Ne bom povedal za koga gre, ampak saj to je vseeno. Zato je to oseba X. Gre pa za resnično zgodbo.
Oseba X je imela hude bolečine v hrbtenici. Na polikliniki so izdali napotnico za slikanje z magnetno resonanco. Najhitreje so to lahko opravili na Ptuju. Ok, se pač usedeš v avto in odpelješ. 130 km v eno smer, 130 nazaj.
Da je Marjan Šarec spretnejši, kot je izgledalo pred volitvami, je sedaj že kar nekako jasno. Zanalašč sem napisal spretnejši in ne pametnejši, ker si nekako še nisem ustvaril mnenja koliko je to, kar počne rezultat razmisleka, koliko pa nekih nezavednih občutkov, ki ga vodijo. Očitno vsaj za njega, v pravo smer.
Svojo prvo, in mislim da edino njegovo oceno sem zapisal v okviru predsedniške predvolilne kampanije, pred malce več kot enim letom v zapisu Predsednik Borut Pahor. Naj se kar citiram:
Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril.
Politik, ki odgovarja tako, kot misli da pričakujejo volilci je POPULIST.
Naj najprej razčistimo, projektna vlada ni vlada, ki ima projekte. Vsaka vlada ima projekte. Cerarjeva je celo uvedla vladno Projektno pisarno, da pa le ta ni vodila največjih projektov Cerarjeve vlade, se pravi 2 TIR in zdravstveno reformo, pa verjento veliko pove o pomenu te pisarne.
Projektna vlada, o kateri je govora, je to, kar je po prvih razgovorih omenil Šarec, ko je ugotovil, da vlado sestaviti ni ravno enostavno, da pa jo je potem še težje voditi, pa mu je morda kdo celo povedal, ampak logično, da takšnim zadevam ne verjameš. Će damo skupaj Šarčevo “projektno vlado” in Bratuškovo “iskanje najmanjšega skupnega imenovalca”, je jasno, da so razhajanja med potencialnimi koalicijskimi partnerji precej velika. In ja, obstaja par projektov, kjer bi se lahko celo poenotili, da so za Slovenijo potrebni, morda pa bi v naslednjih krogih (napovedujejo, da se lahko zavleče krepko v jesen) celo našli smer izvedbe teh projektov.
Popolnoma se zavedam, da tisti trenutek, ko odvržeš svoj glas v volilno skrinjico (letos je moj šel za NSi) si svoj del politične moči prepustil izbranemu izbrancu, v njegovo umno ali neumno ravnanje. Seveda lahko modruješ, moraliziraš celo lobiraš, ampak odločitev je drugje, zunaj tebe. In vsako prepuščanje odločitve, izvedbe ali izbire drugim, pomeni, da morda z rezultatom ne boš zadovoljen. Samo če vse opraviš sam imaš 100% nadzor. Zato nikoli nisem razumel hudega razočaranja nad ravnanjem izbrancev, ker tveganju, da bo rezultat morebiti drugačen od lastnih pričakovanj, si pač zavestno sprejel.
Seveda pa to ne pomeni, da ne morem zapisati svojih pričakovanj. Če ne bodo izpolnjena, ne bom prav hudo razočaran, malce žalosten pa vseeno.
In moja pričakovanja do naslednje vlade, so zelo majhna. In hkrati je to tudi minimum, ki bi mojim izbrancem moral predstavljati rdečo črto pod katero ne gredo.
Včerajšnje zaključne besede predvidenega zmagovalca volitev – Janeza Janše – bo verjetno marsikdo preslišal. Enostavno zato, ker so nekaj novega, in novosti potrebujejo nek čas da se ugnezdijo v prostoru med obema ušesoma. Sam pa sem točno o tej rešitvi razmišljal, ko sem sam pri sebi preigraval različne povolilne scenarije.
Za kaj gre?
V knjigi Bojana Gabrovšla, Zakaj Slovenija ni Švica, avtor opisuje tudi način sestave švicarske vlade. To kar bom napisal, je po spominu, lahko da sem si kaj zapomnil lepše kot je res ali kot piše v knjigi. V Švici so v vladi ministri izbrani na način, da sestava vlade odseva sestavo parlamenta (celotnega!) in jezikovno sestavo države. In, še zelo pomembno, če za posamezno mesto ne najdejo kandidata, ki bi ustrezal, pustijo mesto prazno, dokler ga ne najdejo. Če bi recimo, za izpraznjeno mesto gospodarskega ministra bil potreben francosko govoreč socialist, da bi se razmerja ujela, takšnega pa ni, bo stolček ostal nezaseden, resor pa bo vodil recimo minister za finance. Dokler takšnega ne najdejo.
