Kolega Aljuš je prijazno povabil k prebiranju misli dr. Jerneja Pikala, bivšega ministra na temo financiranja zasebnih šol. Tekst je vreden branja. In komentarja. Prebrati boste morali sami, pokomentiral sem pa jaz.
Prijetno branje @peterjancic, @MarkoPavlisic, @Libertarec, @TinoMamic. https://t.co/hBmZq1GWqh
— Aljuš Pertinač (@Pertinacal) December 5, 2017
Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.
Nobenega razloga nimam, da ne bi verjel prvemu stavku. Hkrati pa to ni nikakršen argument. Preden je bila ustanovljena prva zasebna šola, bi lahko napisal celo “Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole”. In?
To, da pa država poskrbi za najšibkejše je pa povsem jasno, saj je Slovenija že po ustavi socialna država. In je povsem logično, da poskrbi za najšibkejše. Tudi na področju zdravstva, bi mi bilo logično, da poskrbi za najšibkejše, se pravi tiste brez zavarovanja, v standardnih javnih ambulantah in ne nekih posebnih, ki temeljijo na prostovoljstvu.
V zadnjem tednu je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.
Ideologija, politika, natrosilo, polargumenti, pristranske interpretacije … za vsak primer je potrebno diskreditirati drugače misleče. Temu je namenjen ta stavek. Če morda argumenti, ki bodo sledili, ne držijo.
V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe davkoplačevalskega financiranja osnovnih šol: 1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100 odstotkov plačuje izvajanje programa; 2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100-odstotno financiran iz javnih sredstev; 3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85 odstotkov, ter 4. zasebne šole brez javnega financiranja. Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske … pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovemu financiranju.
Super, če niso proti. Zanimivo, da pa ne napiše, da je za. Dvojno zanikanje ponavadi kaže na to, da nek problem pri piscu obstaja.
Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj biznis, in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.
Ali želi Pikalo povedati, da 85% financiranja NI pogoltno, dodatnih 15% pa to POGOLTNOST omogoča? Pri čemer, že sam ugotavlja, da nekatere zasebne šole pa imajo 100%. Drugi stavek je pa lepo navržen, vendar ne argumentiran. Ali v Sloveniji obstaja šola, ki želi delati “utrdbe in postojanke za needukacijske namene”? A za te šole mu je pa 85% sprejemljivo? Ker meni ni! To je vendarle izključitveni pogoj. Če šola sledi drugim ciljem, kot so določeni za osnovno izobraževanje, potem to ni vprašanje financiranja ampak vprašanje obvezne udeležbe otrok v osnovnem izobraževanju.
Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85-odstotno financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.
Zapomnimo si prvi stavek. Prav nam bo prišel. In toplo pozdravljam, da je bilo 85% financiranje zasebnih šol uvedeno že leta 1996.
Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje, zakaj ravno 85 odstotkov. Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje, katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85-odstotnem financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.
Lapa lapa…. skratka arbitrarno določenih 85%. Ker ugotavljanje, kaj je in kaj ni, in koliko je in koliko ni, za vsako posamezno šolo in program, bi bilo res naporno. Zato tudi sam menim, da je takšna arbitrarno določena cifra čisto prav, da je arbitrarno določena. Če seveda predpostavimo, da je prav, da tki. “zasebnega programa” ne financiramo iz javnih sredstev, kar je lahko vprašljivo. Recimo, da bi imeli Tehnično OŠ, ki bi družboslovne in umetniške predmete nad obveznim številom zamenjala z robotiko, mehaniko in računalništvom. Ali ne bi bilo to tudi v javnem interesu? Ali če bi imeli Umetniško OŠ, kjer bi neobvezne naravoslovne zamenjali z plesom in meditiranjem. Pa pustimo tukaj debato, ali je takšna specializacija v času OŠ že smiselna ali ne. Zakon to dopušča, verjetno z nekim namenom. Če je to sporno, se lahko pač v zakonu bolj natančno predpiše predmetnik.
Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. spoznavanje vere, vera in kultura, individualna in skupinska pomoč, klasična kultura …). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov?
