Dvodnevno kolesarjenje – Soriška, Pokljuka, Ljubelj

Prvi prost avgustovski vikend (prost se seveda nanaša na punce in ne službo) sem izkoristil za kolesarjenje. Lanski kolesarski izlet v Bohinj mi je bil kar všeč, zato sem se ga odločil ponoviti, vendar po malce drugačni poti. Ubral sem jo čez Soriško planino, da spoznam še ta klanec. Do začetka glavnega vzpona na Soriško pač goniš in goniš. V lokalni trgovinici v zadnji vasi sem se malce okrepčal, nato pa naprej.

Na odcepu sem naletel na skupino čehov, ki so očitno spoznavali radosti Slovenskega kolesarjenja. Iz njihovih obrazov je bilo za razbrati, da vedo kaj jih čaka. Verjento precej bolje, kot jaz. Sam vzpon ni nič posebnega. Pač, gonjenje v hrib. Strmina sprejemljiva. Asfalt večinoma dober. Ob dviganju se seveda pojavljajo čedalje lepši razgledi.

Na vrhu se razen za malce slikanja nisem ustavljal, in sem kar hitro nadaljeval s spustom. Bohinjsko jezero nekje v dolini je obetalo primerno ohladitev, saj sem se vzpenjal nekako iz južne strani, na lep sončen avgustovski dan. V bistvu je z tem že vse povedano glede vremenskih oz. vročinskih razmer. Seveda je bilo na vrhu malce hladneje, ampak ja, bilo je vroče. Spust krasen.

Ker dol prideš v Bohinjski Bistrici, sem potem še par kilometrov do jezera odpeljal po kolesarski poti, ki smo jo spoznali že lani. Vzpon, nato pa ohladitev mišic na spustu, naredijo svoje. In sem že malce dvomil v vzpon na Pokljuko, ki me je še čakal. Ampak pred tem malce kopanja v jezeru. Voda mokra. Nič alpsko mrzla, ampak ravno prava. Ljudi pa, kot se spodobi za poletni vikend v Bohinju. Se pravi ogromno. Ampak ok, odplavala sem svoje in šel poiskat hrano. Žal v penzionu, ki sem ga srečal ob poti, ni bilo prav velike izbire, tako da sem snedel le dve porciji palačink, se še malce odpočil, in hop, nazaj na kolo.

Do Srednje vasi v Bohinju in naprej to Jereke po že omenjeni kolesarski poti, nato pa proti Pokljuki. zdej, tudi tukaj ni bilo kakšni (pre)strmih delov, se pa seveda vleče. In vleče. In vleče. Čeprav se potem na koncu kar malce poravna vse skupaj, tako da je bilo zadnjih par km bolj ravninskih. No, naslednji dan sem ugotovil, da v bistvu niso bili, da je bil to le lažni občutek zaradi prejšnjih vzponov. V resnici se je ves čas počasi dvigalo.

Šport Hotel je bil lepo označen, žal pa niso nič vedeli o moji booking.com rezervaciji. Ampak je receptorka našla eno prosto sobo. V četrtem nadstropju. Z nedelujočim dvigalom. Definitivno nekaj, kar si sem v tistem trenutku želel. In ne vem kaj mi je bilo, da sem šel v sobi še enkrat preveriti mojo booking.com rezervacijo. In ugotovil, da imam sobo rezervirano v drugem hotelu. V Hotelu Center na Pokljuki. No, receptorka ni komplicirala, in spet sem se usedel na kolo, in odvozil še tistih par kilometrov do pravega hotela. Ne, niso mi bili v prav velik užitek.

V pravem hotelu je bilo z rezervacijo vse ok. Tuš, vreden zlata. Večerja, neki telečji medaljončki z gobami (kakopak) za vola ubit. Res čestitke kuharju (al sem bil pa samo tako lačen), potem pa olimpijske igre in spat.

Tale hotelčič je takoj zraven biatlonskega parka, in je res zelo prijeten. Toplo priporočam. Sploh, ker so navajeni športnikov, in jih pač en prepoten in verjento smrdeč kolesar ravno ne vrže iz tira. Okolica je zelo lepo urejena, res pa ne vem, kaj bi gor delal več kot dva dni, razen če bi kaj resno treniral. Za takšen vmesni postanek je pa čisti zadetek na loteriji. K sproščenemu naravnemu vzdušju seveda pripomorejo tudi krave, ki se veselo pasejo med biatlonskimi tarčami na strelišču. Malce sicer sumim, da so tisti medaljončki bili rezultat kakšnega treninga, ampak nič ne de.

