Sobotni dopoldan je bil kot nalašč, za kolesarki izletek v Ljubljano, ko se malček pomatraš na Ljubljanski grad da obiščeš razstavo fotografij Steva McCurryja. Steve je avtor ene najbolj znanih fotografij vseh časov, fotografije afganistanske begunke. Po 17ih letih so jo ponovno poiskali in ponovili posnetek. Oba sta objavljena tudi na Ljubljanski razstavi.
“Čončing je verjetno največje velemesto na svetu, za katerega še niste slišali.” … pišejo na spremnem letaku razstave fotografij češkega fotografa MIlana Jarosa. Fotografije seveda slikajo že omenjeno velemesto z par 10 mio ljudi. Priznam, za to mesto pred tem še nisem slišal, kar je bil seveda povod, da sem si šel razstavo ogledat. Le ta, po moji oceni, ni ravno nek presežek, čeravno osega par fascinantnih fotografij, ki pa so fascinantne predvsem zaradi mesta samega. No saj, nenazadnje je to tudi glavni namen fotografije. Da ujame trenutek v času in prostoru, z izbiro teh dveh komponent pa fotograf poda svoje sporočilo.
Google Earth lepo prikaže zanimivo geološko situacijo mesta.
Razstava je v Galeriji Fotografija do 25. februarja.
Kar nekako v navado mi je prišlo, da sobote, ko je vreme še premrzlo za bicikel, porabim za sprehod na Rašico. Kar ponavadi pomeni sprehod iz megle na sonce. Ampak navklub prijetnosti in koristnosti tega početja ne gre brez zapletov.
Tako je bilo tudi danes, ko sem se okoli 6:45 zbudil v topli postelji, zavedajoč se da je zunaj mrzlo, v nogah sem pa še čutil četrtkovo nočno smuko, ki se je zgodila po sredinem gonjenju sobnega bicikla, po tem ko torkovo nočno smučanje še ni bilo regenerirano v celoti.
Pionirja na področju zaračunavanja digitalnih vsebin v Sloveniji sta definitivno Finance in 24ur.com. Prvi je že zelo zelo dolgo nazaj, uvedel možnost nakupa posameznih, sicer za ne naročnike zaprtih, člankov. Pogled na račun pri njih kaže, da sem imel do sedaj 607 transakcij, kar pomeni kar nekaj 100 EURov. 24ur.com pa je začela s plačljivimi vsebinami z prvim resničnostnim showom v Sloveniji – Bar, in nato nadaljevala do današnjega voyo.si.
Delo na tem področju ni ravno novinec. Prvo zaračunavanje so uvedli že z iPad aplikacijo, kjer sicer gre za digitalne vsebine, vseeno pa ne za spletne vsebine.
Model Piano prihaja iz slovaške. Spletni založniki Delo, Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja bodo nastopili skupaj z enotno naročnino. Tedensko, mesečno in letno.
Zamislite si, da tovorite težko torbo od železniške postaje proti domu. K vam pristopi neznanec, in ponudi pomoč. Skupaj nato torbo odneseta dobršen del poti, nato pa se neznanec opraviči in vas znova pusti same z težkim tovorom. Boste jezni nanj, ker vas je pustil same ali boste veseli, ker vam je olajšal del poti? Ali pa ste že itak ves čas nezadovoljni, ker bi to morala urediti država?
Nekaj podobnega si mislim ob nedavnem sporočilu podjetja Žurnal media, ki se je odločil uskladiti stroške s prihodki, ter zaradi tega zmanjšati število zaposlenih oz. bolje rečeno sodelavcev. Mediji so bili polni komentarjev o tem dogodku, izčrpno smo bili obveščeni o številu in stiski odpuščenih. Ali se pa je ob tem kdo spomnil, da so vsi te delavci morali biti nekoč zaposleni, da so bili sedaj lahko odpuščeni? Ali je takrat kakšen medij pozitivno poročal o tem istem podjetju, ki se je odločilo zaposliti toliko in toliko ljudi?
Seveda tistim, ki so izgubili službo ni lahko. Toliko bolj, če so prejšnjo zapustili, da so se zaposlili v Žurnalu. Ampak takrat, ko so se odločili za zaposlitev v Žurnalu so pač sprejeli to tveganje.
Gre pač za naravni krog. Če bi se ljudje le rojevali in ne tudi umirali, bi bil svet že davno prenatrpan. Podobno velja za podjetja. Za razliko od mnogih slovenskih podjetij se je Žurnal v bistvu izkazal. Seveda ne gre, da bi mu ob tem dogodku ploskali. Morda pa vseeno. Če bi slovenski paradni konji, za kar so se pogosto imeli, kot so SCT, Vegrad, Viato & Vektor, Mura,… zmogli toliko poslovnega razuma kot ga je Žurnal, bi morda, čeprav v omejenem obsegu, še vedno poslovali. Odpustili bi manj delavcev, in ne bi delavcev pustili z luknjami v pokojninski blagajni, ki se sicer delajo ob sodelovanju države.
