Entries Tagged as 'Bicikel'

Leto 2011 v gibanju

No, pa poglejmo kako je izgledalo gibalno leto 2011 zame. Podatki so v glavnem iz Garmin Sport Trackerja, kamor več ali manj vestno beležim moje ture, ker to pač Garmin ura dela sama. Lahko pa da je kdaj kaj izpadlo, ampak večina je zabeležena. Sem pa upokojil prejšnjo garmin uro in nabavil novo – Forerunner 310XT.

Številka v oklepaju pomeni, kolikokrat sem podobno aktivnost opravil leta 2009, za 2010 pa izgleda nisem naredil obračuna. Morda ga še bom, saj imam vse zabeleženo.

  • Zabeležil sem 18 smučarskih dni (8) par polnih, par pa večernih, ki pa so toliko bolj intenzivni.
  • 50x (46x) sem se z biciklom povzpel na Dobeno, po raznih poteh, potem pa večkrat nadaljeval na Rašico, pa še na Mengeško kočo. Ali pa dodal še par dodatnih km. V glavnem gre pa za popoldanske vzpone, ker za takšno turo rabim min 1 uro, max pa kakšne tri, če grem dovolj naokoli.
  • Odpeljal sem še 18 krajših kolesarskih tur, kar vključuje recimo vožnjo v službo (20km), na sv. Trojico, ali pa družinsko kolesarjenje v Bohinju.
  • In pa 18 daljših kolesarskih tur – nad 50 km (14 morda so nekatere bile krajše) med njimi tradicionalna v Črnomelj, Kandrše – Trojane (večkrat), Vršič, Črnivec, Krvavec (Zvoh)Menina planina, v Bohinj, Čemšeniška planina, Mangrtso sedlo, Kamniška bistrica in vrhunec – Trasa maratona Alpe.
  • 16x sem odšel peš na sprehod ali pohod (4x) – od bližnjega gozda, pa do vzpna na Stol, Lisco, sprehod do Slapa Peričnik, ….
  • 15x (14x) sem odtekel tekaški trening, tipično kakšnih 5 km.
  • 18x sem se potil na sobnem biciklu (11x).

Vse skupaj to pomeni 153 gibalnih dni. Več verjento ne gre. Ali pač. Bomo videli. Vsekakor me je pri teku ovirala poškodba noge, ker še kar čutim neke bolečine v predelu ahilove tetive in se kar pazim, da ne bi pretiraval. Verjento pa lahko kar veliko naredim na intenzivnosti ukvarjanja s športom. Se pravi, pojačam kakšno od aktivnosti.

Logično vprašanje ob tem je, koliko sem shujšal. Nič! Zero! Null! Njente! Toliko v motivacijo vsem, ki želite shujšati z več gibanja. Ne gre. Enostavno je treba manj žret. Kar pač meni očitno ne ratuje najbolje.

Leto 2011 v fotkah

Evo, tako je izgledalo moje leto 2011 v fotkah:

Snežni gradovi pod Peco - Obiskali smo deželo Kralja Matjaža, kjer vsako leto organizirajo izdelavo skulptur iz snega.

Dobeno - Leta 2011 sem se prvič povzpel na Dobeno že 5. februarja.

[Read more →]

Z biciklom na Mangrtsko sedlo

Cesta na Mangrtsko sedlo se dvigne do višine 2072m nad morjem, in je tako najvišje ležeča cesta v Sloveniji. Je v celoti asfaltirana, na vrhu pa krožno speljana, tako da ni težav z obračanjem. S sedla je lep razgled naokoli, še posebej pa na sam Mangrt. Če štartamo iz Loga pod Mangrtom, imamo do vrha cirka 1300 višinskih metrov, ki jih prevozimo v cirka 15 km. Kar pomeni povprečen naklon nad 8%. Delno je le ta tudi več kot 15%, v glavnem pa je cesta speljana zelo enakomerno. Vzpon nam popestrijo tuneli in prekrasni razgledi.

[Read more →]

Trojane in Čemšeniška planina

Za današnjo turo sem izbral najprej na Trojane, pa ne lepo ponajbližji poti, ampak po stranskih cestah in gozdu. Rafolče, Preserje pri Zlatem polju, Zlato polje, Češnjice in Gabrje pod Špikom. Tam gremo mimo velike kmetije v gozd, potem pa kar naprej in desno čez travnik. Te poti Google maps pač ne pozna, ampak sem že pred leti tukaj mimo vozil, in sem vedel da gre. Sploh, ker je na koncu googlove ceste tale znak, kjer lepo piše Trojane.

Do Trojan je potem še predvsem spust, lep gozni makedam, le glinaste golobe vmes streljajo. V bistvu streljajo ravno proti cesti, po kateri sem se peljal, ampak upam da vedo, kaj počnejo. Na Trojanah sem pojedel en krof, napolnil zaloge vode in naprej.

