Zakon o “Cimosu”
Zakon se seveda imenuje drugače, Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah, in je v bistvu sistemski zakon. Mirno lahko priznam, da se mi je zakon v začetku zdel neprimeren. In smo zaradi tega imeli znotraj stranke kar dobro debato. Dobra debata je vedno dobra, saj več ljudi več ve. Ampak bistvo pri spremembi mojega mnenja je bilo drugje.
Vsekakor se mi zdi, enako kot kolegu Starmanu, vsako vmešavanje države v gospodarstvo problematično. Vendar moram izpostaviti tri ključne točke, ki se mi zdijo bistvene:
- reševali naj bi izvoznike. Le te potrebujemo, da se bomo lahko priključili gospodarski rasti, ko se bo le ta pojavila v Nemčiji in ostalh pomembnih gospodarskih partnerjih. Ne verjamem v reševanje recesije preko trošenja davkoplačevalskega denarja, češ, da bomo s tem zagnali gospodarski cikel znotraj države. Preko izvoza pa je to druga pesem. Resda gre za zelo velike zneske, 10.000 EUR na delovno mesto ni mačji kašelj.
- uporabili se naj bi mehanizmi slabe banke. Face it. Naše pajdaško bančništvo nam je naredilo hudo luknjo. Edina rešitev je, da se banke sčisti in proda. Pika. Ok, na voljo je tudi stečaj. Razumem tako prejšnjo kot trenutno vlado, da si ne upajo. V manjku časa bo vlada sedaj ta mehanizem uporabila. Odlično.
- denarja ni. Za pomoč bo potrebno prodati kakšno podjetje. Ali dve. Ali tri. In to, čeprav zelo neradi, počasi razumejo tudi koalicijski partnerji. Res škoda, bi bilo takšno priložnost izpustiti. Tudi, če pomoč ne bo uspešna, je z vsakim prodanim podjetjem, ki ni strateško za državo, država bližje normalizaciji.
Konkretno ima pri Cimosu vlada brez soglasja EU zavezane roke.
Vse to seveda ne pomeni, da ne gre za klasičen socialistični pristop. Gre. Vendar tale novela, ki jo danes sprejemamo, tega ne uvaja. Seveda pa širi možnosti. O tem vprašanju, sem za poslansko skupino Državljanske liste pripravil naslednje mnenje in ga tudi zastopal v državnem zboru:
Slovenija ni zakuhala svetovne finančne krize, ki je prerasla v gospodarsko recesijo. Smo jo pa pričakali v slabi kondiciji in z mnogimi, iz različnih razlogov, prezadolženimi podjetji. Skupaj s pajdaškim bančnim sektorjem in že kar simptomatičnim odporom do sprememb, imamo krasen recept za povabilo tisti zloglasni troglavi beštiji.
Vendar smo v državljanski listi optimisti. Minister je na odboru navedel par točk, ki dajejo upanje v normalizacijo države. Slovenija ni zakuhala krize, in hočeš nočeš, rešili se je bomo, ko se bo gospodarska rast vrnila v Nemčijo. Če bomo seveda imeli sposobne in preživele izvoznike. Spodbujanje domače potrošnje tu kaj prida ne bo pomagala, sploh, če jo financiramo z novimi ali višjimi davki.
Z odpravo meje višine pomoči v zakonu in ob upoštevanju sredstev, ki so za ta namen na voljo, je jasno, da bo potrebno najti nov vir financiranja. V proračunu, ki se mirno lahko primerja z največjimi brezni, teh sredstev ni. Je pa minister omenil, da bomo to financirali s prodajo več podjetij, ki so trenutno v lasti države. V državljanski listi to podpiramo in pozdravljamo. To je nujno potrebno, sploh, če se bo v pomoč šlo transparentno preko javnih razpisov.
Minister je tudi omenil, da pomoč ne bo minila brez menjave lastništva. In ob tem je eksplicitno omenil rešitve, ki jih je omogočila slaba banka. Končno. Skrajni čas je že, da se uporabi orodje, ki ga je, tudi za vas, pripravil naš bivši minister Šušteršič.
Ne glede na ves optimizem, ki ga Slovenija nujno potrebuje, pa se poraja par dvomov. Vse razveseljujoče novice, je minister le povedal na odboru, vendar jih ni zapisal niti v zakon, niti v obrazložitev zakona.
Na novelo zakona tako lahko pesimistično pogledamo kot na spremembo, ki bo le podaljšala agonijo podjetij v težavah, kar se je v preteklosti vse prepogosto dogajalo. Država, se do sedaj v glavnem ni pokazala kot dober upravljalec premoženja, kaj šele sanator. To, da nekega podjetja ne želijo rešiti niti trenutni lastniki, niti upniki, niti dobavitelji, niti kupci lahko kaže na brezupnost primera.
Če sprejmemo zavezo pomoči in spodbujanja izvoznikov, ne smemo pozabiti na konkurenčnost. Predvsem tukaj opozarjam na preveliko obdavčitev dela. Za pomoč izvoznikom bo državljanska lista podprla tudi vsako znižanje obdavčitve dela.
