Vpis fiskalnega pravila v ustavo
Včeraj smo v državnem zboru glasovali za vpis fiskalnega pravila v ustavo. Takole je šla moja razprava
[youtube EQ3KYSTiM0s]
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Včeraj smo v državnem zboru glasovali za vpis fiskalnega pravila v ustavo. Takole je šla moja razprava
[youtube EQ3KYSTiM0s]
V parlamentu smo danes med drugim tudi dvigali DDV. Takole sem razpravljal.
Za uravnoteženje javnih finance bomo morali sprejeti resne reforme. Med njimi tudi reformo javnega sektorja. To ni edina potrebna, je pa pomembna.
Kdaj? Kdaj?
Kdaj bomo dvignili DDV ni vprašanje. To počnemo danes in takoj.
Državljanke in državljani, so proti visokim davkom. Pa ne ker je to moderno, in ne zaradi davkov kot takšnih. Ampak zato, ker so nezadovoljni, kako se pobrani davki nato porabijo. Kaj za ta denar dobijo? Ali se porabi pošteno in transparentno? Ali pa smo potem iz dneva v dan soočeni z novimi aferami.
Pravijo, da varčevanje ni prava pot za spopad z krizo. Strinjam se. Zaradi dviga DDV se bo končna potrošnja znižala za 1.5%. Za toliko bodo morali varčevati državljani. Tistim na robu, šteje vsak euro. Prisilno varčevanje državljanov ni prava pot.
Manjša potrošnja bo vplivala na gospodarsko rast. 0.7 odstotne točke na že tako negativno oceno, ki jo delimo le še s Ciprom. Zato ni čudno, da je gospodarstvo proti. 1.5% nižja potrošnja in upad BDP se bo poznal. Tudi v porasti nezaposlenih.
Boriti se moramo za vsako delovno mesto. Danes se borimo z tem, da NE PODPREMO dviga DDV.
Koalicijski dogovor vsebuje DDV kot skrajni ukrep. Že sprejet ZUJF vsebuje dvig DDVja kot skrajni ukrep, v kolikor vlada, koalicijska vlada, vlada, ki jo podpiram, v naslednjih 7 mesecih ne bo uspela z dodatnimi ukrepi. Menim, da je prav, da vladi damo ta čas. Če ne bo uspešna bo čas za skrajne ukrepe.
Ne želim na dolgo in široko prepričevati že prepričane. Ker roko na srce, večina nas je odločenih že pred razpravo, čeravno si kdaj pa kdaj kdo premisli. Seveda je glavni očitek takšnemu stališču, ja kaj pa naj naredimo? V bistvu je kristalno jasno, kaj je potrebno narediti, pa te moči nihče ne zbere. Košček po košček je treba pogledat vse kar plačujemo iz davkov. In se vprašati, ali je potrebno? Ali morda ne?
Še pred volitvami sem zapisal “Po moji odločitvi, mi je več ljudi dejalo, da sem prenačelen za politiko. Morda res. Ker preko svojih načel nisem šel nikoli in tudi v prihodnje bo ostalo pri tem.” (zapis dne 10.11.2011). Na predvolilnem soočenju v Domžalah, mi je glede na ta zapis, voditelj postavil vprašanje, kaj bom storil, ko bo stranka zahtevala, da glasujem v nasprotju z mojimi načeli. “Zatrdil sem, da bom definitivno imel probleme, če bo stranka od mene zahtevala glasovanje po potrebah stranke in ne kakor sam mislim, ter odločno pritrdil, da sem zvest svojim načelom tudi za ceno izstopa iz poslanske skupine stranke.” (zapis dne 27.11.2011).
Danes smo obravnavali spremembo zakonodaje, ki povečuje RTV prispevek in dviga DDV. Osebno imam z tema obema idejama problem. Mnenje bom obrazložil v kakšnem od prihodnjih zapisov. Je pa dejstvo, da stranka in koalicija, ki ji pripadam, se tu ne strinja z mano. Oziroma jaz ne z njimi. Pri RTV prispevku, je to še toliko bolj pomembno, ker je to bil to del pogajanj s sindikati s strani g. Viranta, predsednika naše stranke.
Da bi bila zadeva še bolj komplicirana, sem član odbora za finance in monetarno politiko, ki je matičen odbor za ta zakon, in je teža mojega glasu tam še toliko večja.
Seveda so obstajala pričakovanja, da bom glasoval v sozvočju z koalicijo. Obstajala je tudi možnost, da me na odboru kdo zamenja, da ne bi bilo potrebno meni glasovati.
Zdej, če si kdo predstavlja, da se ta pričakovanja izrazijo na način, da te na dolgo in široko prepričujejo, mučijo in podkupujejo – si napačno predstavlja. Dejansko mi niti eden, ponavljam, nihče mi ni niti rekel kako naj glasujem in niti kako naj oziroma kako naj ne debatiram. Seveda smo debatirali o tem, predstavljeni so mi bili različni pogledi, tudi ministrovi, vendar nikoli in nikdar mi ni bilo rečeno nič, kar bi lahko razumel kot pritisk na to, da naj glasujem drugače, kot menim da je prav.