[Read more →]

Kolesarska steza v Bohinju

V Bohinju so nedavno odprli kolesarsko stezo, ki naredi kolesarjenje po Bohinju primerno tudi za mlajše družinske člane. Ceste so namreč kar precej prometne, za stranske poti pa je potrebno pač malce več motivacije kot jo premorejo tisti, ki kolesarijo bolj zaradi želja drugih kot lastne želje.

Začnemo lahko neposredno pred mostom, pred Bohinjsko Bistrico. Mi smo avto pustili v Bohinjski Bistrici, zato smo morali do začetka prikolesariti po glavni cesti, kar ni ravno prijetno, ampak gre. Mimo črpalke, čez most in na desno. Pa smo na začetku. Nato pač nadaljujemo po poti, ki ima pogoste postojanke, tudi pokrite. Pot poteka po idiličnem okolju, kdaj se tudi malce pokonci postavi, ampak ni sile.

[Read more →]

V Bohinj z biciklom

Bohinj je kar prijetno poletno pribežališče, če se temperature v urbanih krajih povzpnejo preko razumnih meja (pišuka, ob vsem kar ureja zakonodaja bi lahko sprejeli tudi uredbo o najvišjih dovoljneih temperaturah). V bistvu je Bohinj med takšnimi vikendi masovka. Ne le ob samem jezeru, še bolj na cesti. In vožnja tja ter nazaj, v veliki meri odvzameta samemu izletu kar dobršnjo mero zadovoljstva. Da pa se tudi drugače.

Recimo da se v Bohinj odpravimo kar z biciklom. V bistvu je oddaljen ravno toliko, da ga lahko dosežemo že v petek, po službi. Odvisno pač do kdaj delamo, in koliko potem pritiskamo. Sam sem to izvedel ta vikend.

Iz Ljubljane do Medvod se pride mimo glavne ceste, čez Stanežiče (sem se malce zgubljal) in nato mimo motela Medno. Tam bi potem moral kar naprej proti Goričanam, sam pa sem zavil malce čez Medvode, pa potem vseeno prišel na Rakovnik pa naprej čez Soro proti Škofji Loki. Do Železnikov sledi vožnja po bolj prometni cesti nato pa se začne vzpon proti Rudnem (še ni sile), kjer pa preidemo na sicer dober makadam in se vzpenjamo proti Rovtarici. Sam vzpon se mi ni zdil nič kaj posebnega, čeprav ga je za kakšnih 10 km. V bistvu se od Železnikov v cirka 12 km dvignemo iz 450 na 1125 mnm, kar pomeni povprečno 5,5% vzpon. Večino po dokaj dobri gozni makadamski cesti, kjer so občasno problematični “valovi”, ki te ravno prav pretresejo, da izgubiš hitrost.

[Read more →]

Maraton Alpe – čez tri hribe

Letos sem ponovil lansko turo “Preko treh hribov” z majhno razliko. Lani je bil Črnivec najvišji in prvi, letos pač najnižji in zadnji. Odločil sem se namreč prepeljati traso letošnjega Maratona Alpe, ki štarta v Kamniku nato pa preko Jezerskega (1220m), Pavličevega sedla (1338m) in Črnivca (902m) nazaj v Kamnik.

Sam sem pač “štartal” malce naprej od Kamnika, kamor me pripelje pot iz Mengša. Ampak, ker sem tudi zaključil tam, je bil krog enak kot pri originalnem maratonu.

Do Zgornjega Jezerskega ni sile, nato pa se proti nekdanjemu mejnemu prehodu nadaljuje z 3,5 km, cirka 8% vzpona. Spust ni nič posebnega, nato pa se ravnina proti Pavličevemu sedlu kar krepko pokonci postavi. Po moji oceni tam nekje 12 do 15%. Spust do Luč in naprej do Ljubnega ob Savinji se mi je že kar malce vlekel, nato pa proti Črnivcu. Nič posebnega, je pa res, da po cirka 100km v nogah in kakšnih 2000 višincih v riti, pogled na znak za 10% vzpon niti ni bil razveseljujoč. Pa še dež me je ujel na zadnji tretjini vzpona, tako da sem se moral obleči. Spust je šel pa bolj počasi, zaradi mokre ceste.

Skupaj z dostopom in nato domov sem prevozil 150km in cirka 3500 višincev v slabih 9 urah. In porabil naj bi malce čez 10K kalorij. Še zapis na gps-race.com.

[Read more →]

Le Tour de France 2011

Letošnji leTour je razburljiv kot že dolgo ne, pa ga spremljam že kar nekaj let. Začelo se je precej tragično. Prve etape so zaznamovali padci in odstopi. Med njimi žal tudi Jani Brajkovič. Potem, po začetku bolj hribolazniških etap se je stanje nekoliko umirilo, začela se je bitka za končno zmago.

