Da je Albanija revna država se najprej vidi po cestah. Tako po gostoti le teh, kot po njihovi kvaliteti. Razen tam, kjer jih nekako rihtajo, in je stanje še slabše kot sicer, so nekako na nivoju tega, kar smo imeli v Jugoslaviji pred 30 ali 20 letih. Seveda so izjeme, in obstajajo tudi posamezni odseki avtocest, pa saj smo jih tudi v Jugoslaviji imeli.

So pa te avtoceste bolj kot po EU vzoru narejene po Indijsko, vključujoč vse krave, koze, kolesarje in traktorje, ki jih s pridom uporabljajo, včasih tudi v napačno smer. Nobeno presenečenje tudi ni, da se avtocesta pred kakšnim mestom isteče v krožni promet.

Ampak glavne povezave med mesti so čisto lepo prevozne. Če seveda ne falite na kakšnem križišču, ki so pogosto zelo slabo označena. Oziroma neoznačena. Skupaj z praktično neobstoječimi GPS mapami, ki premorejo le par cest, si več ali manj prepuščen lastnemu občutku za navigacijo in smerem neba, kot jih kaže sonce. Ampak ob majhnem številu cest to sploh ni problem.

Sicer pa izvzemši Tirano, oz. večja mesta, prav veliko prometa niti ni. Se pa zato redno po cesti sprehajajo živali. Krave, osli, koze, ovce in psi so kar redni uporabniki. V mestu je pa tako, mediteransko. Se pravi kaos primerljiv s španskimi ali italijanskimi mesti. Gužvanje in hupanje. Ampak hupanje boj po indijskem vzoru, se pravi “pazite name, tukaj sem” in ne toliko v smislu pošiljanja drugih nekam skupaj z njihovo familijo. Predvsem je pomembn v tem ohraniti mirno kri, potem pa vidiš, da vse skupaj ni nič takšnega. V bistvu se promet navkljub vsemu hrupu odvija precej počasneje, kot smo vajeni, kar pa nekako tudi pomeni varneje.

Albanci seveda niso revni, kar se avtomobilov tiče. BMW, Audi, Mercedes, Porshe v glavnem SUV variante. In temu voznemu parku primerno, so tudi posejane tudi avtopralnice. Kot bi bilo pranje neke vrste nacionalni šport.

Je pa razlog za njihovo revščino tudi v precejšnji neorganiziranosti oz učinkovistosti, kar se opazi predvsem kot zelo veliko nedokončani gradbenih projektov. Tudi v samem centru Tirane niso redkost na pol dograjene zgradbe, na podeželju pa je tega še veliko več. In vsaka nedokončana zgradba pomeni porabo resoursov za nič.

Druga neorganiziranost pa je očitna v gostilni. Enostavno še niso osvojili tega, da je pa morda primerno, da se jed prinese vsem hkrati oz. vsaj zelo skupaj. Saj, če pride družba na večerjo, je nekako namen da je in je skupaj. Ne pa da ko en že poje svojo glavno jed, drugi šele dobi predjed. Enostavno jim je pomembneje da svoje delo opravijo, in ne kako ga opravijo, kaj šele da bi bil gost na prvem mestu. In ja, relativna revščina se opazi tudi pri hrani, kar je vsaj nam preobilnim v bistvu zelo ok. Pa tu ne mislim predvsem na količino, ampak tudi na ponudbo. Res pa moram dodati, da odličnih restavracij nismo iskali. Smo se ustavljali bolj po trenutnem navdihu.

Cenovno je bilo kar ugodno. 20-30 EUR na večerjo za dva odrasla in dva otroka, smo dali ponavadi. Kakšna pica, špageti, meso na žaru in obvezna grška solata skupaj z pijačo. Kvaliteta pa v skladu s postrežbo. Se pravi bolj za silo vse skupaj, brez pravih presežkov.

Čistoča ravno ni nekaj, na kar bi bili lahko Albanci ponostni. Očistimo Albanijo v enem mesecu bi bil precej bolj primerne projekt kot očistimo jo v enem dnevu. Čeprav po mestih ni ravno zelo nasmeteno. Se pa seveda pozna stanje cest, ker stranske v glavnem niso asfaltirane, in potem avtomobili iz teh cest na glavno zvozijo blato, ki nato ob ustreznem učinku močnega poletnega sonca sproducira krasno osnovo za oblake prahu.

Se pa tudi pri odpadkih vidi njihov odnos do turizma, ki ga pač še niso osvojili. Da zaposleni v hotelu, ki gre zvečer na čik na hotelsko plažo, mirno na to plažo odvže zmečkano škatlico od cigaret je pač stvar splošne kulture, ki se manifestira v posamezniku.

