Entries Tagged as 'Bicikel'

Tour de France – kolesarstvo kot najnevarnejši šport

Kot vsak julij v zadnjem stoletju tudi letos poteka Tour de France. Verjetno najznamenitejša kolesarska dirka. 3 tedne kolesarji rabijo, da prekolesarijo dobršen del Francije.

Slika ni simbolična, pa tudi iz Toura ne.

Pa vendarle imam občutek, da je letošnji drugačen. Že v prvi etapi se je zgodilo kar nekaj padcev, tudi skupinskih. In to še daleč pred ciljem. Ok, nekako je razumljivod, da se tik pred ciljem poveča napetost, poveča se hitrost, poveča se tveganje. Vsi se namreč borijo za boljšo pozicijo za tisti končni sprint, kjer bodo pokazali, kaj jim je ostalo v nogah po par 100 km prevoženih v zadnjih dnevih.

Navkljub par hudim padcem v prvi etapi ni odstopil nihče. Žal pa to ne velja tudi za peto etapo, kjer se je v padcu znašel tudi slovenski kolesar, član Radio Shak ekipe, Jani Brajkovič. Jani je bil letos odlično pripravljen, pripravljen na najvišja mesta. Čakajoč na gorske etape žal ni “preživel” sprinterskih. Svoje občutke ob tem je zapisal na blogu.

8 kolesarjev je trenutni davek toura po 7 etapah.

Če temu prištejemo še letošnjo smrt belgijskega kolesarja Wouter Weylandta na giru, se počasi postavi vprašanje, ali ni morda kolesarstvo postalo (pre)nevaren šport? Nevarnejši od formule 1 ali motokrosa.

Menina planina z biciklom – 1453 mnm

Po včerajšnjem bolj laganem izletu (do Zbiljskega jezera) sem danes izbral Menino planino, kjer še nisem bil. Nisem želel preveč komplicirat, zato sem šel tja, kamor me je pač poslal bikeroutetoaster. Nazaj sem pa planiral na drugo stran. Menina planina je namreč hrib med Tuhinjsko in Gornjegrajsko dolino. Vzpon sem tako naredil iz Tuhinjske doline, spust pa na Gornjegrajsko. O vzponu ni kaj veliko za povedati. Pri črpalki v vasi Golice v Tuhinjski dolini zaviješ levo in nato v hrib. In pač goniš. Na začetku po asfaltu, po zaključku vasi Okrog pri Motniku pa po makadamu. Prometa je bilo kar nekaj, sam makadam pa se mi je zdel malce trd, čeprav je bila to verjento posledica tega, da sem gume preveč napumpal.

Po cirka 6 km vzpona od črpalke naslednji smerokaz ni ravno najbolj spodbuden. Obljublja še 9km vzpona :-((( Ampak glede na to, da je na višini cirka 1000m, to pomeni, da bo vzpon 4-5% kar ni ravno prehudo. In res se vzpon lepo nadaljuje, vmes je par tudi položnejših odsekov, delno v gozdu kar veliko je pa tudi odprtega, kar sicer pomeni lep razgled, pa tudi direktno sončno obsevanje.

[Read more →]

Dirka po Sloveniji – Črnivec

Sobota se je začela ob pol sedmih, ker je bilo treba N. peljati na generalko v Šenčur. In ko sem prišel ob cirka pol desetih domov, sem bil samo za na kavč. Pa da se posvaljkam tja do treh, ko bo treba znova v Šenčur. Nekako pa nisem ljubitelj samosmiljenja in sem po hitrem pregledu plana 3.etape dirke po Sloveniji se odločil da svaljkanje po kavču zmenjam s kolesarjenjem na Črnivec, malce potulim kolesarjem nato pa lepo do Šenčurja na N. tekmo.

Seveda se je danes proti Črnivcu peljalo kar precej kolesarjev. Svoj najboljši čas sem izboljšal še za 1 minuto, čeravno nisem imel čisto 100% filinga. Spil radler (reklame delujejo), nato pa sem se spustil do bolj odprtih (edinih) serpetin, kjer je lep razgled. P. se mi je pridružil tokrat z avtom.

Grupa je prišla celo malo pred planiranim časom, in ne glede na klanec, so kar hitro prišli mimo. Najprej ubežniki, čez 3 minute in pol pa še glavnina.

