Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Ko si soočen z ostanki po poplavah, si le mislimo lahko, koliko enih spominov je odplavalo po vodi.
Med vsem bi pa izpostavil le eno, gre za račun, narejen s programsko opremo, ki sem jo sam spisal pred več kot 20 let, očitno še vedno dela :-))). Čeprav v poplavah nisem sam izgubil nič, sem vseeno srečal en lep spomin.
Državni zbor je po vetu Državnega sveta z absolutno večino potrdil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi. Gre za zakon, za katerega se je že desetletje ali dve govorilo, da je potreben, vendar se je vedno nekako ustavilo pri financah oz. finančnem ministru. Do prejšnje Janševe vlade, ki je zakon uspela spraviti skozi Državni zbor, res pa brez konkretnih finančnih rešitev. Določili so storitve za financiranje pa zgolj pavšalno navedli možne vire. Ampak ja, Janševa vlada in koalicija sta zakon sprejela, konkretnejšo izvedbo pa preložila na kasneje. Če bi ostali na oblasti, bi pač to postal njihov problem. Ampak oblast se je zamenjala, in problem je prešel na vlado in koalicijo Roberta Goloba.
Vlada RG je najprej odložila uveljavitev zakona za 1 leto, ker pač niso bili v stanju na hitro urediti potrebnih zadev. Roko na srce, tega dodatnega leta kaj prida niso izkoristili, tako da jih bo v začetku naslednjega leta vse skupaj pričakalo približno enako nepripravljene, kot bi jih leto prej. So pa vmes določili financiranje in opravili še par manjših sprememb zakona, recimo prenos pristojnosti iz ZZRS na CSDje.
Zadnji zapis je bil 2 meseca po operaciji, kjer sem bil že na biciklu, hodil sem pa v glavnem po ravnem, do 6 km. V 3. mesecu pa sem že šel v hribe, 10km 500 višincev in sredi 3. meseca tudi že 1300 višincev. Ob 2-3x tedenski vadbi za moč in delo na gibljivosti. Kolikor je vreme dopuščalo pa seveda tudi kolesarjenje, tudi v hrib.
Tudi zapadel sneg me ni oviural, tako da sem tudi gazil na Trdinov vrh, Veliko planino, Triangl (Zelenica) in Viševnik. V 5 mesecu tudi na Kamniškem sedlu (decembra) ko je bilo kar obilo snega. Snega je bilo sicer že dovolj za smučanje, ampak za to je bilo pa še prezgodaj. 3-4 mesece po operaciji je graf (tako se reče vgrajeni vezi) namreč najbolj švohoten in ni za izzivati.
Zadeve so v bistvu precej normalizirane, zato gremo lahko naprej po mesecih, verjento. Če ne bo kakšnega presenečenja.
Jutri bo točno 2 meseca po operaciji. Komot prehodim 5km, čeprav se pozna upad kondicije, tako da čisto komot še ni. Z novim biciklom sem naredil najprej 50 bolj ravninskih kilometrov, nato pa naslednji dan še na Črnivec. Črnivec sem izbral, ker ga poznam, ker nima pretirano strmih vzponov, moraš pa kar nekaj delati. Čas je bil sicer slabši, kot pred operacijo, tudi počutil sem se šibkejšega, ampak je šlo. Primerjava ni ravno čisto objektivna, ker sem zamenjal kolo. Tale gravel naj bi bil hitrejši in lažji od prejšnjega gorca, nisem pa še čisto domač na njem. Ni ravno razveseljujoče, da sem že na Črnivec prestavil v najnižjo prestavo, ampak recimo da to pripišemo upadu moči, ki se bo vrnila.
Koleno sicer čutim še malce trdo, sploh po daljšem sedenju. Na otip tudi še ni čisto pravo, malce oteklo, ali otrplo. Hoja, rada zaide v šepanje in se moram kar potruditi, da preidem v bolj manekensko gibanje.
Skratka, dolgčas. Občutek da zmorem vse. Ob zavedanju, da prehajamo v čas, ko bo graf najšibkejši in se treba paziti. Konec tega meseca pa pregled pri operaterju oz. ortopedu.
Celotna serija o ACL >>>
Nadaljeval in zaključil sem rehabilitacijo v Šmarjeških toplicah. Kako je potekala rehabilitacija, sem opisal že v prejšnjem postu. Kot rezultat pa se mi je povečal obseg stegna za pol oz. 1 centimeter in t na obeh nogah. Razlika v obsegu stegna med nogama je še vedno 1 cm, pri čemer ima “zdrava” noga večji obseg pri mišici, operirana pa pri kolenu, zaradi otekline.
Po dolgotrajnem sedenju ponavadi še kar zašepam, če pa pri hoji mislim na hojo, pa šepanja praktično ni več.
Po 4. tednu (začetek 5. tedna), sem šel na rehabilitacijo v Šmarješke toplice. Precej zgodaj, če ne celo prezgodaj. Predvsem zato, ker so pač previdni, kar bi lahko pomenilo, da glede na dobro stanje mojega kolena, bi delal premalo.
Rehabilitacija v toplicah je sestavljena iz vaj z električno stimulacijo, vaj za moč in stabilizacijo, sobno kolo, vaj v vodi, magnetoterapijo in laserskim obsevanjem rane.
