Leto smo se na dopust odpravili v Grčijo, zahodni Peloponez, Kyparissia oz. Kalo Nero. Z avtom. Prva etapa je bila do Ohrida. Le ta nam je vzela 17 ur in, pol, kar je malce več kot sem pričakoval.
Štartali smo ob 3:30 zjutraj in nekako ob 6:30 prišli na avtocesto prot Zagrebu. Zaradi družinskih zadev smo namreč zavili čez Črnomelj in mejni prehod Metlika. Potem se pa po Hrvaški kar vleče tista cesta do avtoceste. Če bi šli direkt na Zagreb bi tukaj prišparali kakšni dve urici.
Čez Hrvaško je vse potekalo gladko. 2x cestnina, sprejemajo kreditne kartice. 1x tankat. In ob cirka 9ih smo bili na Hrvaško:Srbski meji. V koloni. Ki ni izgledala ravno velika, pa še vstopalo se je na vseh mestih. Ampak šlo je pa blazno počasi. Najprej na Hrvaški strnai, nato pa še na Srbski. Tako da smo tukaj zapravili cirka 2:20. Zaradi tega zastoja na meji, pa je bila nato avtocesta proti Beogradu precej bolj prazna. Saj tudi na Hrvaškem, ni bilo neke gužve, ampak proti Beogradu je bilo pa res prazno.
 |
 |
V Beogradu se je nato malce zagužvalo, kot se ponavadi na vpadnicah v večja mesta. Ampak glede na to, da se pelješ direkt čez Beograd ni bilo hujšega. Kakšnih 15 minut v kolonah, potem pa že proti Nišu. Do tja smo srečali kakšne 4 nevihte, lokalnega značaja. Kar pa pomeni vedno po kakšen kilometer res hudega naliva, potem pa bolj rahel dež, in nato spet suho. Na črpalki jasno obvezno pranje šip. Ampak nič kaj vsiljivo, itak ne moreš ugovarjat. In potem ko jim daš kakšen euro, te še poprosijo, če bi jim morda kune zamenjal v eure ali dinarje.
Pa na črpalki se je pokazalo, kako še kar živijo v nekem drugem času. Ko si pač kot kupec motnja v njegovem čisto lagodnem življenju. In v bistvu te on ne potrebuje. Ker sem sam motovilil nekaj z kreditno kartico, sem bil pa še toliko večji nebodigatreba.
Hranjenje smo izvedli nekje okoli Markovca (Velika Plana, Lapovo). Srbska kuhinja pač. Kajmak. Meso. i još meso. 25 EUR za vse štiri. Pa še open WLAN so imeli :-)). Cirka urica in pol počitka.
Nato pa naprej proti Makedonsko – Srbski meji. Po Leskovcu se konča avtocesta, naprej pa je nekaj podobnega kot če bi se sedaj vozil po stari dolenjki, ki jo še lahko spoznavate okoli Trebnjega. Na meji smo bili okoli pol šeste popoldne. Mejne formalnosti 40 minut. Nato pa proti Skopju, po malce slabši cesti, ker pa že delajo na tem, da jo spremenijo v avtocesto.
Skopje me je v par delik malce spominjalo na Indijo. En del je res precej ubog, in tam navalijo čistilci vetrobranov kar sredi ulice. Pa še kakšen prosjak se najde. Mi nekako kar ni bilo do odpiranja oken. Do Tetova je potem kao avtocesta, čeravno precej švohotna. Zato pa imajo kar veliko cestninskih postaj, ki so vse prehodnega značaja. Se pravi plačaš prečkanje, ne pa kot na Hrvaškem in Srbiji, kjer so zaprtega tipa. Kreditnih in bančnih kartic ne sprejemajo, evre pa. Ki jih zaokrožajo malce po svoje.
Pa tudi prvič na celi poti so bili malce bolj aktivni policisti. Kar nekaj radarskih kontrol smo uspešno prevozili, pri čemer pomagajo tudi solidarni nasproti vozeči z opozarjanjem.
Od Tetova naprej proti Ohridu pa spoznaš zakaj se reče brdoviti Balkan. Pišuka poldi. In mi smo ponosni na naše hribe. Tudi Makedonski niso za odpis. Sploh če jih moraš prevoziti da prideš do Ohrida. V Sloveniji greš ponavadi v hribe vozit takrat, ko želiš v hribe, če pa greš iz enega mesta v drugega, pa te ponavadi kaj hujšega ne doleti. No, na Balkanu je malce drugače.
Na Ohrid smo prispeli malce pred deveto zvečer. Se pravi smo za pot v Makedoniji potrebovali cirka dve uri in pol.
Če odštejem čakanja na mejah, in ovinek v Sloveniji, smo vozili malce hitreje kot napoveduje viamichelin. Glede na to, da prav divjal nisem, omejtev pa tudi ne upošteval kaj preveč, je to kar ok ocena.
Tags: Izlet, Novice, Potovanje by jeanmark
1 Comment »
