Primer GGM je le na zelo bizaren način pokazal to, kar vemo že dolgo. Da s premoženjem države delamo kot svinja z mehom. Da je primarno namenjeno zadovoljevanju zasebnih interesov tistim, ki se uspejo preriniti do korita.

Pa vendar v globini slovenske duše tli prepričanje, da ni prav, da prodamo. Tehtnim argumentom, kot so naprimer “prodamo lahko le enkrat”, “na svojem svoj gospod” in “tujega nočemo, svojega ne damo” je težko nasprotovati. Predvsem zato, ker pač niso argumenti, ampak floskule, ki samo debato takoj porinejo iz ekonomskega ali družbenega okvirja v področje metafizike in psihologije.

In ja, strinjam se z tem, da je potrebno le dobro upravljanje. Seveda. Če bi bili priča dobremu upravljanju, ste lahko prepričani, da debate o privatizaciji sploh bilo ne bi. Še več, upravljanje bi postalo slovenski izvozni artikel. Svetovni skladi, ki upravljajo premoženja večja od Slovenskega letnega BDPja, bi se tepli za naše upravljalce. Vendar temu ni tako. Kolega Starman, večkrat poudari, da nam uspe približno miljardo na leto zapravit z upravljanjem državnega premoženja.

No, očitno je spoznanje, da slabo upravljamo, končno postalo sprejemljivo. In premierka Bratuškova, ponuja novo rešitev, prepustimo upravljanje tujcem. Osebno sicer verjamem, da ga. Bratušek niti nima težav z prodajo, ima pa okoli sebe precej nasprotnikov, ki jo zlahka prepričajo, da to pač ni dobra ideja.

Vendar se moramo tukaj nečesa zavedati. Nihče, ne bo prevzel upravljanja, in pri tem jamčil nekega spodobnega donosa. No, tisti, ki pa vam ga bo, pa bolje da ga kar takoj vržete čez prag. Seveda se najdejo tudi takšni, ki jamčijo donos, vendar ste lahko prepričani, da bodo ta donos krepko zaračunali. Sploh pa pri takšnih količinah, in pri takšni strukturi, kot je slovensko državno premoženje, lahko o garanciji za donos nad 0% zgolj sanjamo. Tudi, ali še posebej pri tujih izkušenih upravljalcih.

Pri takšnem upravljanju, gre za zaupanje. Zaupaš upravljalcu, da je pošten in sposoben. In ja, če bi pod vplivom nedavnih izkušenj res uspeli prenesti upravljanje tujcem, ste lahko 100% prepričani, da bi se vsaj z naslednjo vlado, še precej bolj verjetno pa po prvem poročilu o doseženem donosu, v medijih in javnosti začeli pojavljati črvi dvoma, ali tujec res upravlja naše premoženje dobro nas in ne njega samega.

Takšno tveganje je še posebej veliko v Sloveniji, kjer znamo dobre ideje hitro pokvariti. Ideja, o izbiri zunanjih (in celo tujih) upravjalcev smo že imeli v zakonodaji pri prvem pokojninskem skladu, pa je tako hitro, kot je prišla not, tudi odšla. Tudi pri PIDovski privatizaciji, smo tujce zelo hitro izločili. Ali pa recimo v Nemčiji odlično delujoč zemljiški dolg, smo v Sloveniji spremenili v orodje mafije za zaščito pridobljenega.

Logično bi seveda bilo, da upravljalca plačamo v odvisnosti od njegovega uspeha. Vendar se moramo tukaj zavedati računovodskih omejitev. Saj se spomnite Enrona. Krasne bilance je imel. Na njihovi osnovi pa management in svetovalci krasne plače in nagrade. Še celo država je imela krasne davke. Dokler se ni pokazalo, da je v ozadju predvsem kreativno računovodstvo. Podobno, kot je bilo pred leti pri NLB, kjer si je potem gospod direktor, zaradi dobička (dobička v NLB!) izplačal lepo nagrado. Ja, dobiček je računovodska kategorija. Računovodstvo pa za razliko od knjigovodstva ni le dolgočasno prekladanje številk ampak omogoča široko kreativnost.

Vrhunec računovodske kreativnosti, si lahko ogledate tudi v RTV SLO, ki ima delež v Eutelsatu. Po veljavnih računovodskih standardih, ga v knjigah vodi izjemno podcenjeno. Kar jim omogoča, da vsako leto košček prodajo, ob tem realizirajo dobiček, in tako izkazujejo pozitivno poslovanje. Pošteno bi bilo, da bi “naložbo” vodili po tržni vrednosti. S tem bi potem imeli ob zaključku leta realno oceno, kako so preteklo leto poslovali. Zaradi računovodskega lišpanja pa to ni mogoče. Konec leta pač prodajo toliko, da realizirajo potreben donos, da so bilance v skladu z potrebami vodstva.

Skratka upravljalec, še posebej, če zaradi visokega političnega tveganja ne more biti prav prepričan o dolgoročnosti posla, bo nagnjen h kratkoročnim koristim. Kar je pa v nasprotju z idejo, da ne prodamo, ker želimo imeti dolgoročne koristi.

Seveda ob tem ne smemo pozabiti tudi na to, da se država slovenija zadnjih par let aktivno zadolžuje. Imamo kapital z negativnim donosom, hkrati pa se zadolžujemo po 7%. Če prodamo, in odplačamo del dolga, smo s tem v bistvu dobili 7% donos. Kar je bistveno več, kot dobivamo sedaj, in bistveno več, kot nam bo ponudil katerikoli upravljalec.

Ne se slepit. Zadolževanje po teh obrestnih merah, nas vodi v stanje, ko bomo morali prodajati še precej bolj v sili, kot je to sedaj. Ne verjamete? Poglejte Grčijo. Še vedno ne verjamete? Poglejte zahteve EU iz letošnje pomladi. Še vedno ne verjamete? Nič hudega, saj je tudi Snegulčica na koncu dobila svojega princa.

Skratka premierkna ideja je nadaljevanje dosedanje mantre – le dobro upravljati je potrebno. Dovolj je bilo besed. Namesto tega, naj raje pridobi ponudbe za upravljanje treh upravljalcev, recimo dveh tujih in enega domačega, pa da se pogovarjamo konkretno. Ker o načelnem se pogovarjamo že 20 let rezultat je pa Mišič v Luki Koper.