Thomas VOECKLER je rumeno majico prevzel v 9. etapi, poznavalci na TVju so mu napovedovali da jo bo odpeljal največ do Pirenejev. No, Thomasu jo je uspelo odpeljati do zadnje klasične etape. Odpeljal jo je preko celih Pirenejev in Alp, ter jo izgubil v 19. etapi, ki se je končala z vzponom na Alp d’Huez. Ne glede na to, da je kolesarstvo v veliki meri ekipni šport, je Thomas moral dati vse od sebe in si je 10 dni v rumeni majici res zaslužil. Ves čas, ko se je Voeckler vozil v rumeni majici, se je postavljalo vprašanje, kdaj se bodo za napad odločili glavni favoriti za zmago. Andy SCHLECK, Cadel EVANS in predvsem lanski zmagovalec Alberto CONTADOR. In do 18. etape je bilo v glavnem dolgočasno taktiziranje. V 18. etapi, z tremi gorskimi cilji konjske kategorije (HC) ter zaključkom na najvišjem etapnem cilju Toura vseh časov, na prelazu Galibier (2645 mnm) je potegnil Andy Schleck in uspel narediti pomembno razliko. Do rumene majice mu je sicer zmanjkalo še 15 sekund, se je pa Voecklerju močno približal.

[Read more →]

Na Krvavec (Zvoh, 1965 mnm)

Že lani, ko sem vzpon na Krvavec zaključil pri RTV oddajniku (1750 mnm), sem sklenil, da se bom vrnil n nadaljeval do Zvoha (1965 mnm). Danes sva s P. to tudi realizirala. Od Mengša proti Kamniku in nato vzpon na Šenturško goro, malce počitka ob vožnji po pobočju, nato pa do Ambroža in naprej do konca asfalta. Potem pa po makadamu do zgornje postaje gondole, pa na plažo, mimo oddajnika do sedla. Potem se pa počasi že začne tlakovana pot na Zvoh, ki pa je nisem zvozil. Sem šel kar lepo peš. Gor in dol. Namreč tudi dol se nisem upal voziti.

Na vrh so pritekli tudi smučarski tekači (brez smuči), ki pač tako trenirajo poleti. Vreme je bilo mrzlo, tako da sem se že za vzpon ob koncu asfalta oblekel, pa še me je občasno mrazilo. Na vrhu je bilo sicer megleno, sonce se je nekaj trudilo, vendar ni uspelo, zato sem se kar kmalu pobral dol.

Malce naprej od oddajnika je sicer postavljena tabla, ki prepoveduje vožnjo naprej tudi biciklom. Me prav zanima, kaj zakonodaja pravi o tem. Se mi zdi pa malce neumno, da se prepoveduje vožnja po poti, kjer je narava sicer obremenjena z turizmom, zasneževanjem ipd…

Spust je bil kar ok, čeprav nisem nič kaj vesel, da sem 3x se znašel v “situaciji”. Brez posledic, kriva pa majhna nepozornost. Ker je bilo dokaj mrzlo, nisem niti vse vode popil. V bistvu niti jedel nisem nič, le 4 isostar raztopljene tabletke popil na vzponu.

[Read more →]

Tour de France – kolesarstvo kot najnevarnejši šport

Kot vsak julij v zadnjem stoletju tudi letos poteka Tour de France. Verjetno najznamenitejša kolesarska dirka. 3 tedne kolesarji rabijo, da prekolesarijo dobršen del Francije.

Slika ni simbolična, pa tudi iz Toura ne.

Pa vendarle imam občutek, da je letošnji drugačen. Že v prvi etapi se je zgodilo kar nekaj padcev, tudi skupinskih. In to še daleč pred ciljem. Ok, nekako je razumljivod, da se tik pred ciljem poveča napetost, poveča se hitrost, poveča se tveganje. Vsi se namreč borijo za boljšo pozicijo za tisti končni sprint, kjer bodo pokazali, kaj jim je ostalo v nogah po par 100 km prevoženih v zadnjih dnevih.

Navkljub par hudim padcem v prvi etapi ni odstopil nihče. Žal pa to ne velja tudi za peto etapo, kjer se je v padcu znašel tudi slovenski kolesar, član Radio Shak ekipe, Jani Brajkovič. Jani je bil letos odlično pripravljen, pripravljen na najvišja mesta. Čakajoč na gorske etape žal ni “preživel” sprinterskih. Svoje občutke ob tem je zapisal na blogu.

8 kolesarjev je trenutni davek toura po 7 etapah.

Če temu prištejemo še letošnjo smrt belgijskega kolesarja Wouter Weylandta na giru, se počasi postavi vprašanje, ali ni morda kolesarstvo postalo (pre)nevaren šport? Nevarnejši od formule 1 ali motokrosa.