Vendar, če povzamem obljube ministra: reševanje izvoznikov, financiranje skozi dezinvestiranje države ter uporaba mehanizma obstoječe slabe banke so prava smer, vredna, da jo podpremo.
Milton Fridman je nekoč dejal: Ena velikih napak je soditi politike in programe bo njihovih namenih in ne po njihovih rezultatih. Srčno upamo, da bo tokrat drugače.
Poslanska skupina Državljanske liste bo zakon soglasno podprla.
Vladi bomo dali močno orodje. Upam, da ga bo koristno uporabila. Če ga ne bo, bomo pač en korak bližje trojki. Naša naloga bo sedaj, da vladi gledamo pod prste. Jup, politika je umetnost možnega. In sem prijetno presenečen nad konstruktivnostjo opozicije glede tega vprašanja.
Všeč mi je tag … tako resen zapis potlej pa krneki :)
Verjetno je v Cimosu ista pesem kot marsikje v wannabe drugi Švici:
Inženirji delajo za denar, ki ga v Sloveniji (na črno) zasluži vsaka malce bolj sposobna in delovna čistilka.
Šljivi jih itak nihče 5%, ker niso management.
Če pa si že kdo izbori malce več, mu pa država hitro pol pobere.
Z drugimi besedami: kreativna atmosfera je najbrž na višku.
Gre za začarani krog, ki ga z elegantnimi rešitvami nihče ne bo mogel kar tako ustaviti, pa naj bo vlada takšna ali drugačna. Klopčič je preveč zamotan, in pripravljenost na radikalne spremembe je minimalna.
Elegantne rešitve bi namreč bile:
– prodaja tujim lastnikom
– radikalna normalizacija obremenitve plač:
– omejitev prispevkov z razumno zgornjo mejo
– bistveno nižje davčne stopnje za srednji razred
– ukinitev davkov in prispevkov “delodajalca” (gre le za slepomišenje – tako ali drugače gre za strošek plače)
– zaposleni naj sa
– ukinitev prevoza na delo, malice in podobnih anomalij, ki po eni strani povzročajo neekonomično in neekološko obnašanje, po drugi strani pa zabrisujejo realnost (kdo pa zna dandanes v enem stavku povedati, koliko ima plače?)
– ukinitev zaščite starejših nad 55 let, da bo 50-letnike sploh še kdo kje zaposlil, in da jih ne bodo odpuščali eno leto pred tem
– ukinitev delovne dobe – vsak naj dobi plačo po zaslužnosti, ne po starosti (spet: lažje zaposlovanje starejših)
Ker je to očitno v naših razmerah totalni no go,
bi bilo potrebno začeti z manjšimi, a inteligentnimi koraki (kot rečeno, preproste rešitve žal odpadejo), ki bi začele počasi a vztrajno premikati v pravo smer:
– konkretne olajšave za izvoznike (nižje obremenitve plač)
– konkretne olajšave za strokovnjake in inženirje (v izogib malverzacijam omejitev na maks. 25% zaposlenih za proizvodna in 50% za visoko tehnološka podjetja)
– večje olajšave, v kolikor se podjetje odloči uvesti oblike souprave zaposlenih, manjše pa, če uvede vsaj posvetovalne organe (z uradnimi zapisniki)
– olajšave za soudeležbo zaposlenih pri dobičku
– za vsako podjetje, ki vzame državno pomoč:
– obvezno minimalno udeležbo zaposlenih pri morebitnem dobičku 10% za proizvodna in 20% za visokotehnološka podjetja (če se prav spomnim, imajo vsa državna podjetja v Franciji minimum 10%)
– obvezno minimalno obliko souprave zaposlenih
– ukinitev prevoza, s tem da se isti znesek ob uvedbi prelije v plačo in za povprečni znesek prevoza v RS zviša splošna davčna olajšava
– ukinitev malice in znižanje delovnega časa na 7h (če so to lahko storili v Volkswagnu v času krize, ne vem, zakaj bi bilo nemogoče pri nas, če je dela premalo)
Zgoraj manjka del stavka:
– zaposleni naj prejmejo celotno plačo in sami državi odštevejo vse davke in prispevke, da bodo videli, kako strahovito veliko njihovega denarja jim ta pobere. Podobno sem slišal, da je menda bilo ali pa je še v VB (?)
Če pa že to ne, potem naj bo obvezno na plačilni listi navesti vsoto prispevkov (delojemalca in delodajalca) in vsoto davkov (pravtako)
Ukrep za zmanjšanje brezposelnosti:
Povečanje števila vseh vrst inšpektorjev za 10x (stroške plač bodo krile kazni).
Seveda je hkrati potrebno zvišati kazni za koruptivne državne Uradnike (vključno z inšpektorji) na minimalno 2 leti zapora + povrnitev škode.