PS: Če kdo najde kakršnokoli povezavo med mano in podjetjem Žurnal media naj mi jo prosim sporoči. Jaz zanjo namreč ne vem.
Turčija je ogromna. Vsaj za Slovenske razmere. V Sloveniji se usedeš v avto in odpelješ kamor pač že. V Turčiji se usedeš in ti recimo pokaže da boš vozil 12 ur. Ceste so kar dobre, morda je asfalt nekej malce bolj grob (kot bi šparali z asfaltom in imeli višek peska), drugje malce bolj gladek (kot bi bil katran). So pa široke in križišča lepo speljana ponavadi na napol krožen način. Promet je dokaj redek (zunaj mest) in precej umirjen. V mestih je malce bolj napeto, ampak ni sile. Seveda od 12miljonskega mesta kot je Istambul, ne smemo pričakovati preveč. Tam je pač prometni kaos. Za naše razmere, sicer pa povsem primerljiv z recimo Madridom, Valencio, Bangalorejem … Tudi označeno je vse povsem korektno.
GPS je sicer kar lepo vodil, le ena bližnjica mu je uspela, kjer smo furali po neki podeželski poti, ki je iz asfalta počasi zmigrirala v res zanič poljsko pot. Ampak ni bilo sile.
Pokrajina je v glavnem prazna :-))) Precej gorato, velike kotline in planote. Kjer so razmere ugodne, vidimo velika polja žit. Ne vem zakaj sem bil prepričan, da je večina Turčije bolj puščava, v resnici je pa precej bolj žitnica.
Mesta so kar moderna. Na izgled bolj kot Slovenska. Seveda se čuti pridih balkana oz. azije, tako da kje izgleda kaj malce manj urejeno, umazano, razpadajoče. Ampak kar na nivoju vzhodnoevropskih mest (Bukarešta, Sofia, Skopje, ….). Kar se tega tiče Turčia nedvomno spada v EU, morda bolj kot kakšna Romunija, Bolgarija ali Makedonija.
Prejšnji teden je urad vlade za konkurenco obiskal Pro plus (POP TV, Kanal A, Pop brio). Pop naj bi baje zlorabil monopolni položaj na trgu. Kot po naključju pa je Pro plus objavil, da z jesenjo pričenja oddajati 6 novih programov (filmi, za otroke, zabavne serije, šport,…), ki ne bodo zastonj, temveč plačljivi – slabih 12 EUR na mesec. Kar znaša toliko, kot sicer znaša RTV prispevek, ki pa je obvezen.
Jup. Konkurenca se je zbala novih kanalov, in očitno več kot tožarjenje ne zmorejo. Žalostno.
Res, da ima Pro plus s svojimi kanali izjemno gledanost, pa vseeno na tem trgu težko govorimo o monopolu. Sam imam na TVju dostopnih več kot 100 TV kanalov, vseh zvrsti. Na informacijskem področju pa dodatno konkurenco ustvarjajo tudi novejši mediji.
Slavnik je hrib na Primorskem, kamor smo danes peljali punce, da se malo prezračijo. In res, za ta namen je bil kar primeren veter. Vzpon sam ni nič posebnega, večinoma poteka po gozdu, po precej razritih poteh, ki niso najbolj prijetne za noge, dobri gležnarji pa kar pomagajo. Na vrhu je pa precej prostorno in položno. Sicer je bilo gor kar veliko kolesarjev, tako da so mi naredili malce skomin, ampak resnici na ljubo, ne vem, če se ima smisel eno uro peljati zavtomobilom, da potem gor kolesariš. Grem raje kam še višje :-))
So pa primorci zelo levičarsko zavedni. Pod Slavnikom je mlaj z kar dvema zastavama komunistične partije, potem smo pa še v Dolini (v Italiji) naleteli na nek dogodek, kjer so ob mlaju peli slovenske pesmi, povsod naokoli pa rdeče zastave.
Če se da komu s tem zajebavat :-)
—————
Dear Friend
Ob iskali in videli svoje podatke iz spleta, s poudarjanjem svoje osebne podatke v zelo žareč izraz, pišem, da uvede sebe in cilj tega poslati po elektronski pošti, čeprav je, da nismo srečala, vendar menim, da je možnost srečanja z med seboj se začne v enem dnevu.
Moje ime je DR OWEN GILBERT, Iz Harlesden, North West London, tukaj v Angliji in delam za Nat West Bank. Moje zaradi obrnete vas je uvesti priložnost, ki je nastal iz moje pisarne, ki potrebuje POZOR NUJNO, in kar sem tudi verjel, da bi prinesel na zelo koristna za oba.
V bistvu sem se kar malce zamislil nad dejstvom, da do včeraj še nisem obiskal slapa Peričnik. Obiskal sem ga v organizaciji bolj družinskega planinskega izleda Planinskega društva Onger Trzin. Čeravno v tistih krajih še kar vlada zima, je šlo bolj za sprehod kot pohod. Le zadnji del, je bil malce bolj zoprn zaradi ledu.