Zakaj je to pisano v obliki vprašanja? Ker pisec vleče ven odgovor NE. Ampak rešitev za to je popolnoma enostavna. Naj se financiranje veže na ujemanje predmetnika. Če imajo recimo “verouk” se ne plača, če pa imajo “biologijo” pa se. Se bomo sicer še kregali, kam uvrstiti mehaniko, kibernetiko, kitaro in dirigiranje ampak ok. Sistemsko se to komot reši.
Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.
Ta del, se mi zdi izjemno pomemben, zato sem ga poudaril. Stališče, ki ga tukaj zavzema Pikalo je namreč stališče, ki ne prepoznava razvoja družbe. Nekaj, kar je bilo za družbo pred 10 leti nesprejemljivo, je danes povsem sprejemljivo. In to pripoznava ustavno sodišče. Podoben primer, ki pa ga je Pikalo verjetno z veseljem sprejel, je bila odločitev Ameriškega vrhovnega sodišča glede istospolno usmerjenih, ki je po kar nekaj negativnih odločitvah, pred par leti odločilo drugače in s tem izenačilo zveze istospolno usmerjenih na celotnem področju ZDA. Kar tako, čez noč. Brez spremembe zakonov.
Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval … Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju.
Se globoko strinjam. Ampak, ker se zakonodajalec do danes ni spustil na to področje, in se je odločil za pavšalnih 85% je takšen način verjento dovolj dober tudi za 100%. Se pa strinjam, da je o tem vredno razpravljati in poiskati javni interes, ga definirati in plačevati. In tam, kjer ni javnega interesa, se pač plačuje 0% in ne 85% niti 100%. In popolnoma enak problem je zadnja sprememba, ki arbitrarno določa 100% za en program in 0% za neobvezni program. Mar podaljšano bivanje, dopolnilni in dodatni pouk res niso v javnem interesu? Kar tako, pavšalno. Netransparentno. A to je pa Pikalu všeč?
Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak za interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin. V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je v javnem interesu in kaj ni, npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks … Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparentno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj.
Vse res. Ampak to je problem tudi za 85% in ne zgolj za 100%. In s tem, če je financirano samo 85% ni problem nič manjši.
Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.
Spomnimo se stavka od zgoraj. Namreč, zakaj so zasebne šole dobre. Ker tukaj pa Pikalo naredi salto nazaj in pristane na glavi. Če je prej zasebne šole videl kot vir inovacij in razvoja, s čimer se sam strinjam, je tukaj nalogo bogatenja ekskluzivno potisnil državi. In to z ekskluzivo ugotavljanja in izbire izvajalca.
Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno.
A bi moralo biti? Zakaj?
Kljub temu da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem območju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica. Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam. Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, na primer mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to, od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja.
Super, da imamo super šolstvo. In, ker smo socialna država, ki v otrocih prepoznava svojo prihodnost je prav, da država poskrbi za izobraževalni sistem, ki za javna sredstva vsem otrokom omogoča čim boljšo izobrazbo. Mreža državnih šol je en način, obstajajo tudi drugi, ampak trenutno to imamo.
Če pa želi Pikalo s tem povedati, da bi zasebne šole otežile obstoj državnih, ker bi se na posameznih področjih preveč otrok prepisalo iz državnih v zasebne, pa naj napiše to. V tem primeru pa se bi bilo potrebno vprašati nad kvaliteto državnih, da so manj zanimive od zasebnih. Ampak trenutno te bojazni ni. In dokler delež zasebnih ni vsaj 10% te težave ni. Če pa bi zasebne šole začele dosegati nezadržno rast, pa bi na te pomisleke morali dati odgovor. Ampak takrat bo tudi precej več podatkov o kvaliteti. In, dokler imamo državne šole z par učenci, se ni za bat, da bi zasebne katerokoli ogrozili. V bistvu se Pikalo tukaj izgubi. Nekako želi povedati, da zasebne šole niso dobre, ker niso vsem dostopne, hkrati pa ne želi spremeniti zakonodaje, da bi bile bolj dostopne. Nočem, ker nočem. Ne vem, kako se strokovno reče temu argumentu (nestrokovno je to otroška trma).
Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.
Seveda je za konec potrebno skopirati rešitve iz grdega neoliberalnega zahoda. “No child left behind” je ameriška reforma šolstva iz leta 2001. In ja, seveda nas je Slovencev premalo, da bi kakšnega otroka pustili zadaj, če si tega ne morejo privoščiti niti v precej večjih ZDA.
Tags: Politika // Comments Off