Seveda tudi nihče ni bil vesel, da se moje mnenje razlikuje. Ampak to je popolnoma razumljivo. Saj tudi jaz nisem bil vesel, da se drugi ne strinjajo z mano.
Tule je nekako izvleček moje razprave na koalicijskem usklajevanju glede Nacionalnega razvojnega programa in Programa stabilnosti, ki nam ju je vlada predstavila ta ponedeljek na Brdu.
Vsak ukrep, ki ga bomo sprejeli, moramo gledati v luči novih delovnih mest. Novih! ker, če vzpostavimo okolje, ki bo zanimivo za nova vlaganja, domača ali tuja, bo prijazno tudi za obstoječa. Davek na sladke pijače -> koliko novih delovnih mest, pa ne na DURSU. Davek na srečke -> koliko novih delovnih mest. Višji DDV -> koliko novih delovnih mest. Nižji DDV -> koliko novih delovnih mest.
V Sloveniji imamo precej podjetij na samem robu. To gospodarski minister ve še bolje od mene, saj jih že kar nekaj povsem konkretno omenja, da brez državne intervencije ne bodo preživela. Ampak dejstvo je, da je takšnih še veliko več, ki že dolgo dihajo na škrge, in na pomoč države niti ne pomislijo, ker pač nimajo niti ustreznih vez, niso dovolj velika, da bi naredila zgodbo ipd….
Dejmo jih ne poriniti čez rob v prepad. Novi davki jih bodo.
Imel sem pripravljenih še kar nekaj misli, ampak to je bistvo. Že pri debati o Cimosu, sem poudaril, da za izhod iz krize potrebujemo preživele izvoznike. In ravno tako za preživetje države potrebujemo preživela podjetja. Trenutno izgleda, da politika lažje “podpre” izgubo delovnih mest zaradi višjih davkov (par deset tisoč, pravijo Finance), kot precej manj izgube delovnih mest v javnem sektorju ali vsaj (resno) znižanje plač v javnem sektorju. Izguba delovnih mest v gospodarstvu, razen velikih stečajev, namreč poteka tiho in v daljšem časovnem obdobju. Večinoma brez medijev. In brez Štruklja.
Delovna mesta, ki ustvarjajo dodatno vrednost so ključna! Le s tem lahko ustvarimo dovolj za dosežen standard življenja. Brez tega moramo pristati na nižji standard. Politiki lahko k temu pomagamo edino na način, da vspostavljamo čim bolj stimulativno okolje za nova delovna mesta v gospodarstvu.
Ja, je že več kot mesec, kar sem postal (nadomestni) poslanec v Državnem zboru. In moram priznati, da je minilo izjemno hitro. Kar pomeni, da se ves čas kaj dogaja. Kar je dobro.
Res je tale zadnji, bolj praznični, teden, malce bolj prazen, zato pa nam za naslednji teden napovedujejo kar hud tempo, ki se bo začel že kar v nedeljo :-)) Razen, če se bo vse skupaj zapletlo do te točke, da se bo pač znova kaj prestavilo. Srčno upam da ne. Konsenz gor ali dol. Po par mesecih usklajevanj je pač dovolj blefiranja, špekuliranja in taktiziranja ter pokazati karte. Si za ali ne? Roko na srce, večina “usodnih” odločitev, še zdaleč ni tako usodnih, kot se zdi ali jih želi kdo prikazati.
Pa nam je uspelo. Uspešno smo prodali za 2,5 miljarde USD 10 letnih in 1 miljardo USD 5-letnih obveznic. Zdej, zakaj bi se človek veselil, ker mu je banka povečala limit na tekočem računu (malce bolj svobodna prispodoba) mi ni najbolj jasno, ker to očitno kaže, da imamo še kar težave z tem, da glede na to koliko ustvarimo preveč porabimo. Seveda pa takšno posojilo pomeni vsaj začasen odlog bremena in nam daje malcew več časa (in svobode) kako se bomo spopadli s pravimi problemi, s strukturnimi problemi.
Zadeva je pa zanimiva tudi zato, ker je neposredno pred prodajo obveznic Moody’s znižal bonitetno oceno Sloveniji, kar je v domačih logih sprožilo mešane, predvsem pa negativne odzive. Češ, zmenili so se. S tem nam hočejo škodovati, saj se bomo morali dražje zadolžiti.
Po teh par dneh predvsem lenarjenja pa tudi malce nažiranja mi danes ni preostalo drugega, kot da zjutraj zajaham bicikel in še pred napovedanim dežjem odfuram eno furo. V bistvu prvo, malce daljšo letošnjo. Limbarska gora. Pa da ne bo premalo, sem se navzgor odločil preko sv. Trojice, ki jo imam kdaj pa kdaj za popoldansko furo. Ta kdaj pa kdaj, pomeni nazadnje lani marca, mi je sporočil foresquare. Po svoje je smešno, da je na sv. Trojici ena sama cerkev. Zato je bilo nujno poiskati še dve.
Drugo sem srečal seveda na Limbarski gori. V bistvu mi je sam vzpon ostal daljši, kot sem ga srečal danes. Zato pa se je klanec do golegovega vikenda v bližini od lanikam postrmil. Ne vem, ali se je dolina posedla ali hrib narastel. Ampak Radler je pasal.