Toplice v Hévízu so malce drugačne kot ostale. Gre namreč za naravno termalno jezero, ki sicer ni veliko kot Blejsko, je pa za par tivolskih bajerjev. In na sredi tega jezera, so postavili objekt, ter tako osrednji del zaprli, da je tudi pozimi zrak ogret. Temperatura vode naj bi sicer vedno bila nad 20 stopinj, zrak je bil pa ob našem obisku blizu nule. Pa se je dalo čisto normalno plavati tudi zunaj.
Na stereotipe ne dam prav veliko. V bistvu ravno kontra. Sovražim jih. In izkoristim vsako priliko, da se malce ponorčujem s tistimi, ki jim posvečajo večjo težo. V Lonley planetu je za Madzare napisan takšen stereotip. Da so hladni ljudje in strogo spoštujejo pravila.
Ampak sedaj, par dni popotovanja po Madžarskem lahko to potrdim. V dvorcu v Keszthelyju smo bili na vodenem ogledu. Vodič, starejši gospod, verjetno univerzitetno-akademsko izobražen je vodil čisto normalno, v maddzarscini seveda. Ampak za skupino pa je korakala nonstop ena na pogled precej zoprna gospa, ki je pač pazila, da ne bi kdo zašel, ali zaostal. In že gledala je tako, da ti kaj takšnega na kraj pameti ni padlo. In ni vrag, da ko sem hotel poseti panoramsko fotko ene knjižnične sobe, je takoj zasikala nekaj v smislu, da je fotkanje treba dodatno plačati. Kot da bi ogled bil pa zastonj. Vbistvu je bil kar precej drag.
Cascata delle Marmore je baje navečji slap oziroma slapovi v Italiji. Ne me označit za nedomoljuba, če zapišem, da v Sloveniji takšnega nimamo. Je pa tale Italijanski slap zabaven. Ko smo se namreč pripeljali v bližino, ni izgledal nič kaj mogočen. Ko pa sem nato parkiral in smo se peš odpravili do njega, se je pa razkril mogočen in zelo vodnat slap. Nekako sem se potolažil, da sem verjento s ceste videl kakšen rob ali kaj podobnega, no, resnica pa se je hitro razkrila.
Slap ima svoj urnik. Gre za to, da se z isto vodo napaja tudi hidroelektrarna, in potem pač spuščajo vodo za turiste, sicer jo pa porabijo za elektriko. Sliši se precej umetno, ampak same lepote slapa to niti ne ogrozi.
Letos smo se prvič odpravili na dopust z najetim avtodomom. odločitvi je malce botrovala želja probati nekaj novega, pa tudi naključje (avto je bil na servisu). Sam avtodom smo začeli iskat teden pred odhodom in v nasprotju z pričakovanjem, je bilo še kar nekaj ponudbe. Na koncu smo se zmenili za takšnega malce večjega, za 6 oseb (smo 4) in delujočo klimo, kar je bil nekako prevladujoči razlog.
Adria Coral Sport 660DP na Fiatovi osnovi se je izkazala kot zelo priden delovni stroj. Lepo je predla celo pot, nobenih problemov, nič. S svojo dolžino malce več kot 7 metrov, seveda ni prav posebej okretna. Pospeškov in končne hitrosti pa nisem preskušal. Namreč tale počitniška hišica na kolesih kar precej škripa, in prvih par 100 km, me je kar skrbelo, ali bo zdržala ali pa bo razpadla. Ampak to je pač posledica nadgradnje, ki pač ni jeklena, ampak kaj pa vem iz česa, na škripanje se pa pač navadiš.
Evo, tako je izgledalo moje leto 2011 v fotkah:
Snežni gradovi pod Peco - Obiskali smo deželo Kralja Matjaža, kjer vsako leto organizirajo izdelavo skulptur iz snega.
Dobeno - Leta 2011 sem se prvič povzpel na Dobeno že 5. februarja.
