Evo, tako je izgledalo moje leto 2011 v fotkah:
Snežni gradovi pod Peco - Obiskali smo deželo Kralja Matjaža, kjer vsako leto organizirajo izdelavo skulptur iz snega.
Dobeno - Leta 2011 sem se prvič povzpel na Dobeno že 5. februarja.
Črna Gora je manjša od Slovenije. Še bolj po številu prebivalcev kot po površini. Ampak jih to ne omejuje, da ne bi razmišljali in delali velikopotezno. Mavzolej postavljen na vrhu gore, je pač veličasten. Pustimo ob tem racionalna razmišljanja ali ima to vse skupaj nek smisel ali ne, in se preprosto prepustimo megalomanskosti celotnega področja, in pa prelepemu razgledu. [Read more →]
Med potepanjem po Bosni, sem se v živo spominjal dogodka, pred cirka 20 leti. V Sloveniji smo takrat že bili izven hudega, na Hrvaškem se je šele dobro začenjalo, v Bosni pa je še vladal mir. In ko sva na vlaku s kolegom debatirala o situaciji na Hrvaškem, se je vmešal en Bosanec (peljal se je v nemčijo delat), se vključil v debato in dejal, da to kar je na Hrvaškem ni nič. Da prava vojna bo nastopila v Bosni. Še sedaj se živo spominjam njegovega žalostnega, resnega celo obupanega glasu in izraza. Kako prav je imel.
Sarajevo. Manj kot 10 let po tem, ko je bilo mesto simbol prijateljsva kot prireditelj zimskih olimpiskih iger, so prebivalci posekali vsa drevesa v mestu, da so si lahko zakurili. So skopali predor do letališča, da so se lahko vsaj zasilno oskrbovali. So za grobove uporabili mestni stadion.
Turčija je ogromna. Vsaj za Slovenske razmere. V Sloveniji se usedeš v avto in odpelješ kamor pač že. V Turčiji se usedeš in ti recimo pokaže da boš vozil 12 ur. Ceste so kar dobre, morda je asfalt nekej malce bolj grob (kot bi šparali z asfaltom in imeli višek peska), drugje malce bolj gladek (kot bi bil katran). So pa široke in križišča lepo speljana ponavadi na napol krožen način. Promet je dokaj redek (zunaj mest) in precej umirjen. V mestih je malce bolj napeto, ampak ni sile. Seveda od 12miljonskega mesta kot je Istambul, ne smemo pričakovati preveč. Tam je pač prometni kaos. Za naše razmere, sicer pa povsem primerljiv z recimo Madridom, Valencio, Bangalorejem … Tudi označeno je vse povsem korektno.
GPS je sicer kar lepo vodil, le ena bližnjica mu je uspela, kjer smo furali po neki podeželski poti, ki je iz asfalta počasi zmigrirala v res zanič poljsko pot. Ampak ni bilo sile.
Pokrajina je v glavnem prazna :-))) Precej gorato, velike kotline in planote. Kjer so razmere ugodne, vidimo velika polja žit. Ne vem zakaj sem bil prepričan, da je večina Turčije bolj puščava, v resnici je pa precej bolj žitnica.
Mesta so kar moderna. Na izgled bolj kot Slovenska. Seveda se čuti pridih balkana oz. azije, tako da kje izgleda kaj malce manj urejeno, umazano, razpadajoče. Ampak kar na nivoju vzhodnoevropskih mest (Bukarešta, Sofia, Skopje, ….). Kar se tega tiče Turčia nedvomno spada v EU, morda bolj kot kakšna Romunija, Bolgarija ali Makedonija.
Pisal sem o Legoland adrenalinskem delu, imajo pa tudi veliko za videti tudi za bolj umirjene obiskovalce. In sicer ogromno skulptur napravljenih iz lego kock, kar daje vsemu skupaj še poseben čar. Sploh, če se odpravimo loviti najmanjše podrobnosti, kot sta recimo tuširajoča se športnika v kopalnici Alianz arene, pohodnike in nezemljane.
Legoland je zabavišni park z raznoraznimi atrakcijami, ki razveseljujejo otroke in starše bodisi s pumpanjem adrenalina v žile, bodisi z možnostjo, da starše skrbi za njihove otroke. Na hitro bi rekel, da je manjši in manj adrenalinski od slovencem bolj znanega Gardalanda. Tako da je primernejši za mlajše otroke. Adrenalinski odvisneži bodo razočarani.
Park je potrebno obiskati na sončen, topel ali še bolj vroč dan. Če nas vožnja v velikem čolnu zmoči le bolj površno, ne glede an to, da nas lego dinozaver kar lepo namerno popljuva, je vožnja na gusarski ladjici, kjer se obiskovalci špricajo med seboj, dejansko mokra. Napis “Here you may get wet” je potrebno razumeti “Mokri boste kot psi.” No, ob izhodu se sicer nahajajo sušilniki za celotno telo, ampak še bolje je, če je sonce.
Legoland se sicer nahaja med Munchnom in Ulmom, bližje Ulmu. Od Ljubljane kakšnih 5 ur vožnje. Odvisno od prometa, in koliko slik iz radarjev želite prejeti na dom. Če bodo meni poslali še kakšno, bom javil. Zabliskalo pa se je parkrat.
