Glede na pozno zimo (kako smešno je to po tem zadnjem tednu) niti ni čudno, da sem šele danes uspel zvoziti prvo malce večjo kolesarsko turo. Ker nisem prav veliko vozil zadnje čase, se mi sanjalo ni, kaj lahko pričakujem, zato sem si zadal Črnivec čez Snovik in Belo peč z mislijo, da potegnam na Veliko Planino, če bo šlo. Če ne, pa ne.

Tale Črnivec iz Snovika čez Belo peč sem enkrat že vozil. In v mislih mi je ostal položnejši, kot sem ga peljal danes :-)) No, morda je temu pripomoglo dejstvo, da me je hčerka poklicala ravno sredi najboljstrmega dela (zanimalo jo je kje je daljinc za TV). Ampak ker je na tistem delu kjer je naklon >15% asfalt, tudi ni panike. Pač goniš. Zato pa je bicikel.

Na Črnivcu pa en radler, pa malce vode dotankat, pa naprej, proti Kranjskemu Raku. In glej ga zlomka, kakšnih 500 metrov od Kranjskega Raka, po makedamski poti na Veliko Planino, je začel dež. Jaz pa brez anoraka. In sem se lepo ustavil pod košatimi listavci in čakal boljše čase. Ne vem točno koliko, morda 15-20 minut. Dovolj, da sem lahko veliko razmišljal ali mi je iti naprej, ali raje ne. Ali poklicati pomoč (prevoz), ali ne? No, ker GSM signala ni bilo, pomoč ni prišla v poštev, ravno tako pa nisem mogel preveriti radarske slike, kako kaže. Naprej načeloma ni problem po dežju. Problem je, ker potem moker ne morem ravno spiti zasluženega pivca. Pa za navzdol bi bilo kar precej mrzlo. Se pravi bi šel gor, in takoj obrnil dol in pičil proti domu. Nekako verjamem, da dokler si na biciklu se te prehlad ne prime. Hudič je, ko se ustaviš. Ali pa če kar takoj zapeljem dol? Ker na 1500 zna biti kar zabavno, če se dež spremeni v kakšno napovedano nevihto. V hribih te poleg toče lahko preseneti še kaj bolj zabavnega, da bi pa kdo prišel splužiti pa nekako ob koncu junija ni najbolj verjetno. In ko sem tako razmišljal, je dež skorajda ponehal, in sem se odliočil. In premislil. In odpeljal dol. In ko pridem znova na asfalt, vidim lepo modro nebo. Ok, nad Veliko je še bilo sivo, ampak zahodni del pa lepo moder. In se ni dalo ugotoviti kam vse skupaj gre. Klinc. In sem si premislil še enkrat in ponovno gor (tukaj pride ideja za naslov tega posta).

Tale cesta je vedno bolj smotana, predvsem zaradi valov, ki jih delajo avtomobili. Pa tudi bicikl kar lepo pade v resonanco, kar ti čisto vzame zagon. Pri kamnolomu sem pred leti šel desno, in na vrh prišel na okoli. Danes sem izbral levo pot, ki naj bi bila krajša. Ob enaki višinski razliki, je jasno kje je razlika. In ta razlika je kar divja. Dve serpetini, vmes pa dolga ravnina, če lahko ravni cesti pod naklonom ene 15% rečemo ravnina. Ker sem se ob čakanju na konec dežja malce ohladil, so me stegna kar malce pekla. In sem vmes moral narediti eno pavzico. Ampak je šlo, če ta skoraj zadnji vzpon.

Čisto zadnji je seveda še vzpon proti Jarškemu domu. Štrudel, radler in voda. Malce sončka. Nato pa spust. Dolg spust. Zelo dolg spust. Iz Črnivca se mi ni dalo komplicirat in sem šel kar lepo po cesti.

Še endomondo track, če koga zanima statistika.