O dvigu DDV
V parlamentu smo danes med drugim tudi dvigali DDV. Takole sem razpravljal.
Za uravnoteženje javnih finance bomo morali sprejeti resne reforme. Med njimi tudi reformo javnega sektorja. To ni edina potrebna, je pa pomembna.
Kdaj? Kdaj?
Kdaj bomo dvignili DDV ni vprašanje. To počnemo danes in takoj.
Državljanke in državljani, so proti visokim davkom. Pa ne ker je to moderno, in ne zaradi davkov kot takšnih. Ampak zato, ker so nezadovoljni, kako se pobrani davki nato porabijo. Kaj za ta denar dobijo? Ali se porabi pošteno in transparentno? Ali pa smo potem iz dneva v dan soočeni z novimi aferami.
Pravijo, da varčevanje ni prava pot za spopad z krizo. Strinjam se. Zaradi dviga DDV se bo končna potrošnja znižala za 1.5%. Za toliko bodo morali varčevati državljani. Tistim na robu, šteje vsak euro. Prisilno varčevanje državljanov ni prava pot.
Manjša potrošnja bo vplivala na gospodarsko rast. 0.7 odstotne točke na že tako negativno oceno, ki jo delimo le še s Ciprom. Zato ni čudno, da je gospodarstvo proti. 1.5% nižja potrošnja in upad BDP se bo poznal. Tudi v porasti nezaposlenih.
Boriti se moramo za vsako delovno mesto. Danes se borimo z tem, da NE PODPREMO dviga DDV.
Koalicijski dogovor vsebuje DDV kot skrajni ukrep. Že sprejet ZUJF vsebuje dvig DDVja kot skrajni ukrep, v kolikor vlada, koalicijska vlada, vlada, ki jo podpiram, v naslednjih 7 mesecih ne bo uspela z dodatnimi ukrepi. Menim, da je prav, da vladi damo ta čas. Če ne bo uspešna bo čas za skrajne ukrepe.
Ne želim na dolgo in široko prepričevati že prepričane. Ker roko na srce, večina nas je odločenih že pred razpravo, čeravno si kdaj pa kdaj kdo premisli. Seveda je glavni očitek takšnemu stališču, ja kaj pa naj naredimo? V bistvu je kristalno jasno, kaj je potrebno narediti, pa te moči nihče ne zbere. Košček po košček je treba pogledat vse kar plačujemo iz davkov. In se vprašati, ali je potrebno? Ali morda ne?