikoli več niso bili pravi zaveznik. Cerar je torej bil skupaj z neugodnima koalicijskima partnerjema, torej je v bistvu on žrtev in ne krivec razpada koalicije.

[Read more →]