Letošnjo turo okoli Italije z avtodomom, sem izkoristil tudi za kolesarski vzpon na Etno. Etna je s svojimi 3000 metri prav gotovo zanimiv cilj, čeravno sem bil prepričan, da je cesta le do malce pod 2000  mnm, za naprej, pa nekako nisem našel podatkov. Bomo videli, sem si rekel.

Avtodom smo parkirali v Giardini-naxos pri bolj znani Taormini. Prav veliko poti nisem načrtoval. Na listek sem si napisal par referenčnih krajev, in to je bilo to. Chianchitta, Fiumefreddo, Mascali, Giarre, Santa Venera in Zafferana Etnea. V slednji sem dokupil malce pijače, 3x pollitrski isostar (ali nekaj podobnega), se okrepčal s sladoledom. Sicer sem imel namen štartati zgodaj, ob 5:00, ker sem se bal vročine, ampak zaradi čudnih zaklepalnih navad v Italiji, sem štartal ob 6:00. Prej mi nekako niso želeli odkleniti našega camper placa. Saj morda so ga, ampak zvečer se pač ni dalo zmeniti.

Neke hude vročine ob štartu ni bilo, pa tudi nobenega mrazu. V bistvu pa je kar kamlu začelo na soncu dobro greti. Sam vzpon se je začel v mestu Giarre, in potem je šlo pač samo še navzgor.

Cesta je še posebej po pobočju Etne, ko zapustimo zadnje naselje, široka in dobra. Očitno so jo dobro zrihtali pred dvema letoma, ko je bil tam gor tudi cilj etape za Giro. V bistvu cel vzpon ni neka pretirana strmina, vse skupaj je dokaj konstantno. Morda celo široka in dobra cesta daje lažen filing o naklonu. Vmes so senčni predeli, čeravno jih je vedno premalo.

Sem pa se, kmalu po doseženih 1000 metrih, začel čutiti neke čudne znake utrujenosti, ki jih do sedaj nisem poznal in sem se moral ustaviti. In tako sem se potem ustavljal na vsakih 100-200 višinskih metrov. Enostavno več ni šlo. Minutka, dve morda pet postanka in naprej. Ne vem kaj je bilo krivo. Redek zrak, vročina, nepripravljenost. Ampak tega nekako nisem poznal. Ko sem šel na Krvavec ali Mangrtsko sedlo sem vedno peljal konstanten tempo, in če ni šlo, ga še malo znižal, pa je šlo, ustaviti se pa nisem rabil. No kakorkoli, par sedečih dni pred tem v avtodomu, in moja kilaža ter moutain bike prav gotovo niso pripomogli k lažjemu vzponu :-))) Ampak je šlo.

Vmes so bile tudi neke kilometrske oznake, ki so bile kar optimistične. Žal so 0 dosegle pri nekako višini 1600 metrov. Verjento neka lokalna kolesarska dirka ali kaj podobnega. Na cilu pa prava planota. Hotel, več trgovin, velika parkirišča, postaja žičnice, ki potem te popelje na pravi vrh.

Po pravici povedano, se mi čisto nič ni dalo gledat, ali se da priti z biciklom še višje. To je bilo za tokrat dovolj. 1900 višinskih metrov, v enem kosu, od morske gladine. Na tem postajališču, Etna south, je sicer zraven tudi en kraterčič. Sem imel idejo, da pokolesarim po samem robu, ampak je ta vulkanski pesek čist nemogoč za vozit. Lahek, izmuzljiv, in se kolo kar vgrezne. Po pojedenih makaronih in solatki, pa lepo sveža voda in spust. Milina. Široka cesta, kvaliteten asfalt, in pičiš. Samo trije avtobusi so me ovirali in prehitel sem jih lahko šele tik pred koncem vzpona. No, to je bil lepši del. Grši je sledil potem, malce bolj ravninski. Ura pa okoli 14:00. Se pravi najmočnejše sonce, tam okoli 38 stopin celzija. Kar dobro je žgalo. No, po 3 urah na ležalniku na plaži, se pa itak že vse pozabil.

• Endomondo track
• 360 panorama 1, panorama 2