Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
V parih postih, bom popisal mojo izkušnjo z najprej strgano, nato pa rekonstruirano križno vezjo (ACL). To pišem 14 dni po operaciji, tako da bo marsikaj pisano po spominu, za le tega pa vemo, kako zanesljiv ni. Začel bom na začetku, se pravi strganjem, in nato naprej preko diagnostike, operacije do rehabilitacije.
Verjetno bi se s tem, da potrebujemo več stroke in manj politike, strinjala večina državljanov. In verjento bi večina ta trenutek pritrdila, da je nova, še nastajajoča, vlada precej bolj strokovna od trenutne. Bomo pa hitro videli, kaj bo od te pričakovane strokovnosti ostalo. Ob tem se recimo spomnimo strokovne Cerarjeve vlade, predvsem na zdravstvenem področju, kjer je bila ministrica strokovna Milojka Kolar Celerc. In kaj je naredila strokovnjakinja?
O strokovnosti Golobovih ministrov, se pravi tistih, ki izhajajo iz njegove stranke, težko sodimo, pa tudi znani še niso vsi. Če pa pogledamo kandidate za ministre iz SD in Levice pa bi težko govorili o pretirani strokovnosti. Če pa dodamo še Marjana Šarca, predvidenega ministra za obrambo, pa ne vem, če se vsa strokovnost ne ustavi že nekje po prvi črki. Ampak s tem načelno gledano ni nič narobe, ker po moje ni čisto nič narobe, če ministrsko mesto zaseda politik in ne strokovnjak, malce je le nerodno, če si obljubljal in komuniciral drugače.
Bo pa pred zanimivim strokovnim izzivom celotna koalicija. Neposredno po sklicu konstituiranju novega DZ sta namreč novi opozicijski stranki, SDS in NSi, takoj vložili 30 zakonskih predlogov. Seveda smo bili takoj deležni strokovnih razalag, da so to naredili, da nagajajo. Poslovnik državnega zbora namreč določa, da se vloženi predlogi zakonov, obravnavajo v istem vrstnem redu (za posamezno področje) kot so bili vloženi. Tako se recimo koalicijski zakon o DDV ne more obravnavati, dokler se ne konča obravnava zakona iz tega področja, ki ga je vložila opozicija. Kar seveda lahko pomeni kakšne 2-3 mesece “zamude”, če koalicija ravna nespretno.
Ena od posledic Covid epidemije, je bila tudi zame, kot še za marsikoga drugega, da sem se začel ukvarjati s turnim smučanjem. Lani so bila pač smučišča zaprta. Za malce nadgradnje pa sem se udeležil turnosmučarske ture na Großvenediger v organizaciji Kofler sport.
Vremensko je kazalo kar slabo, vendar se je na koncu z enodnevnim
zamikom tudi to uredilo. Parkirali smo na parkirišču nad Hinterbichlom. Nato pa smučke na nahrbtnik in proti Johannishütte, kjer smo imeli rezervirani dve nočitvi. Gre za cirka 700 višinskih metrov, ki smo jih premagali v dveh urah in 20 minutah. No, teh zadnjih 20 min, sem šel na smučkah, ostalo pa peš.
Po turističnih, dvojnih, vaučerjih bodo prišli še energetski. Ali so potrebni ali ne, težko presojam. Sam se ogrevam na elektriko (toplotna črpalka) in zadnji trije računi (dec, nov, okt) so vsi nižji kot so bili za enake mesece lani. Ampak verjento si niso mediji vse skupaj zmislili, in glede na to, kako so navijali za energetsko pomoč v zadniih tednih je vlada nekaj morala storiti, sploh, ker bližajočih volitev pač ni za odmisliti.
Se pa ob vaučerjih spomnim idej o helikopterskem denarju, ob zadnji krizi. Takrat so še posebej v bolj levih političnih krogih, se pravi tistih, ki so mnenja, da morajo vlade narediti vse kar lahko, da se izognemo cikličnim gospodarskim krizam, precej navijali za helikopterski denar. gre za to, da enostavno ljudem razdeliš ekstra denar (ki ga država lahko pač naprinta) ljudje to zapravijo in s tem nekako prekineš psihološki sentiment, ki bi sicer vodil v gospodarsko krizo. Kriza je namreč v glavah precej bolj kot v gospodarstvu. In ja, vaučerji, ki smo jim priča, niso nič drugega, kot helikopterski denar. Denar, ki ga država enostavno razdeli ljudem.
Ko sedaj tako, malce bolj od zunaj opazujem politiko, predvsem pa reakcije ljudi na njo, dobim občutek, da jo ljudje jemljejo vse preresno. Ali ni vse skupaj le igra?
Kakšna igra! Je tipičen odgovor, saj gre vendarle za življenja! Politika rešuje življenja, se derejo na eni strani. Politika je kriva za tisoče mrtvih, kričijo na drugi. Oboji pa tulijo name “Kakšna igra??? Za življenja gre”. Politika je vendarle preresna, ima preresne posledice, da bi bila navadna igra.
