Verjetno ima vsaka generacija ima svojega poeta. Đorđe Balašević je eden takšnih.

Ne vem koliko me spomin laže ampak mislim, da sem se prvič z njegovo pesmijo srečal še v prvem desetletju mojega življenja, na taborniškem taboru, kjer smo ob ognju, poleg ostalih peli tudi “Računajte na nas”. In potem dolgo nič. Do njegovega ponovnega odkritja v študentskih letih. Ne vem, kdo je to prinesel v našo družbo ampak vem, da nam je pomenil veliko. Slavica in Ivan, Beti, Klementina, Matej… lepi so to spomini. Prvi koncert. V Mariboru. Pričakovanje verjent še večje od koncerta, ampak ta panonski mornar je vedno imel še nekaj več. Verjetno nam, je na vsakem koncertu pustil nekaj sebe. In vzel delček nas.

Pesem ni od tistega, ki jo je napisal, pesem je od tistega, ki jo potrebuje. (Il postino)

Nabor njegovih pesmi je širok. Od žalostnih balad do pesmi, ki slavijo radost življenja. Od zajebantskih, do močnih političnih sporočil. Skupaj z verjento skrbno premišljenimi, pa vendarle spontanimi, (samo)govori je panonski mornar uspel najti tisto pravo vnetljivo zmes za eksplozijo čustev, ki je priklicala solze v oči, že velikokrat prej, ne le ob novici, da je odšel. In nam s tem vedno znova sporočal, da smo živi. In da se splača živeti.

Balaševićeve pesmi lahko delimo na tiste, ki so nam všeč in na tiste, ki jih še ne razumemo. Med njimi so tudi tiste, ki smo se jih že preobjedli, ampak se nas bodo čez čas, ob pravem trenutku, spet dotaknile.

Nevolem, Dragana, Prva ljubav, Boža zvani Pub, Ringlšpil, Odlazi cirkus, Živeti slobodno, Ljerka, Olivera, Al se nekad dobro jelo, Ja luzer….

Po, ne vem, šestem ali sedmem koncertu sem si rekel, nikoli več, dovolj je bilo. Pa glej ga zlomka, me pokliče pokojni brat, da je dobil karte, in, če grem. Seveda. Ne vem, ali je to bil zadnji ali je nato sledil še kakšen, vem pa, da je bil prav vsak poseben. Tabor, Križanke, Lent, Tivoli, … Bil je tudi v Tivoliju takšen, brez pavze. Več kot 4 ure, non stop, intenzivno. Na koncu verjetno poslušalci zmatrani bolj kot Đole. Edini koncert, ko je po zaključku sledil še še dolg aplavz v zahvalo, brez zahteve za še en ali dva dodatka. Bilo je izpeto vse, kar je bilo tisti večer potrebno zapeti.

Da l’ je sve bilo samo fol
da l’ je sve samo jeftin trik
il’ sve te maske kriju bol
i neki sasvim drugi lik

Nikoli ne bomo vedeli. Ampak pesem nam je vedno le ponujena, od nas pa je odvisno, kaj si iz nje naredimo. Ji pustimo da se nas dotakne. Ali bolje rečeno, ali pustimo sebi, da se nas dotakne. Đoletove pesmi so se dotaknile mnogo src, in mnoge odprle. In to je dobro.

Đorđe je (bil) poet naše generacije.

PS: Đorđe Balašević si je že davno prislužil posebno kategorijo na mojem blogu: Đorđe Balašević