Najvišja cerkev na svetu je v Ulm-u. In v bistvu ni katedrala. Dokončana je bila ob koncu predpreteklega stoletja in v višno meri 160,9 metrov. Obiskovalci pa se lahko povzpnemo do 143 metrov na tretjo ploščad. Ob dokončanju je bila to najvišja stavba na svetu, še vedno pa je najvišja cerketv na svetu.
Vzpon do tretje ploščadi poteka po ozkih, zavitih stopnicah, kjer se dva precej težko srečata. Na srečo je razen čisto na začetku in med drugo in tretjo platformo, vzpon urejen po ločenih stopniščih. Razen čisto spodaj, so ves čas tudi line, tako da ni nevarno za klavstrofobijo.
Vzpon baje sestavlja 768 stopnic. Na vrhu sem bil kar precej prepoten, naslednji dan pa sem imel tudi kar nekaj musklfibra. Ne vem, kako je sicer vse skupaj zgrajeno, ampak bolje verjento ne razmišljat o tem. Sploh drugo stopnjišče v bistvu poteka v ozkem stolpu. Očitno so bili majstri, ker pri teh višinah vsaka majhna napaka ob vznožju pomeni na vrhu kakšen meter, ki pa je pri širini stopnjišča dober meter kaj veliko. Višje ko smo bili, več strahu se pojavlja. Sicer se potolažiš, da če zadeva stoji že 100 let, bo pa ja še teh par minut, pa vseeno.
Na vrhu je krožna platforma, precej tesna. In lep razgled na okoliško mesto. Vse skupaj pa seveda zaščiteno pred base jumperji.
Vsekakor za preplezat :-) Če ne zaradi drugega pa zato, ker nikoli ne veš, kdaj bodo dušebriužneži iz varnostnih razlogov to prepovedali. Resnici na ljubo, ne vem kako bi se končalo, če se bi na stopnicah kdo spotaknil.
V bistvu nisem točno vedel, v kaj se spuščam z odločitvijo, da gremo letos smučat na Kopaonik, Srbija. Na webu imajo sicer napisano kakšne vse naprave imao in koliko prog, vendar je to Balkan, in je bolje biti previden.
Pri oceni mi tudi nagaja vreme, ker je do sedaj praktično vse dni snežilo, ne preveč pa vseeno. Pogosto je bilo megleno, čeravno oboje ni preveč motilo pri smučanju. Ker megla je bila tipično par 100 metrov proge, sneg pa rahel. Ni pa bilo razgleda, tako da ne dojameš vseh razsežnosti, pa tudi navigacija je malce problematična.
Naprave so različne. Od moderne 6 sedežnice do starinske dvosede, ki gre tako počasi, da bi lako vmes komot pomalical. In karte so RFID, kar na slovenskih smučiščih nekako še ni standard.
Same proge so označene tukajšnjemu znanju smučanja primerno. Navajeni alpskih smučišc bodo lahko razočarani. Tukajšnja modra proga, je alpska zelena (*), tukajšnja rdeča ustreza našim modrim in tukajšna črna, je rdeča. Res pa kar nekaj črnih in rdečih prog ni delovalo, tako da morda bi tam bilo kaj drugače, čeravno močno dvomim.
Ne glede na vse, tako vreme kot nekatere počasnejše naprave in tudi bolj položne terene, pa sem vseeno v enem dnevu nasmučal skoraj 80km, od tega kar nekaj z ženo. Kar pomeni, da se vse to niti ni poznalo več kot kakšnih 20%.
Kopaonik je tako primeren za družinsko bolj uživasko smučanje. Piljenje tehnike carvinga. Za tiste bolj zahtevne smučarje, pa to verjetno ne bo primerna izbira.
(*) alpsko zeleno sem si gladko izmislil :-))
Slovenski mediji poročajo, da je danes v Tuniziji padel režim. Zanimivo. Pred cirka dvema mesecema sem bil, tam in ni bilo videti nikjer nobenega režima :-))
Res so bile kar pogoste zastave in slike predsednika, ampak temu je bilo tako, ker je bilo ravno pred njihovim največjim praznikom.
Kakorkoli, verjetno se za večino ljudi ne bo nič spremenilo.
Kaj pomenimo turisti tunizijcem se prav lepo vidi iz tega, koliko so se pripravljeni potruditi. Recimo z učenjem našega jezika. Vodič po puščavskem živalskem vrtu, je požel pravo navdušenje, ko je vse živali lepo poimenoval po slovensko, ter vse skupaj začinil še s humorjem. Recimo svinja je bila pršut, kosti pa rezervni deli.
Tudi na tržnici ni čisto nič nenavadno, če trgovci najprej malce poslušajo, ocenijo iz katere države prihajajo turisti, nato pa lepo pozdravijo z “Dober dan” ali “Kako ste kaj?”. Resnici na ljubo njihov besedni zaklad ne premore več kot par fraz v vsakem jeziku, res pa s svojim prikimavanjem in pritrdilnicami občutek svojega znanja še malce poudarijo.