Opis poti že nakazuje, kakšna oprema je potrebna. Večino poti takšna, kot bi se odpravili na spomladni sprehod na Nanos. Kratke ali dolge pohodne hlače, majica, planinski čevlji, lahko nizki (čeprav ne priporočam), nekaj za dež, kapa. Zaradi sonca je fajn, če se lahko v celoti zakrijete. Pričakovane temperature tko, do 5C, zjutraj morda malce manj, ampak takrat ste v spalki :-)))
Za majico priporočam Aclima majico. 4 dni nošena, spotena, smrdiš ne nič. In ja, seveda so me nejeverno gledali, ko sem jim rekel naj povohajo, kdo pa želi vohati 4 dni nošeno majico drugega? No, po vohanju pa samo še čudenje. Skratka, namesto vsak dan novo majico, zadoščata dve. Ena za hojo, in ena za kočo.
Vzpon na najvišji vrh Afriške celine, sem opravil v okviru skupine, ki jo je organizirala Izimanija, z odličnim vodičem Jakobom. Bilo nas je 8 (+vodič), ki se v glavnem prej nismo poznali.
Vzpon v bistvu ni niti tehnično, niti kondicijsko preveč zahteven, nikakor pa ne gre za nedolžen sprehod. Kot pripravo je že fajn, da iamte za sabo vsaj par daljših pohodov, ni nujno v hribe, je pa fajn, da so >6 ur. Po možnosti par dni zapored. Vseeno je potrebna tista mentalna kondicija, da pač hodiš in hodiš.
Prvi 
dan smo štartali iz Marangu gate (1860 mnm) dokaj pozni, četrt čez 3 popoldne, v pole-pole tempu, se pravi počasi. Spodbujani, da vmes fotkamo, klepetamo, opazujemo džunglo. Vse z namenom, da gremo počasi. In tako smo po skoraj 4 urah, že v precejšnji temi, prišli na prvo postojanko (Mandara Hut – 2715 mnm). Tema je bila toliko močnejša, ker se dejansko hodi po gosti džungli, kjer tudi podnevi ni sonca, in je vse bolj temačno. In vlažno. In blatno. Ampak pot je lepo urejena, pogosto s peskom posuta, ves čas vsaj meter široka.
So protesti ustavno dovoljeni? Ali morda ne?
Odgovor je pozitiven, pa čeprav bomo v slovenski ustavi proteste neuspešno iskali. Kot marsikatera druga pravica, tusi protesti kot takšni niso v ustavi neposredno obravnavani, vsekakor pa so ustavno zajeti v 42. točki – pravica do zbiranja in združevanja in 39. členu – svoboda izražanja.
Ali pa lahko protestniki tudi zahtevajo odstop vlade? Seveda lahko zahtevajo. Enako kot lahko zahtevajo da naj se preneha to aprilsko vreme in naj končno posije rumeno sonce na modrem nebu. Ali kot recimo par 10 tisoč navijačev na nogometni tekmi zahteva penal ali menjavo nekega igralca. Zahtevaš lahko kar hočeš. Ali pa te je kdo dolžan upoštevati, je pa drugo vprašanje.
Odsek pisma Janeza Janše je požel kar nekaj odziva, in v glavnem ga razlagajo kot grožnjo SMCju, da naj bodo poslušni sicer… No, tega, kaj bo sicer, ne pove nihče. Pa naj napišem, kaj bo sicer. Nič ne bo. Močno dvomim, da bi Janša tik pred predsedovanjem EU odstopil in predlagal volitve. Aja, pod “NIČ” seveda ne štejem zlivanja ognja in besa preko twiterja, česar bi bili “neposlušni” deležni v obilni meri.
Ampak takšno razumevanje je popolnoma napačno.
Ta del pisma seveda je namenjen SMCju, natančneje, predvsem njegovemu predsedniku in precej manj poslancem neposredno. Eno od pomembnih lastnosti ljudi je, da znamo sodelovati. In v sodelovanju 1+1 ni več le 2 ampak več kot to. S sodelovanjem pridobita oba, in sta oba zadovoljna, in zato sodelujeta še naprej. Brez tega “sodelovalnega dobička” bi vsak raje delal sam. Ker sodelovanje pač ni enostavno. Potrebno je vložiti kar nekaj energije in napora da deluje. Zato se sodelovanje pogosto dogovori in zapiše. Da vsaka od strani pozna svoje obveznosti in dolžnosti, pa tudi kaj zaradi tega dobi. In politično sodelovanje ni nič drugačno, dogovorjeno pa je zapisano v koalicijski pogodbi.
Verjetno ima vsaka generacija ima svojega poeta. Đorđe Balašević je eden takšnih.
Ne vem koliko me spomin laže ampak mislim, da sem se prvič z njegovo pesmijo srečal še v prvem desetletju mojega življenja, na taborniškem taboru, kjer smo ob ognju, poleg ostalih peli tudi “Računajte na nas”. In potem dolgo nič. Do njegovega ponovnega odkritja v študentskih letih. Ne vem, kdo je to prinesel v našo družbo ampak vem, da nam je pomenil veliko. Slavica in Ivan, Beti, Klementina, Matej… lepi so to spomini. Prvi koncert. V Mariboru. Pričakovanje verjent še večje od koncerta, ampak ta panonski mornar je vedno imel še nekaj več. Verjetno nam, je na vsakem koncertu pustil nekaj sebe. In vzel delček nas.