Magnetoterapija in laser se pa pač uležeš na neko napravo, in potem 12. oz. 7. razmišljaš, vmes ko elektromagnetno polje različnih frekvenc nekaj baje nekaj dela. Čutiš itak ne nič.
Moram priznati, da je fizioterapevtka na vadbi zelo fajn, sicer previdna, ampak hkrati me pa tudi ne špara in dovoli tudi več, kot bi glede na čas po operaciji bilo primerno. Vaje, ki jih delam so:
Stanje po 3. tednu je:
Načeloma, naj bi se vodena fizioterapija začela 1 teden po operaciji, vendar sem dobil termin šele čez 3 mesece. Samoplačniško sem si zrihtal kinetec, tako da sem potem 3x na dan razmigaval koleno. Od začetnih 5 do 90 stopinj, sem postopoma prišel na 0 – 90, do -10 – 90 in dva tedna sem na -10 – 120, kar je tudi maksimalni razpon, ki ga Kinetec omogoča. Tole je ta naprava (sam moje noge so m
al grše), ki jo tudi sposojajo na dom.
Hkrati pa sem redno delal tudi vaje po spisku. Baje je ključno, čim prej dobiti popolen izteg kolena, ker upognjenost se da dobiti tudi kasneje. In baje, če delaš prehitro na upognjenosti, gre to lahko na račun iztegnjenosti, ki jo je pa težko kasneje pridobiti. Ocenjujem, da sem iztegnjenost do 0 dobil po cirka tednu, negativno pa po dveh tednih.
Prvi dan sem hodil z berglami, nato z eno berglo, po par dneh pa brez. Seveda previdno, ker v kolenu je bilo še vse zakrčeno. Psa sem prvič peljal na sprehod po enem tednu (kakpnih 500m), po dveh tednih grem lahko kakšen kilometer in pol, seveda šepajoč. Po stopnicah po dveh tednih hodim izmenično, gor gre lažje kot dol, za dol se moram nekako prisiliti, da stopam izmenično. Na kolo še ne morem, je v zgornjem položaju potrebno še prevelika upognjenost kolena, čeprav sem že blizu. Sem pa že vozil motor, čeprav dlje kot 30 minut tudi ne bi šlo.
Z kineziologom v KinVital, sva tudi začela vaje za moč, seveda pa predvsem vaje za gibljivost.
Sam sem imel bolečine praktično le prva dva dneva po operaciji. Nato bi bil komot brez tablet, sem pa vseeno jemal Lekadol, ki deluje tudi protivnetno, in verjento pomaga k hitrejši odpravi oteklosti. Redno sem tudi uporabljal mrzle obkladke. Po pogovoru z drugimi, je takšjo stanje predvsem redko. Običajneje so prisotne bolečine, in je za izvajanje vaj, ki pa so v tem obdobju zelo potrebne, se potrebno nafilati s protibolečinskimi zdravili. Sam tega dejansko nisem potreboval. No. bolečine tipično izhajajo iz meniskusa, ki je močno oživčen, sama vez pa ni.
Toliko za prva dva tedna.
Celotna serija o ACL >>>
Sprejem dan prej. Ne vem točno zakaj, ker ob napovedani operaciji med 10 in 11, sem moral biti tešč od nekako polnoči 
naprej, piti pa ne po 5 zjutraj. Kar pomeni, da bi lahko prišel tudi na tešče tisti dan. Ok, ampak so pa imeli čas vse preveriti. To se je dogajalo na začetku avgusta, na enega najbolj vročih tednov. Ampak na ortopediji imajo klimatizirane prostore in v sobi sem bil sam, WIFI je pa tudi delal, tako da mi ni bilo nič hudega.
Artroskopska operacija kolena ne zahteva polne narkoze, zadošča ebiduralno omrtvičenje spodnjega dela telesa, od pasu navzdol, kar pomeni, da lahko potem operacijo spremljaš na monitorju, enako kot vidi operater. Marsikaj se vidi, ampak brez da bi imel dobro znanje anatomije kolena pač ne vidiš nič, tko kot recimo na ultrazvočnih posnetkih jaz ne vidim nič. No, videl sem pa neko rezanje meniskusa, pa vrtanje lukne za vez, na koncu sem pa po moje zaspal, ali pa so mi še neka dodali, da sem zaspal. Ne vem. Operacija uspela, so mi rekli, pacient preživel. Aja, časa je bilo dovolj, da so mi uredili meniskus in rekonstrukcijo križne vezi.
Operacija končana, sledi rehabilitacija, ki naj bi trajala vsaj 6 mesecev.
Morda najbolj zabaven del (poleg helikoptrskega reševanja v nadaljevanju) je dejstvo, da ne vem, kdaj sem si križno vez sploh strgal. Nekako še najbolj verjetno je, da se je to zgodilo 30.11.2021 na prvi turnosmučarski turi to sezono. Takrat mi je pri spustu zagrabilo nogo in sem zaslišal nek čuden zvok, ki bi bil lahko zvok strgane vezi. Ni bilo pa nič bolečin, mislim,da sem malce čutil nestabilnost v kolenu ampak sem odsmučal naprej. Continue reading “Kako se je začelo – ACL”