Poleg tega, da vlada odseva široko sestavo družbe, ne le zmagovite povolilne koalicije, ima takšen sistem še dodatne pluse. Da lahko nek resor funkcionira brez ministra tudi daljši čas, je potrebno imeti urejena ministrstva. Kjer večina zadev poteka, tudi, če ministra ni. Pri nas pa je vse prepogosto tako, da ko se volitve bližajo, pa še kar nekaj časa ko so že za nami, stvari kar nekako stojijo.
Zveza potrošnikov Slovenije ima na svojih straneh tudi primerjalnik stroškov za osebni bančni račun. Primer takšne primerjave je tukaj.
Kot vidimo nas letni strošek za vodenje računa in provizije za plačilo položnic pride od 31,44 EUR do 183,60 EUR. Strošek dveh kav na mesec se ne zdi prevelik, pa vendarle, kaj sploh dobite za to? Vse vnose plačil opravite sami, ok, če želite, se greste lahko na bančno okence malce pogovoriti s svetovalci, ali kako se dandanes že reče blagajnikom, to je pa tudi vse. Banke pa vaš denar vmes obračajo, in če so pri tem ekstra spretne lahko na ta račun dobijo še kakšno državno dokapitalizacijo.
Prejšnja Sobotna priloga je prinesla tudi pogovor z Dušanom Kebrom, nekoč ministrom (se spomnite Kebrovega zakona) nazadnje pa svetovalca pri ministrici za zdravje, katere mentalno zdravje sem že obdelal. Na voljo je tukaj, če ste seveda premium naročnik Dela. Sam nisem. Poglejmo si par njegovih trditev:
Ključni mehanizem, s katerim socialna država omogoča redistribucijo dohodka v obratno smer, to je od premožnejšim k revnejšim, si davki. Pa ne vsi. Edini davki, ki res prerazporejajo bogatstvo v prid revnejšim, so progresivni. Tak davek je pri nas samo dohodnina, ki narašča po davčnih razredih od 0 do 50 odstotkov in malenkostno ublaži dohodkovno neenakost, vendar z njo zberemo le petino vseh davkov, kar je najmanj od vseh držav v EU. Vsi drugi so bolj ali manj proporcionalni oziroma sorazmerni z davkoplačevalčevo zmožnostjo plačila. Ker je davek izrazen v odstotku dohodka, je samoumevno, da posameznik z desetkrat večjo plačo plača desetkrat večji nominalni znesek.
Ta ključni mehanizem, ki omogoča redistribucijo dohodka s pomočjo davkov, ni nič drugega kot to, da skozi davke država denar pobere in ga skozi razne socialne transfere posreduje drugim. Davki sami po sebi, ne prerazporejajo nobenega bogatstva, ampak ga kvečjemu nekomu zmanjšujejo, NOBENEMU ga pa ne povečujejo. Torej ne morem govoriti o prerazporejanjo. Davki šele omogočijo to redistribucijo, se pravi prerazporejanje. In to tako progresivni kot tudi linearni. Celo regresivni davki omogočajo redistribucijo, če se seveda porabijo na način, da revnejši dobijo več kot so plačali.
Cerar je odstopil, ker se je zapletel v nerazvozljivo zmedo, ki jo je sam povzročil. Z odstopom obdži privilegije predsednika vlade, brez obveznosti.
Da ima Cerar težave s koalicijskima partnerjema je znano že dolgo. Erjavec se mu je že večkrat javno posmehoval, nenazadnje pa ni za spregledati Erjavčeve izjave kmalu po volitvah, ko ga je označil za “zgodbo za eno leto”. Erjavec je pameten (predvsem za svojo rit). Vedel je, da je Cerar dobil visoko podporo, da mu torej pripada mesto predsednika vlade, sam se je pa tudi naučil, da je vladati težko, zato se je zgrebel za manj opazne resorje, kjer so lahko dokaj v miru prevetrili vlado. Malce se mu je sicer zalomilo z prisluhi, ampak njegov namen je bilo, da pač čaka.
SD je dobil udarec z odstavitvijo Vebra in od tedaj naprej nikoli več niso bili pravi zaveznik. Cerar je torej bil skupaj z neugodnima koalicijskima partnerjema, torej je v bistvu on žrtev in ne krivec razpada koalicije.
Manj za davke, več za vas … so pri SDSu poimenovali svoj program iz področja financ. Všečen naslov, moram priznati.