Ah Janč,…. kaj naj rečem. Enega nitini treba prepričevati, ostane ti jih še 89. V bistvu ni tako, v parlamentu je precej več ljudi, ki se tudi strinjajo s tabo. Se pravi jih moraš prepričati le še kakšnih 60 :-))
Kot sem že omenil, imamo “simptomatičen odpor do sprememb”. Ko se vsakdo ob vsaki ideji za spremembe najprej začne dreti, potem pa ni časa za razmišljanje, in voila ….
Sicer pa hvala za predloge.
Peter :-)) sem spremenil tag. Tale “kr neki” je pač default.
Marko, mnogo tega kar si napisal razumem, pa ne podpiram. Morda pa bi na tvojem mestu ravnal enako. Precej zapleteno, kajne?
Dobro, tisti tvoj začetek o tem, kdo je zakrivil krizo je pa prav bolan, tipično slovenski. Mar kdo normalen zares verjame, da bi takšno krizo lahko zakuhala Slovenija? Kdo pa je Slovenija na svetovnem zemljevidu?
Večkrat sem že napisal, da to kar občutimo sploh ni kriza. Enostavno smo prišli v neko novo obdobje, ki ima drugačne zahteve od tistega izpred 10 ali 15 let in tem razmeram se bo treba prilagoditi.
To, da bo v Sloveniji kriza minila takrat, ko bo iz krize izšla Nemčija, pa ni vredno resnega razmisleka. Ja, drži, če se bomo začeli obnašati podobno kot Nemci. To pa pomeni še veliko težkih odločitev in poštenih ugotovitev, kje smo delali napake.
Mimogrede, poglej si intervju z dr. Ferfilo.
mislim, da vsak parlamentarec, ki nima prašnikov na glas povedati, da je treba slabe banke v stečaj in na tem tudi vztraja, nima kaj iskati v parlamentu….
Ja, Don, kljub temu, da sva na nasprotnih bregovih, se s tabo strinjam. Prav zato Marku ne zavidam njegove službe. Marko sicer stoji na isti strani kot jaz (domnevam), zato bi moral sprejeti nekatere težke odločitve, za kar je potrebno imeti prašnike kot praviš. Precej enostavno je razlagati svoje misli tu, na DS, ko pa spoznaš, da imajo tvoje odločitve tudi posledice, je to za odgovorne ljudi problem. Od tu tudi tista Markova, samo to pot jim še dajmo možnost.
Problem je, kadar ljudje v enakih pogojih sprejemajo enake odločitve in upajo, da bodo rezultati drugačni.
Don Marko M – v bistvu je tako. Slovenija glede na svojo majhnost, bi si verjetno stečaj lahko privoščila. V kombinaciji z EU, ki bi zgotovila dovolj likvidnih sredstev, da bi preživeli Bank run. Itak bi ljudje potem dokaj hitro ta denar znosili v ostale evropske banke.
Ampak to je vse na pamet. Da pa bi brez takšnega dogovora z EU se to šli, pa si res ne upam predstavljati.
Frenk – tisto okoli povzročitve krize je tam zato, ker ponavadi, ko operiramo z tem pojmom, se takoj najde kup nevemkakodajimrečem, ki takoj poudarijo, da je kriza itak produkt kapitalizma, prišla iz amerike, ki nas hočejo zasesti itd…. Zato takšen uvod, da enostavno to spravim iz debate. Nismo je zakuhali, tu je, naša je. Kaj lahko naredimo.
Glede Nemčije pa tako. Dokler Nemčija ne bo šla ven, tudi mi ne bomo šli. Se strinjaš? Seveda pa to, da bo nemčija šla ven, ne pomeni da bo šla tudi Slovenija. Kot si sam napisal, moramo za to marsikaj narediti.
Ob vsem tem, pa ne smemo pozabiti na naše koalicijske partnerje. Pustimo sedaj kako smo se znašli v tej situaciji. Smo kjer smo, in tukaj je treba naprej, pa čeprav bi marsikdo raje videl, da bi bili kje drugje. Ali na Maldivih ali pa vsaj v normalnem tržnem gospodarstvu. In osebno, precej raje živim optimistično, veselo in zagnano kot pesimistično, depresivno in žalostno.
Če bo edini rezultat na koncu kakšno več privatizirano podjetje, smo že naredili korak naprej. Ker vsaj meni osebno, se trenutno zdi to eden večjih problemov. Ker se politiki ukvarjamo(jo) z tem kaj pa kako upravljati (v razne interese) podjetja, namesto kako vspostavljati okolja, kjer se bodo podjetja rojevala, uspevala pa tudi umirala – brez politikov.
In, nenazadnje. A veš da mi ni najbolj jasno, zakaj je SDS tudi podprla. Morda pragmatično zato, ker itak računajo, da bo EU vladi prisolila eno orng klofuto zaradi tega. Kar resnici na ljubo sploh ni tako zelo nemogoče. Zakon je bil sprejet brez enega glasu proti.