[Read more →]

Go Marko Go! Marko Baloh na RAAM 2011

Danes se tudi za moške posameznike začenjaRAAM – Race across America (ženske posamično so že na poti, ekipe štarajo kasneje). In med njimi tudi Marko Baloh, ki mu je s petimi zmagami Jure Robič, postavil kar visoko letvico.

Ampak rezultat dejansko pri takšni torturi ni preveč pomemben, ker je dejansko zmagovalec vsak, ki pride na cilj. Pa tudi, če ne prideš, to ni ne vem kakšen neuspeh. Prevoziti 3000 milj oziroma 4835 km na biciklu, z minimiziranjem spanja in regeneracije ni mačji kašelj. Tudi zato sem letos sponzor najvišje ležeče časovne postaje v South Forku, CO. Po tej časovni postaji bo šlo namreč le še navzdol. Povprečno gledano seveda. Realno pa je vsak hribček bitka. Z hribom in predvsem s samim seboj.

Njegov napredek lahko spremljate na:

  • Marko Balog spletna stran
  • Marko Baloh na Facebooku
  • Marko Balog na twitterju
  • Morda, mi bo pa letos uspel anti Baloh, tako kot sem pred leti peljal anti Robiča. Skratka takrat, ko on počiva, grem jaz na bicikel. Skupaj tako odpeljeva celotnih 24ur :-))

    Kolesarjene Sečovlje – Koper – po poti zdravja (Parenzana) – Porečanka

    Slovensko obalo ponavadi pustim na miru, ona pa mene. Ne vem točno zakaj, ampak tako pač je. Smo se pa danes odpravili na družinsko kolesarjenje po tki. Poti zdravja, ki je speljana vzdolž slovenske obale, pa nadaljuje se baje tudi na hrvaški strani. Sklepajoč po imenu do Poreča.

    No mi smo parkirali pri mejnem prehodu v Sečovljah potem pa mimo krajnskega parka s solinami, do Lucije in Portoroža. Malce v hrib, pa čez prvi tunel (Valeta, 550m) v bližino Strunjana. Pa malce dol, pa gor, še en tunel inže smo v Izoli. Potem pa ob obali do Kopra. Skupaj malce več kot 23 km, za kar smo potrebovali dobre dve uri in pol, brez večjih postankov.

     

    Do obeh tunelov, ki sta v bistvu pravi presežek te poti, v njih se namreč krepko ohladiš, je malce vzpona. Otroške kategorije. Problem prevoziti jih ni v mišicah ampak v glavi. Se pravi, če niste otroka še čisto razvadili, bo komot prevozil. Če pa ste ga, potem bo pač malce bolj veselo :-))) Aja, tunela niso delali zaradi kolesarjev. Tam sta še iz časov neke ozkotirne železice baje.

    [Read more →]

    Črnivec – 902m

    Črnivec (902m) je prelaz med Kamnikom in Gornjim gradom. Lahko pa zavijemo tudi proti Lučam ali Veliki planini. Ni pretirano strm, v bistvu sem vozil na srednjem sprednjem zobniku, tisti malce lažji pa verjento prepeljajo kar na največjem.

    Iz Stahovice je nekako 10 kilometrov in pol, vzpnemo se pa 902m nad morje, se pravi je višinske razlike cirka 450m kar pomeni povprečen klanec malce več kot 4%. Jaz sem potreboval 51 minut.

    Kolesarjev je bilo kar obilo, dva sta me prehitela, jaz pa potem tri nazaj dol grede. Spust iz Črnivca mi je eden lepših. Se mi zdi pa da prevladujejo starejši kolesarji.

    Vreme je zdržalo, čeprav je na začetku izgledalo malce bolj grdo.

    3. vzpon na Mengeško kočo (4.6.2011)

    Med kolesarskimi dirkami vzpon na Mengeško kočo verjento ne odmeva dlje, kot do bljižnjih vasi. čeravno bi znal imeti eno najstrmejših prog, ki pa je resda precej kratka. Ogranizatorji omenjajo, da je max naklon 22%, dolžina celotne proge pa kilometer in 200 metrov. Se pravi gre v bistvu za gorski kolesarski šprint.