In na prijazno povabilo ene skupine je tule moja ocena.
“V mandatu sedanje vlade se sredstva državnega proračuna vse več uporabljajo za tekoče potrebe in izdatke države (plače, tekoči transferji, …) in vse manj za nove investicije, ki so gonilo rasti in gospodarskega razvoja.”
Khm. Kaj pa, da bi ta sredstva pustili podjetnikom? Ali niso oni gonilo rasti in gospodarskega razvoja? Sicer se pa z uvodom v glavnem strinjam.
1. DRUŽINSKA DOHODNINA: možnost upoštevanje dohodkov obeh staršev pri dohodninski odmeri
Nevtralen oz. rahlo za. Neškodljiv ukrep, ki povečuje pravičnost, nima pa, kot tudi sami ugotavljajo, finančnih učinkov.
2. ZVIŠANJE INVESTICIJSKE OLAJŠAVE IN NJENA ŠIRITEV NA VSA OSNOVNA SREDSTVA PRI DAVKU OD DOHODKOV PRAVNIH OSEB IN DOHODNINI (samostojni podjetniki)
Pozitivno. Sam bi raje videl znižanje stopnje, ampak, glede na to, da se je to spreminjalo dol in gor je morda bolj smiselno, da se viša olajšave. Čeprav mi ni preveč všeč, ker to dela sistem manj pregleden in bolj kompliciran.
3. ZNIŽANJE DOHODNINSKE OBREMENITVE S POUDARKOM NA RAZBREMENITVI VISOKO KVALIFICIRANEGA KADRA
Pozitivno. Pristop znižanja vseh stopenj za 2%, vpliva na vse. Tukaj bi veljalo odpraviti stopnice pri splošni davčni olajšavi, ker tisto je anomalija, ki bi jo potrebno odpraviti.
4. RAZBREMENITEV KMETOV – OLAJŠAVA PRI KATASTRSKEM DOHODKU
Proti. Populistični predlog na področju, kjer je vse skupaj precej neurejeno in nepravično. Na nek način je to pavšalna obdavčitev, ki pa je podvržena političnemu mešetarjenju in manj nekim realnim ocenam dohodkov. Del o dvigu pragu je smiselna.
5. ZNIŽANJE SEDANJIH STOPENJ DDV IN UVEDBA DODATNO ZNIŽANE STOPNJE DDV
Znižanje da, nova stopnja ne. Dodatno kompliciranje ni zaželjeno.
6. »DAVČNE POČITNICE« ZA NOVA PODJETJA OZIROMA SAMOSTOJNE PODJETNIKE
Pozitivno. Pa lepo prosim, brez nekih hudi zaščit pred zlorabami, dokler se le te res ne pojavijo.
7. ZVIŠANJE PRAGA ZA VKLJUČITEV V SISTEM PAVŠALNE OBDAVČITVE
Pozitivno. Čeprav so to čist narobe napisali, ker ta prag je za izstop iz sistema pavšalne obdavčitve ne za vstop.
8. UKINITEV DAVČNIH BLAGAJN
Rahlo za. Glede na to, da sedaj so, je vprašanje, koliko jih je smiselno ukinjat. Morda bi jih naredili neobvezne, bi pa recimo na to vezali davčni nadzor. Se pravi, če imaš davčne blagajne, imaš manj nadzora ali lahko plačuješ na 3 mesece, ostali pa vsak mesec, ali kaj podobnega. Vsekakor ni negativno.
9. REŠEVANJE STANOVANJSKEGA PROBLEMA ZA DRUŽINE Z BREZOBRESTNIM KREDITOM IN ODPISOM DELA GLAVNICE KREDITA OB ROJSTVU VSAKEGA NOVOROJENCA
Proti. Enostavno je nepošteno, da vežeš “subvencijo” za otroka na to, da imaš kredit. Kja pa tisti, ki je varčeval, in ga ne rabi? In na sploh je “kupovanje” otrok problematično. Potem jih pa nekatere družbene skupine zaradi denarja pač štancajo. Kupiš bajto na kredit. Naštanacaš 5 otrok. Kredit poplačan. Najto prodaš in imaš 200K EUR za 5 otrok. Kupiš BMWja in odpreš dve podružnici za novih 10 otrok.
10. ZMANJŠANJE IN UČINKOVITEJŠE UPRAVLJANJE JAVNEGA DOLGA S CILJEM ZMANJŠANJA OBRESTI NA DRŢAVNI DOLG
Zelo za.
