Podpis za referendum (obrazložitev je tule) sem oddal po elektronski poti. Po 7. dneh, je stanje vloge še vedno v reševanju.
Ker mi dejansko celoten postopek ni najbolj jasen, sem svoje vprašanje delil na twiterju, na kar je bivši minister Gregor, prijazno odgovoril, da je to čudno, in da naj pokličem na UE. Sem poklical, so preverili in odgovor:
1. Zadeva je bila obdelana že prvi dan, po prejemu.
2. Očitno se je zataknilo pri pošiljanju emaila.
3. Zakaj je status še vedno v reševanju, še ugotavljajo.
Glede na odziv na twiterju, pa se očitno zatika še kje, ne le v mojem primeru.
Na moje vprašanje, ali moram kaj sprintati in poslati pobudniku referenduma je pa odgovor da ne, da te po e-poti oni zberejo in pošljejo pobudniku, 1x tedensko. Super!
Malo manj super pa je to, da se v primerih referendumov ponavadi vlada postavi proti. In ne glede na to, da lahko delavcem v UE popolnoma zaupamo, bo vedno obstajala senca dvoma, ali pa vseeno tukaj ne prihaja do kakšnih zlorab. In sploh ni potrebno, da je le ta velika. Lahko gre zgolj za majhno napakico, da kuverta s podpisi na poti med izhodno pošto in poštarskem vozičkom pade na tla, poštar jo pa po pomoti brcne pod omaro, ali kaj podobnega. In ne, tukaj ne gre za teorijo zarote, gre pa zato, da morajo biti varnostni mehanizmi vzpostavljeni. Tako, kot so bili v primeru Kemisa, recimo.
Zato bi bilo primerno, da vsak, ki svojo podporo izvede preko e-poti, le to pošlje (bodisi sprintano, bodisi po e-pošti) pobudniku referenduma, ne glede na to, da naj bi jih poslala že UE. Le ta pa potem lahko preveri, ali je dobil vse podpise, ki naj bi jih dobil. In, če jih ne, sproži ustrezne postopke preverjanja.
——–
In nato, kakšne pol ure kasneje:
Tags: Politika // Comments Off
