Kilimanjaro – 5,895 mnm

Vzpon na najvišji vrh Afriške celine, sem opravil v okviru skupine, ki jo je organizirala Izimanija, z odličnim vodičem Jakobom. Bilo nas je 8 (+vodič), ki se v glavnem prej nismo poznali.

Vzpon v bistvu ni niti tehnično, niti kondicijsko preveč zahteven, nikakor pa ne gre za nedolžen sprehod. Kot pripravo je že fajn, da iamte za sabo vsaj par daljših pohodov, ni nujno v hribe, je pa fajn, da so >6 ur. Po možnosti par dni zapored. Vseeno je potrebna tista mentalna kondicija, da pač hodiš in hodiš.

Prvi dan smo štartali iz Marangu gate (1860 mnm) dokaj pozni, četrt čez 3 popoldne, v pole-pole tempu, se pravi počasi. Spodbujani, da vmes fotkamo, klepetamo, opazujemo džunglo. Vse z namenom, da gremo počasi. In tako smo po skoraj 4 urah, že v precejšnji temi, prišli na prvo postojanko (Mandara Hut – 2715 mnp). Tema je bila toliko močnejša, ker se dejansko hodi po gosti džungli, kjer tudi podnevi ni sonca, in je vse bolj temačno. In vlažno. In blatno. Ampak pot je lepo urejena, pogosto s peskom posuta, ves čas vsaj meter široka.

 

 

Postojanka je sestavljena iz več, večjih in manjših koč, s skupnimi ležišči zgoraj, spodaj pa jedilnici. Kopalnica ni ravno z toplo vodo, sicer pa na nivoju naših planinskih postojank. Aja, poleg udeležencev, smo imeli še 4 lokalne vodiče, kuharja in strežaja, ter nosače, ki so nosili opremo, s katerimi pa smo imeli precej malo stika. Vsak dan smo imeli zajtrk, kosilo in večerjo, za kar je skrbel kuhar. Testenine, omaka, krompirjev golaž, piščanec, sadje, solata, avokado in čaj… 2x je bilo kosilo v obliki lunch-boxa, in smo ga pojedli na poti. Načeloma, če nisi izbirčen, druge hrane ne rabiš, razen za zadnji vzpon.

Drugi dan, smo štartali še vedno v džungli, ki pa je po pol ure se že razredčila, s tem pa tudi posušila, in nato prešla v nizko grmičevje in kmalu so bile samo še rožice in trava. S tem pa smo prišli tudi nad oblake, kar pomeni sonce. Čedalje močnejše. In po skoraj točno 6 urah smo prišli na Horombo hut (3705 mnm). Strukturiran podobno, le da je imel tudi WCje na školjko. Ne pa tušev. Kosilo je bilo lunch-box, večerja pa standardna. Tukaj smo prespali 2x in še 1x na poti nazaj.

Tretji dan, je bil aklimatizacijski dan. Odpravili smo se do Zebra rocks, na kakšne 4000 mnm. Dobre tri urce, gor in dol. Sicer pa počivanje, kartanje, klepetanje, druženje. Vreme super, ene 15 stopinj celzija, nobene vlažnosti, se je pa potrebno zaščititi pred soncem.

Četrti dan pa se je začelo zares. Po zajtru, malo po osmi uri, pohod do Kibo hut (4730 mnm). Skoraj 6 ur in pol hoje, v glavnem po puščavi. Nujna 100% zaščita pred soncem. Sicer te skuri. Ni bilo vroče. Je bilo pa žareče. Tempo še vedno pole-pole, se pravi počasi. Na Kibo hut smo tako že prišli morda za odtenek bolj zmatrani, kot prejšnje dni. In seveda se pozna že tudi višina. Plan je večerja in počitek do polnoči, potem pa gasa. Vodič je razložil še glede opreme in oblačil. Predlog dvojno termo perilo, flis, puhovka in hard shell. Dvojne rokavice. Dvojna kapa. Dvojne tople nogavice. Pričakovana temperatura na vrhu -10C, kar ni pretirano, ampak zaradi manj kisika, telo pač ne producira veliko toplote. In zato se je dobro obleči bolje.