Spust, po jutranjem zajtrku (zelo športno obarvan bife) je bil krasen. Na začetku niti ni bilo preveč prometa, nato se je pa kar zgostilo. Verjetno so pravi gobarji ob 9:00 že končali, tisti turistični so se pa ravno peljali. Ob spustu mi je bilo malce bolj jasno, zakaj se je včeraj vzpon toliko vlekel. Na sploh zadnje čase opažam, da šele ob spustu dobim pravi občutek o vzponu.

V Bledu sem se zaparkiral pri plavalnem centru na Zaki. Odplaval par 100m, posnel neke ribe, popil CocaColo (bljak, mehurčki niso pasali), pojedelj sljadoljed, napolnil vodo in gremo naprej. Do Radovljice je kolesarska pot, na cesti pa Blejska in Bohinjska vikend realnost. Se pravi kopica revežev, ki nimajo niti za bicikel, in se morajo voziti z avtom. Ni mi jasno. Pa saj bicikli niso tolk dragi.

Sem pa že počasi v nogah čutil posledice včerajšnjih vzponov. Čeprav, tam od Begunj naprej sem se izgleda že dovolj ogrel. To pot, če se prav spomnim se ji reče “Pod gorami”, od Begunj do Tržiča, niti ne vem točno, zakaj sem izbral. No, je pa kolesarjenje že tak šport, da imaš veliko časa za razmišljat, in sem se spomnil. Po tej poti je namreč baje kolesarila nekoč moja mama, ko se je iz Loma pod Stroržičem vozila letet v Lesce (z jadralnim letalom), in seveda nazaj. Kolikokrat dejansko je to bilo, ali pa gre bolj za “History became legend. Legend became myth.” se mi ne sanja, ampak očitno se mi je vtisnilo v podzavest, in sem izbral to pot.

Pot je razgibana, brez kakšnih večjih vzponov, na koncu je pa večji spust. Če bi bil spočit, bi bila verjento prava milina, ker bi pač peljal s takšno hitrostjo, da vse manjše hribčke enostavno prevoziš zaradi vztrajnosti. No, jaz sem se pa na vsakem malce zataknil in ga pač odpeljal kot se pač pelje v hribe.

Tržič. Na Ljubelj baje po hitri cesti kolesarji ne smemo. Takšen znak so pač obesili. Zato sem šel čez mesto, pa potem po stranski cesti do Podljubelja, pa še malce gor, potem se pa priključiš na hitro cesto in tam pač ni znaka, da ne smeš. In do ploščadi nekdanjega mejnega prehoda na višni 1050 mnm. V Kompas šopu sem dokupil malce pijače (verjetno zabaven prizor, kako prešvican kolesar nakupuje v trgovini za predvsem luksuzne izdelke) se malce oddahnil in ohladil, nato pa še veliki finale.

Stara cesta je sicer zaprta za promet. In to z vrati in ključavnico. Ampak je zraven pot za planince, pa sem še kolo zraven peljal. Tale pot je bila baje nekoč najbolj strm prelaz v Alpah (ne vem al Slovenskih ali na splošno), s 14% povprečnim naklonom in občasno 32% naklonom (wiki tako pravi). Kako so se tukaj valile trume vojakov naokoli, mi ni najbolj jasno.

Priznam, malce sem dvomil v teh 32%. Ker tega po moje jaz ne zvozim. Sploh ne po makadamu. Ampak dejstvo je, da je pot ves čas napeta. Zelo napeta. In ja, morda v nekaterih delih res pride do omenjenih vrednosti. Seveda sem se parkrat vmes ustavil, ker sem enostavno zakuhal. Sem pa skoraj vse prevozil, le kakšnih 10m sem prehodil, ker me je na zelo strmem delu, zaradi slabe podlage enostavno vrglo dol. In tam niti nisem probal speljati. Podlaga je pač ne prav dobro zvožen makadam. Občasno me je kar samo vleklo na rob, parkrat spodrsnilo, hujšega pa ni bilo. Je pa ta del upravičil mountain bike :-))))

Na vrhu Ljubelja sta dve piramidi, kar ta prelaz naredi za dokaj imenitnega. Zgodbo o tem si preberite v wikiju. Nazadnje sem bil tam gor pozimi, na sankanju. Gor je tudi koča, z osnovno ponudbo. Štruklji, radler in zadnji spust, po isti poti, po kateri sem prišel. Nato pa Tržič, Golnik, Kranj, Brniki, Mengeš, Trzin. Dost je bilo.

Prvi dan: 117 km in 2421 višincev.
Drugi dan: 112 km in 1513 višincev.

PS: Videi in GPS še pridejo