Bicikel

Ponovitev Krvavca (Zvoh)

Turo sem odpeljal že lani, sem se pa letos odločil za obratno smer. Da sprobam še klanec iz Cerkelj gor, ker na spustu lani se mi je zdel kar ubijalski. Tako, da sem do Cerkel odpeljal lepo po dolini, potem pa, kot bi se lepo reklo, direkt v žilo.

Ma v bistvu niti ni bilo tako hudo. Ja je klanec, ampak je šlo. Seveda me je vmes prehitelo kar nekaj kolesarjev, pa tudi tekačica na rolkah in prometa je bilo kar ok. Še največji problem je pa seveda psiha. Štartaš na 500 nadmorske, veš da te čaka še 1400 višincev. GPS pa se tako počasi vzpenja. No, ampak tega sem že vajen. Tale GPS, delan za ameriško mornarico, ki jo bolj kot nadmorska višina zanima podmorska globina, ima z tem pač probleme. In potem goniš v 10% klanec, GPS višina pa z vsakim metrom manjša. Ampak na dolgi rok, se tudi to uravna.

[youtube PuPWXtY6vBk]

Od zgorne postaje kabinske žičnice do Njivic sem šel letos po drugi poti. Ne ker bi si to želel, ampak ker imajo progo za spust z nekimi skiroji z debelimi gumami, in sem pač peljal po lepši cesti, in falil odcep. Saj, podlaga je bila boljša. Strmina pa tudi. Mamico jim. Kot da ne bi bilo v nadaljevanju še dovolj težkih mest.

Vzpon do oddajnika niti ni omembe vreden, le da imam občutek, da je podlaga vsako leto slabša. Vsako leto grmadijo večje kamne na pot. Pa manj utrjeno je. In od oddajnika je en delček, kjer je ravno zaradi tega za mene nezvozljivo. Končni vzpon na Zvoh je pa itak tlakovan. Seveda ne brez razloga. Verjetno brez tlakovcev še ratrak gor ni prišel, ne da bi spodkopaval. Sem pa verjento lani ta del podplačil nekam v podzavest, ker res nisem imel v spominu, da je tako zaj**an. Pa tudi turistov, pardon planincev, je bilo veliko. Verjento sem jim bil s svojim rinjenjem bicikla tja gor, v posebno zabavo.

Ampak ko si na vrhu, se vse to pozabi.

Spust z Zvoha sem tokrat vozil. Lani je bilo nekam vlažno, pa si nisem upal. No, resnici na ljubo ga tudi letos nisem zvozil, ampak bolj zmečkal. Možno da sem šel počasneje dol kot gor. Se pač enostavno ne upam, ker si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi šlo kaj narobe. Verjetno bi tam nekje po Njivicah pobirali ostanke mene in bicikla. Zato sem šel lepo počasi, in ker imam pač navadne bremze, so roke do konca spusta že hudo pekle. Mater, tale spust je bil skoraj večje trpljenje kot vzpon.

Asfalt pa potem milina. Ob seveda hkratnem čudenju, ker kreten je to navzgor sfural in kdaj. Nad Cerkljami pa levo proti Kamniku, do koder je potem še par krajših vzponov.

Se mi je pa tokrat pripetila na spustu nesreča. Tam nekje na srednje strmem spustu, mi je zadnje kolo enostavno zablokiralo. Najprej sem pomislil, da mi je guma počila, ampak to bi bilo verjento huje. Tako pa sem pustil za sabo ene 20 metrov črte, kar se je jasno poznalo tudi na gumi. Vzrok je bila pa vetrovka, ki mi je nekako iz camelbacka padla na gumo, in se zagozdila. V bistvu se je vse skupaj zelo srečno izšlo. Ni mi pa najbolj jasno, kako se je to lahko zgodilo. Verjetno se je vse skupaj zrahljalo, ko sem spil že preveč vode iz camelbacka. Pa je ušla ven. Ti smola. Bomo naslednjič bolj pazili.