Črna Gora je manjša od Slovenije. Še bolj po številu prebivalcev kot po površini. Ampak jih to ne omejuje, da ne bi razmišljali in delali velikopotezno. Mavzolej postavljen na vrhu gore, je pač veličasten. Pustimo ob tem racionalna razmišljanja ali ima to vse skupaj nek smisel ali ne, in se preprosto prepustimo megalomanskosti celotnega področja, in pa prelepemu razgledu. [Read more →]
Med potepanjem po Bosni, sem se v živo spominjal dogodka, pred cirka 20 leti. V Sloveniji smo takrat že bili izven hudega, na Hrvaškem se je šele dobro začenjalo, v Bosni pa je še vladal mir. In ko sva na vlaku s kolegom debatirala o situaciji na Hrvaškem, se je vmešal en Bosanec (peljal se je v nemčijo delat), se vključil v debato in dejal, da to kar je na Hrvaškem ni nič. Da prava vojna bo nastopila v Bosni. Še sedaj se živo spominjam njegovega žalostnega, resnega celo obupanega glasu in izraza. Kako prav je imel.
Sarajevo. Manj kot 10 let po tem, ko je bilo mesto simbol prijateljsva kot prireditelj zimskih olimpiskih iger, so prebivalci posekali vsa drevesa v mestu, da so si lahko zakurili. So skopali predor do letališča, da so se lahko vsaj zasilno oskrbovali. So za grobove uporabili mestni stadion.
Turčija je ogromna. Vsaj za Slovenske razmere. V Sloveniji se usedeš v avto in odpelješ kamor pač že. V Turčiji se usedeš in ti recimo pokaže da boš vozil 12 ur. Ceste so kar dobre, morda je asfalt nekej malce bolj grob (kot bi šparali z asfaltom in imeli višek peska), drugje malce bolj gladek (kot bi bil katran). So pa široke in križišča lepo speljana ponavadi na napol krožen način. Promet je dokaj redek (zunaj mest) in precej umirjen. V mestih je malce bolj napeto, ampak ni sile. Seveda od 12miljonskega mesta kot je Istambul, ne smemo pričakovati preveč. Tam je pač prometni kaos. Za naše razmere, sicer pa povsem primerljiv z recimo Madridom, Valencio, Bangalorejem … Tudi označeno je vse povsem korektno.
GPS je sicer kar lepo vodil, le ena bližnjica mu je uspela, kjer smo furali po neki podeželski poti, ki je iz asfalta počasi zmigrirala v res zanič poljsko pot. Ampak ni bilo sile.
Pokrajina je v glavnem prazna :-))) Precej gorato, velike kotline in planote. Kjer so razmere ugodne, vidimo velika polja žit. Ne vem zakaj sem bil prepričan, da je večina Turčije bolj puščava, v resnici je pa precej bolj žitnica.
Mesta so kar moderna. Na izgled bolj kot Slovenska. Seveda se čuti pridih balkana oz. azije, tako da kje izgleda kaj malce manj urejeno, umazano, razpadajoče. Ampak kar na nivoju vzhodnoevropskih mest (Bukarešta, Sofia, Skopje, ….). Kar se tega tiče Turčia nedvomno spada v EU, morda bolj kot kakšna Romunija, Bolgarija ali Makedonija.
Pisal sem o Legoland adrenalinskem delu, imajo pa tudi veliko za videti tudi za bolj umirjene obiskovalce. In sicer ogromno skulptur napravljenih iz lego kock, kar daje vsemu skupaj še poseben čar. Sploh, če se odpravimo loviti najmanjše podrobnosti, kot sta recimo tuširajoča se športnika v kopalnici Alianz arene, pohodnike in nezemljane.
Legoland je zabavišni park z raznoraznimi atrakcijami, ki razveseljujejo otroke in starše bodisi s pumpanjem adrenalina v žile, bodisi z možnostjo, da starše skrbi za njihove otroke. Na hitro bi rekel, da je manjši in manj adrenalinski od slovencem bolj znanega Gardalanda. Tako da je primernejši za mlajše otroke. Adrenalinski odvisneži bodo razočarani.
Park je potrebno obiskati na sončen, topel ali še bolj vroč dan. Če nas vožnja v velikem čolnu zmoči le bolj površno, ne glede an to, da nas lego dinozaver kar lepo namerno popljuva, je vožnja na gusarski ladjici, kjer se obiskovalci špricajo med seboj, dejansko mokra. Napis “Here you may get wet” je potrebno razumeti “Mokri boste kot psi.” No, ob izhodu se sicer nahajajo sušilniki za celotno telo, ampak še bolje je, če je sonce.
Legoland se sicer nahaja med Munchnom in Ulmom, bližje Ulmu. Od Ljubljane kakšnih 5 ur vožnje. Odvisno od prometa, in koliko slik iz radarjev želite prejeti na dom. Če bodo meni poslali še kakšno, bom javil. Zabliskalo pa se je parkrat.
