Prvi mesec v parlamentu

Ja, je že več kot mesec, kar sem postal (nadomestni) poslanec v Državnem zboru. In moram priznati, da je minilo izjemno hitro. Kar pomeni, da se ves čas kaj dogaja. Kar je dobro.

Res je tale zadnji, bolj praznični, teden, malce bolj prazen, zato pa nam za naslednji teden napovedujejo kar hud tempo, ki se bo začel že kar v nedeljo :-)) Razen, če se bo vse skupaj zapletlo do te točke, da se bo pač znova kaj prestavilo. Srčno upam da ne. Konsenz gor ali dol. Po par mesecih usklajevanj je pač dovolj blefiranja, špekuliranja in taktiziranja ter pokazati karte. Si za ali ne? Roko na srce, večina “usodnih” odločitev, še zdaleč ni tako usodnih, kot se zdi ali jih želi kdo prikazati.

Dejansko me bolj kot ustavne spremembe glede referenduma in fiskalnega pravila (kar oboje podpiram) zanima, kakšne reformne ukrepe bo predlagala vlada. Po kuloarih se marsikaj govori, apak vsaj jaz še nič konkretnega nisem dobil. Osnutek Nacionalnega reformnega programa je pač le osnutek, ne le po oznaki, tudi po vsebini.

Definitivno se bodo pojavile želje po dvigu obstoječih davkov ali po uvedbi novih. Kar seveda ni razveseljivo. Davke je poviševala in uvajala nove, že prejšnja, Janševa vlada. Le ta pa naj bi vodila drugačno politiko, mar ne ;-)) Na tej točki, se je pomemno predvsem držati koalicijskega dogovora. Tretja točka prioritet je jasna:

Konsolidacija javnih financ – zniževanje proračunskega primanjkljaja s poudarkom na racionalizaciji javne porabe (zniževanje mase za plače, racionalizacija), v skrajnem primeru z dvigom DDV.

Od vlade torej pričakujem, da po skrajnih metodah poseže, ko so le te res potrebne. Ko so vse ostale, tudi skoraj-skrajne metode, že izrabljene.

Med zanimivejšimi dogodki minulega meseca je prav gotovo sprememba zakona, ki naj bi omogočil pomoč Cimosu, kjer sem se dejansko vmes premislil, da ne napišem, da so me prepričali. ker tisti, ki me je dejansko prepričal, o tem sploh nič ne ve, ker me je prepričal kar na posnetku njegovega nastopa, ki sem si ga ogledal. Pa izglasovali smo prodajo Peka. Kjer sem se vzdržal, ker takšne prodaje pa navkljub moji afiniteti do prodaje državnega premoženja, ne morem podpreti.

Sicer pa mislim, da sem se dobro ujel v delo. In v bistvu dobil predvsem potrditev, da je edino prav, da delaš tako, kot iskreno misliš da je prav. Vse polno je namreč enih in drugih mnenj, signalov, udarcev in, če se temu prepustiš, te bo pač premetavalo kot orehovo lupino po razburkanem morju. No, tega pa pač ne rabim.