Seveda pa ni vse tako črno. Osrednji Tiranski trg skupaj z avenijo je toliko državniški, kot ne bo Ljubljana verjento nikoli. In obdan s samimi lepimi stavbami. Opera pred katero se ljubljanska lahko le skrije. Stavba narodnega muzeja z mozaikom, ki ga bi Lukšičeva SD z veseljem obesila na Maximarket. Tudi Vlore daje ob glavni cesti bolj vtis neke obmorske metropole v Španiji kot v Alabaniji. In zvečer, ko se napolni z zrihtanimi, predvsem Albanskimi turisti, lahko mirno rečem, da sem bil sam verjento največji klošar. Res pa moram dodati, da sam na dopustu namerno gojim takšen bolj klošarski stil. Že zato, da bi me namesto oropali, mi raje kaj podarili.

Za malce daljši postanek (5 dni) smo izbrali majhen hotelčič, 10km južno od Vlore z lastno peščeno plažo. In primerljivo z mivkastimi plažami Ulcinja, Šengina (pri Letze) in Vlore, se je to izkazalo kot zelo dobra izbira. Morje je bilo ravno prav toplo in čisto. Do globje vode ni bilo potrebno prepešačiti pol zaliva. Albanski pristop k življenj, pa je lepo prikazala boja, ki je označevala plavalno cono, in je bila vsak dan za kakšnih 10 metrov stran od začetne lege. Očitno so jo pač privezali na premjhen kamen, pa so jo plima in valovi vsak dan malce premaknili. Ampak verjento to opazimo le natančni slovenci.

Skratka, če bi šli v dopust v Albanijo, se dobro pozanimajte o plaži in hotelu. Na voljo so peščene s smaragdno vodo, mivkaste z enournim sprehodom do globje vode pa tudi skalnate. Tudi 10km serija senčnikov v 5 vrstah je na voljo, skupaj z vsem pripadajočim đumbusom in temu primerno gužvo, če vam to ustreza. Zanašati se na srečo, pa verjento ni ravno dobra izbira.

O obiskanem zapuščenem vojaškem letališču sem že pisal. Zanimiva je tudi pot od Tirane proti Elbasanu, kjer sicer gradijo avtocesto, ampak stara cesta pa pelje po vrhu grebena, in je že zato zanimiva. In ja, ko se tam gori ozreš naokoli, ti je jasno zakaj se temu delu sveta reče “brdoviti Balkan”.

Policaji so me ustavili 2x. Prvič mi je “prodal” da sem vozil prehitro, in ja, verjento sem res. Kazen 50 EUR. Na moje vprašaje, ali lahko namesto na postaji plačam takoj na licu mesta, je bil odgovor, da potem je pa 25 EUR. In ko sem u ponudil 30, je vzel 20. No, verjetno je jasno, da je tu šlo predvsem za dodatek k njegovi plači. Naslednič pa s policajem nikakor nismo naši skupnega jezika, pa nas je spustil naprej. Sicer pa so cestne kontrole kar pogoste.

No, posebej vredna je omemba poti od Vlore do Sarande in nato proti Girocastru. Dvigne se na dobrega jurja višine. Cesta je sicer kar ok, ampak veliko serpetin, ter ovinkov gor, dol, levo, desno, da še vozniku slabo rata. Sploh, ker smo zaradi pozabljenih potnih listov delo poti, res pa najboj zanimiv del, morali prevoziti 2x. Del, kjer so se očitno bali kakšne morske invanzije zato so kar pogosti obcestni bunkerji. Tudi sicer so bunkerji kar pogosti, v glavnem takšni majhni, le kakšen meter visoke gobice nad tlemi, verjento za enega max dva vojaka z ročnim orožjem. Proti Girocastru pa so bili opaženi tudi malce večji, verjento za protitankovske topove ali kaj podobnega. No, to pot izberite, če bi se radi nasitili ovinkaste vožnje, sicer pa morda raje ne.

Mejna kontrola ni bila nič posebnega. Črnogorsko – Albanska, pri Skadarju je bila zelo vredu. Sicer smo čakali kakšne dve uri, ker je bila pač gužva. Na izstopu pa se je videlo, da Grki kar temeljito pregledujejo, ampak nas so kar gladko spustili čez. Se pa ob tem seveda zaveš, kakšen pomen imajo odprte meje in kaj Slovenij apridobiva z tem, ko so meje čedalje bolj odprte.

Hotel v Vlore in aparma v Tirani sem rezerviral preko booking.com. Vse je lo gladko. Res pa malce raje kot pri nas, splohna bencinskih črpalkah, vidijo denar namesto plastike.