Po teh par dneh predvsem lenarjenja pa tudi malce nažiranja mi danes ni preostalo drugega, kot da zjutraj zajaham bicikel in še pred napovedanim dežjem odfuram eno furo. V bistvu prvo, malce daljšo letošnjo. Limbarska gora. Pa da ne bo premalo, sem se navzgor odločil preko sv. Trojice, ki jo imam kdaj pa kdaj za popoldansko furo. Ta kdaj pa kdaj, pomeni nazadnje lani marca, mi je sporočil foresquare. Po svoje je smešno, da je na sv. Trojici ena sama cerkev. Zato je bilo nujno poiskati še dve.

Drugo sem srečal seveda na Limbarski gori. V bistvu mi je sam vzpon ostal daljši, kot sem ga srečal danes. Zato pa se je klanec do golegovega vikenda v bližini od lanikam postrmil. Ne vem, ali se je dolina posedla ali hrib narastel. Ampak Radler je pasal.

Za zaključek sem šel pa po novi poti. Na avtocestno stran. In vmes srečal še tretjo cerkvico na Golčaju.

Pot je ves čas pohodniška, gozdna, lepa. Vmes je del, ki ga nisem zvozil, ampak z pravimi gumami in malce bolj v formi verjetno bi ga. Ali pa ne, ampak gre za 100 metrov, prej manj kot več. S tem pa sem nekako že prišel na območje sosedne volilne enote, ki ga pa pokriva Katarina. In s poslankami, ni dobro češenj zobat. Zato hitro spust in kot pravi gospod lepo po glavni cesti domov.

Vmes je 2x malce podeževalo, ampak obakrat sem za 5 minuto prevedril pod streho, tako da sem bil v glavnem moker le od lastnega potu. 60 km. In samo 833 višincev. Ne vem zakaj, ampak zdelo se mi je da je bilo več. Čeprav roko na srce, niti ni bilo :-))