Odsek pisma Janeza Janše je požel kar nekaj odziva, in v glavnem ga razlagajo kot grožnjo SMCju, da naj bodo poslušni sicer… No, tega, kaj bo sicer, ne pove nihče. Pa naj napišem, kaj bo sicer. Nič ne bo. Močno dvomim, da bi Janša tik pred predsedovanjem EU odstopil in predlagal volitve. Aja, pod “NIČ” seveda ne štejem zlivanja ognja in besa preko twiterja, česar bi bili “neposlušni” deležni v obilni meri.

Ampak takšno razumevanje je popolnoma napačno.

Ta del pisma seveda je namenjen SMCju, natančneje, predvsem njegovemu predsedniku in precej manj poslancem neposredno. Eno od pomembnih lastnosti ljudi je, da znamo sodelovati. In v sodelovanju 1+1 ni več le 2 ampak več kot to. S sodelovanjem pridobita oba, in sta oba zadovoljna, in zato sodelujeta še naprej. Brez tega “sodelovalnega dobička” bi vsak raje delal sam. Ker sodelovanje pač ni enostavno. Potrebno je vložiti kar nekaj energije in napora da deluje. Zato se sodelovanje pogosto dogovori in zapiše. Da vsaka od strani pozna svoje obveznosti in dolžnosti, pa tudi kaj zaradi tega dobi. In politično sodelovanje ni nič drugačno, dogovorjeno pa je zapisano v koalicijski pogodbi.

Takšni dogovori omogočajo učinkovito delovanje. Ne pa da se stalno odpirajo ista vprašanja in se potem vrtimo v krogu, kot smo recimo opazovali pri odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ali uvajanju zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, pa še precej primerov bi lahko našli.

V praksi to pomeni, da Janša pričakuje, da ko se koalicija NEKAJ dogovori, to potem pomeni, da to učinkovito speljejo SKUPAJ do konca. Kako se nekaj šteje za koalicijsko usklajeno? V trenutni koalicijski pogodbi tega ne najdem točno zapisanega, ampak po vzoru preteklih pa se nekaj šteje za koalicijsko usklajeno v naslednjih primerih:

• Kadar na koalicijskih usklajevanjih nobena stranka ne nasprotuje predlogu – po poteka tipično na nivoju državnega zbora,
• So na vladi vsi ministri neke stranke predlog podprli,
• Nobena stranka ne zahteva koalicijskega uskaljevanja.

Kje pa nastanejo problemi?

Če recimo ministri SMCja nek predlog zakona soglasno podprejo na vladi (pri čemer se pogosto zgodi, da zakonov, ki niso iz njihovega resorja ne obdelajo ravno natančno) potem pa nekdo iz poslanske skupine temu nasprotuje. Seveda ima poslanec po ustavnih načelih to pravico, ampak problem je tukaj drugje. Ko so ministri predlog potrdili, tega pred tem niso preverili pri svoji poslanski skupini. Povedano drugače, preskočili so interno strankarsko demokracijo. Popolnoma isto se zgodi, če recimo predstavnik stranke na koalicijskem usklajevanju nekaj podpre (ali zavrne) ne da bi bil usklajen s poslansko skupino ipd…

Soliranje posameznih poslancev je predvsem izkaz pomanjkljive interne demokracije v stranki.

Predsednik vlade bo, morda nerad, sprejel dejstvo, da nek koalicijski partner njegovega predloga ne podpira, težko pa sprejme to, da mu predlog potrdijo, potem se pa premislijo, oz. da se izkaže, da je bila potrditev v bistvu s figo v žepu, preden je predstavnik stranke sploh to preveril pri svoji skupini.

To pišem iz lastne izkupšnje. V DL je bila notranja demokracija precej švohotna in mi je bilo iz tega vidika včasih kar težko. Nenazadnje, moje prvo glasovanje v DZ sem glasoval gladko proti predlogu predsednika stranke Viranta. In v razpravi na odboru za sabo potegnil še Desus. In potem so mi povedali, da je Virant malce jezen na mene. In, ker sem človek, ki ne želi imeti nekih prikritih zamer, sem ga poiskal in mu direktno rekel “Sem slišal, da si malce jezen na mene“. Pa je čisto korektno rekel (po spominu) “Lej, jaz sem se orng trudil, da sem dosegel takšen pa takšen kompromist, ti mi pa potem to porušiš. Seveda nisem vesel“. In jaz sem mu rekel nazaj: “Drugič pa prej povej, kaj si se zmenil, da bom to vedel, in se potem morda odločil drugače.”. In sva bila zmenjena. In sva naprej krasno sodelovala.

Večina odločitev v DZ ni črno-belih, ampak je neka kompromisna sivina. In poslanci se zavedajo, da gre velikokrat za tehtanje in kompromise. In včasih pač glasuješ tudi za kaj, s čimer se ne strinjaš v zameno pa kdo drug glasuje tako pri tvojih predlogih in oba skupaj ocenjujeta, da smo skupaj z tem na boljšem, kot bi bili, če OBEH predlogov ne bi podprli. Temu se reče iskanje kompromisa. Sodelovanje.

Ampak nujen pogoj, da ne pride do soliranja je interna demokracija. Kjer se poslanci neke poslanske skupine zmenijo v naprej, sklenejo kakšen kompromis, povedo svoje mnenje. Se prepričujejo z argumenti. Interna demokracija ni poslušnost predsedniku stranke. Sploh “liberalne” stranke imajo z tem probleme. In to, da interna demokracija teče, da se poslanci nenazadnje zavedajo, kakšni so postopki, je odgovornost predsednika stranke.

Del pisma Janše, tako ni samenjen Slugi ali Zorčiču, ampak predvsem Počivavšku. Zmente se. Če česa ne podpirate, prav. Samo ne mi po eni strani govorit da podpirate, potem pa v praksi drugače.

Mimgrede, za del, da se za koalicijsko usklajeno šteje, tudi, če podprejo vsi ministri, sem zvedel na način, ko so mi to moji dragi liberalni prijatelji iz Pozitivne Sloveniji zabrusili na koalicijskem usklajevanju, ko sem kompliciral glede nekega predloga. Češ, saj je že usklajeno, ker so bili vsi ministri za. In ja, seveda noben minister pred tem ni povprašal poslanske skupine.

Ali recimo, ko je je Rihard kar sam odločil, da nihče iz poslanske skupine ne bo več sodeloval v razpravi in je samovoljno (ampak dogovorjeno z ostalimi šefi poslanskih skupin koalicije) odpovedal naše razprave. To pa recimo že meji na ustavno nedopustnost. In to v “liberalnem” delu slovenske politike.

Paradoksalno kot se bere, je Janševo pismo v bistvu poziv po povečanju interne demokracije v SMC. Dost bizarno, se strinjam. Ampak, če tega, predvsem Počivavšek, ne razume, bo tale ladja se hitro znašla na čereh. In prav je tako.

(Nič od zapisanega se ne nanaša na to, kakšno interno demokracijo imajo ali nimajo v SDS. So (bili) dokaj hermetično zaprti, vem pa, da so imeli tudi kar dobre interne debate, vsaj, dokler se ni oglasil …)