    Sam se dirke nisem useležil kot tekmovalec, čeravno to progo redno vozim. V bistvu jo vozim predvsem zato da na Foresquare obdržim status mayorja :-)), čeprav prav težkega dela nimam, odkar je P. izgleda obupal :-))) Priznam, da sem glede udeležbe cvikal. No, sedaj lahko rečem, da bi zelo verjento bil najtežji udeleženec, vsekakor pa ne najpočasnejši :-)) morda drugo leto.

    Sem pa slikal.

    Leto je zmagal Jani Prešern, s najboljšim časom dirke do sedaj in sicer je za 1 sekundo izboljšal rekord, ki sedaj znaša 3:08s. Za primerjavo. Na cirka 200 m krajpi progi (sam merim od začetka vzpona in ne uradnega štarta pri šoli), je moj rekor od včeraj 8:35. Se pravi zmagovalec je cirka 3x hitrejši od mene. No pa tudi 3x lažji :-)))

    Trzin – Litija – Bogenšperk – Črnomelj (112 km, bicikl)

    Do Črnomlja se najenostavneje pride preko Krke in Žužemberka (100km, 1276 m vzpona), pote preko Ribnice in Kočevja (111km, 2260m vzpona) je malce daljša in najvišja točka je višja lahko se gre pa tudi vmes med obema, preko Kočevskega roga (114km, 2386m vzpona).Vse to sem že prevozil. Zato sem danes izbral drgačno pot, in sicer sem šel na Litijo, Bogenšperk, nato pa čez dolensko avtocesto in do Žužemberka ter naprej po dolini Krke, vzpon na Brezovico in spust v Črnomelj (112km, 2466m vzpona).

    Pot je ves čas asfaltirana, kakšnih pretirano strmih vzponov ni, poteka tudi preko zelo idiličnih krajev, s psi ni bilo problemom. Me je pa od Dvora dalje, celoten vzpon na Brezovico (588m n.m.) pral dež. No, strašil me je že pred Žužemberkom, samo tam, ko sem se ustavil da se oblečem, je vmes že nehal. Ampak na kolesu je že tako, da si lahko moker tudi od spodaj. Če seveda nimaš blatnikov tako kot jaz.

    [Read more →]

    Golf elita na naš račun

    Pred dvema letoma, sem s kolesom zašel mimo takrat novega golf igrišča, v bližini ljubljane. Takrat se mi je tudi zapisalo nekaj misli ob tem, da je bil projekt sofinanciran iz javnih sredstev EU s tem pa posredno pa tudi neposredno tudi iz Slovenskega proračuna.

    No, pred dnevi sem znova zašel tam mimo. In v oči mi je padlo, da sedaj več ni nikjer table, da je vse skupaj sofinancirala EU in proračun. Sedaj so le še velike table Diners Cluba, ter par manjših tabel raznih sponzorjev. In pa seveda parkirišče popolnjeno z voznim parkom primernim golf igralcem.

    No pa seveda velik pano, kjer ponujajo očitno še ne prodane hiše, s poudarjanjem, da boste v dobri družbi.

    Moj pogled pa se ni spremenil niti za las. Še vedno sem prepričan, da gre tukaj za subvencioniranje bogatih. In to se mi ne zdi prav! Zanimivo bi bilo sedaj, po finančni krizi, ki je prerasla v gospodarsko, povprašati slovensko socialdemokratsko elito, kako sedaj gleda na takšne projekte. Verjento enako.

    Nostalgična tura

    V teh dneh, ko je nostalgija po, na srečo minulih, časih skorajda uzakonjena, sem se nostalgično odpravil na kolesarsko turo. Toško čelo, sv. Katarina, sv. Jakob, pa potem proti Medvodam.

    Pred davnimi leti sem namreč živel na Brilejevi v Ljubljani, in s kolegom sva imela Toško + Katarino za standardno turo. Po pravici povedano se prav veliko več ne spomnim, v romantičnem delu spomina pa so ostali precej krajši in položni klanci, kot sem jih srečal danes :-))

    Ni pa recesija prizanesla tudi temu delu Slovenije. Čeprav se ne spomnim prav dobro, ampak definitivno je od tistih dni zraslo gor kar precej novih hiš oziroma bolje rečeno rezidenc.

    [Read more →]