Pa naj upravljajo tujci
Primer GGM je le na zelo bizaren način pokazal to, kar vemo že dolgo. Da s premoženjem države delamo kot svinja z mehom. Da je primarno namenjeno zadovoljevanju zasebnih interesov tistim, ki se uspejo preriniti do korita.
Pa vendar v globini slovenske duše tli prepričanje, da ni prav, da prodamo. Tehtnim argumentom, kot so naprimer “prodamo lahko le enkrat”, “na svojem svoj gospod” in “tujega nočemo, svojega ne damo” je težko nasprotovati. Predvsem zato, ker pač niso argumenti, ampak floskule, ki samo debato takoj porinejo iz ekonomskega ali družbenega okvirja v področje metafizike in psihologije.
In ja, strinjam se z tem, da je potrebno le dobro upravljanje. Seveda. Če bi bili priča dobremu upravljanju, ste lahko prepričani, da debate o privatizaciji sploh bilo ne bi. Še več, upravljanje bi postalo slovenski izvozni artikel. Svetovni skladi, ki upravljajo premoženja večja od Slovenskega letnega BDPja, bi se tepli za naše upravljalce. Vendar temu ni tako. Kolega Starman, večkrat poudari, da nam uspe približno miljardo na leto zapravit z upravljanjem državnega premoženja.