11. NOVA STRATEGIJA UPRAVLJANJA DRŽAVNEGA PREMOŽENJA
Da nova strategija, vendar ne takšna, kot je napisano. Privatizirat!
12. POSPEŠITI IN POVEČATI UČINKOVITOST ČRPANJA EU SREDSTEV
Seveda. Pozabili so pa napisati kako. Negativno!
13. TRANSFORMACIJA OSEBNEGA DOPOLNILNEGA DELA NA VSE DEJAVNOSTI IN BREZ ADMINISTRACIJE TER OPUSTITEV OMEJITEV PRI OPRAVLJANJU DELA UPOKOJENCEV
Za. Morda še z upeljavo izdaje računa preko e-davkov, ki sproti obračuna vse davke, in ni potrebe po vrednotnicah in birokraciji.
14. UČINKOVITEJŠE DELOVANJE REGULATORJEV FINANČNEGA TRGA
Lepo. In nič kaj konkretno.
15. PRIJAZNEJŠE IN UČINKOVITEJŠE DAVČNO ADMINISTRIRANJE TER KAZNI ZA PREKRŠKE, KI BODO SORAZMERNE STORJENEMU DEJANJU
Lepo. In nič kaj konkrento.
———————-
Splošna ocena.
Program je v bistvu v skladu z pričakovanji in generalno v pravi smeri. Pogrešam to, kar bo seveda umanjkalo povsod, ker gre za nepopularne vsebine, s katerimi se pač ne hvališ pred volitvami, tako da jim tega ne štejem v minus. Vsako znižanje davkov se namreč dela na znižanju porabe in ne nižanju stopenj. Ker, če le znižaš davke ne znižaš pa porabe, se ti pač poveča primankljaj s tem pa se davčne obveznosti prenesejo v prihodnost in bodo pač takrat višji davki. Niti besede ni o številu zaposlenih v javnem sektorju in njihovih plačah, niti o drugi v proračunu pomembnih izdatkih.
Vseeno pogrešam omembo privatizacije podjetij v državni lasti in odnosa do NLBja. Združevanje DUTB, SDH in DSU pa kaže na malce čuden odnos do le teh in namiguje na nov val prihvatizacije. DUTB -> mandat se mu je iztekel. V roku 2 let ga je potrebno zapreti. SDH in DSU združiti (mal me čudi da še ni) in najkasneje v 3 letih morajo biti v portfelju le še strateške naložbe. Vse ostale pa se privatizirajo oz. kot portfeljske naložbe prenesejo v demografski sklad z jasno politiko izplačevanja v pokojninski sistem (ne upravljanja podjetij).
Manjka jasno stališče glede nepremičninskega davka. A ni Cerarjeva vlada dovolj cmerasta glede tega?
Z zavarovanjem je že tako, da se ponavadi ne splača. Razen ko se. Praviloma naj bi si racionalni človek preračunal ali se mu zavarovanje splača. Ampak kako naj si preračunam, če ne vem, koliko stane rentgen v ZDA, koliko helikoptrski prevoz v Kazahstanu, koliko reševanje v Franciji?
No, na slednje sedaj lahko odgovorim, vi si pa preračunate, ali se vam splača recimo turistično zavarovanje recimo pri Vzajemni:
Skupaj torej cirka 855 EUR. Ni ravno znesek, ki bi si ga človek želel, ni pa tudi nekaj, zaradi česar bi bankrotiral. In povsem v gabaritih stoškov smučarske vozovnice in najema apartmaja. In večkratno povrne plačano premijo turističnega zavarovanja.
Čisto tako, za občutek. Zvin gležnja v ZDA, brez akija, brez rešilca in brez taxija je bil od oka 2x dražji. Isto na Šri lanki pa 8x cenejše.
Za zavarovanje ponavadi poskrbimo, ko gremo na smučanje v tujino za več dni. Ampak čisto isto nas lahko doleti tudi na dnevnem izletu v bližnjo Avstrijo. Zato je čisto na mestu razmislek o celoletnem zavarovanju.
PS: Nič hujšega nisem imel. Le koleno po padcu in kar glasnem hrsku, ni več želelo ubogati, se pravi držati svoje pozicije. Je rekel zdravnik, da ni nič zlomljeno. Pri čemer dopuščam možnost, da sem bodisi jaz slabo razumel njegovo angleščino, bodisi je že on napačno prevedel. Ker tele francozi so izgleda kar cepljeni proti tujim jezikom.
PPS: Seveda. V primerjavi z helikoptrskim reševanjem je to vse skupaj smešno.
