Zakon o “Cimosu”
Zakon se seveda imenuje drugače, Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah, in je v bistvu sistemski zakon. Mirno lahko priznam, da se mi je zakon v začetku zdel neprimeren. In smo zaradi tega imeli znotraj stranke kar dobro debato. Dobra debata je vedno dobra, saj več ljudi več ve. Ampak bistvo pri spremembi mojega mnenja je bilo drugje.
Vsekakor se mi zdi, enako kot kolegu Starmanu, vsako vmešavanje države v gospodarstvo problematično. Vendar moram izpostaviti tri ključne točke, ki se mi zdijo bistvene:
- reševali naj bi izvoznike. Le te potrebujemo, da se bomo lahko priključili gospodarski rasti, ko se bo le ta pojavila v Nemčiji in ostalh pomembnih gospodarskih partnerjih. Ne verjamem v reševanje recesije preko trošenja davkoplačevalskega denarja, češ, da bomo s tem zagnali gospodarski cikel znotraj države. Preko izvoza pa je to druga pesem. Resda gre za zelo velike zneske, 10.000 EUR na delovno mesto ni mačji kašelj.
- uporabili se naj bi mehanizmi slabe banke. Face it. Naše pajdaško bančništvo nam je naredilo hudo luknjo. Edina rešitev je, da se banke sčisti in proda. Pika. Ok, na voljo je tudi stečaj. Razumem tako prejšnjo kot trenutno vlado, da si ne upajo. V manjku časa bo vlada sedaj ta mehanizem uporabila. Odlično.
- denarja ni. Za pomoč bo potrebno prodati kakšno podjetje. Ali dve. Ali tri. In to, čeprav zelo neradi, počasi razumejo tudi koalicijski partnerji. Res škoda, bi bilo takšno priložnost izpustiti. Tudi, če pomoč ne bo uspešna, je z vsakim prodanim podjetjem, ki ni strateško za državo, država bližje normalizaciji.
Konkretno ima pri Cimosu vlada brez soglasja EU zavezane roke.