Že prvi dan je na plaži nek albanec, ki sicer dela in živi v Angliji, navezal kontakt z M., verjetno iz dolgočasja. Pa tudi sam sem kasneje z njim spregovoril par besed, čeravno takoj, ko sem ga pobaral o tem, kako sam gleda na razvoj Albanije ni nič kaj veliko vedel povedati, tako da smo več ali manj ostali pri bolj površinskih temah.

Kot vsi balkanci, ga je seveda tudi Tim, tako se je preimenoval iz originalno albanskega Quintim-a, rad pil. Najraje rakijo. In nas je na zadnji večer povabil na pijačo. Po popiti butelki ob večerji, pa potem poliču skupaj z njim, in na koncu rakijo, je bil balkanski namen vsekakor dosežen.

Ampak zakaj omenjam to pivsko štorijo? Zato, ker ima očitno vsaka, še tako nepomembna pijanka nek svoj globji namen.

Le ta se je v tem primeru pokazala naslednji dan, ko smo cirka uro in 3/4 vožnje od hotela po vukojebini proti Sarandeju ugotovili, da so potni listi ostali v hotelu. Pogledam na telefon in vidim, da me ravno en kliče, in ja, bil je Tim. Tudi v hotelu so ugotovili, da so potni listi ostali pri njih. No, klicali so nas tudi že prej, ampak na dopustu imam mobitel pogosto na mute, pa pač nisem slišal. In glede na balkansko navezo prejšnjih dni, se je Tim kar sam ponudil, da nam pripelje potne liste. No, da ga ne bi le vdano čakali, smo se mu seveda odpravili naproti in se srečali nekako tam, kjer sem predvideval da se bomo. Na najvišji točki prelaza.

Skratka, ne glede na to, da mi Tim kakšnega globjega vpogleda v samo Albansko zgodovino ali nedavni razvoj ni uspel podati, je bila njegova misija v tistem prostoru in času izpolnjena. Itak cel dan ni počel nič drugega kot se senčil na plaži, morja baje da ne mara, tako da mu je ta dogodek zelo verjento polepšal dan. Nam pa prihranil še dodatno uro in pol vožnje.