Štartali smo malce čez polnoč. Z lučkami. Pole pole. V vrsti. Visoko nad nami vidimo lučke. Odprave, ki so štartale pred nami. Relativno hitro, se pot kar postavi pokonci. No, bi se, če ne bi lepo kruzali levo in desno, lepo po serpetinah. In potem so se začele v ekipi pojavljati prve višinske težave. Spanje. Bruhanje, ki pomeni hudo olajšanje. Malce spraševanja, ali zmorem ali ne. Ampak tempo se je prilagodil, razbili smo se na več skupin (zato več lokalnih vodičev). Pogled navzgor, je kazal, kje so tisti pred nami in koliko nas še čaka. Osebno sem se pač prepustil temu, da je pač do roba kraterja 5 ur, nato pa easy do vrha. No, tempo smo imeli malo manjši in smo malo po sedmi zjutraj prišli na rob kraterja, kjer nas je pozdravilo sonce in se je naredil dan. In ja, sonce ima svojo moč. Gilmans point (5681 mnm). Sam sem si predstavljal prizor iz Gospodarja prstanov, kjer Gandalf priskoči na pomoč ob prvih sončnih žarkih. Malce počitka.

Pot po robu kraterja je lepa, ni več strmine, mimo Stella pointa na Uhuru Peak (5895 mnm). Kjer smo bili malo čez deveto uro dopoldan. Slikanje in hitro dol. V bistvu prehitro da bi vrh v celoti užil.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Sam v bistvu nisem imel težav z višinsko boleznijo. Do samega vrha. Oziroma, ene 200 metrov do njega. Ravninskih, ne višinskih. In udarilo me je na ravnotežje. Kot bi bil pijan. In sem na enem snežnem delu tudi padel. Nič hudega, nič nevarnega. Le bolj počasi je šlo. In nato tudi navzdol, vsak korak posebej. Palice so pomagale, pa vseeno je bilo za daljše korake potrebna ekstra previdnost. Nahrbtnik je prevzel nosač, sam sem pa počasi krevsal navzdol. No, vmes me je obšlo, da v bistvu že ene 12 ur nisem nič resnega pojedel, in morda me pa pomanjkanje energije zajebava, zato sem se na Stella pointu lepo ustavil, pojedel nekaj cookije, par sadnih barov, se napil in potem naprej. Ne vem točno, kje sem se točno normaliziral, vem pa da ko se je pobočje spremenilo v prijetno melišče, po katerem se je dalo iti naravnost navzdol, brez cikcakanja, da sem bil glede ravnotežja že ok. Mi je pa srčni pulz nabilo na 130, kar je bil izgleda na tisti višini maksimum. Pa sonce je pritisnilo. In verjetno je ta kombinacija povzročila takšen odziv.

Kakorkoli, ob pol enih popoldan, se pravi 12 ur po štartu, sem bil nazaj v Kibu hutu (4730 mnm). Utrujen, kot se za 12 urno etapo spodobi. Nogavice v čevljih zlepljene, da sem jih komaj ločil. Sam imam tipično po 4 urah hoje bolečine v gležnjih (zaradi previske teže), tako da je bilo tukaj to normalno. In ja, malce sem tudi racal naokoli in me je bilo kar malce strah, ai bom zmogel spust do Horomba, kar je bilo predvideno še ta dan. Ampak počitek in kosilo sta naredila svoje.

Štartali smo ob pol štirih, in malo pred sedmo bili v Horombu. Za razliko od vzpona, sedaj ni bilo več pol-pole, ampak prijeten sprehod. In kar precejšen del poti, smo namesto po gorečem soncu, hodili po prijaznejši megli, celo dež se je nakazoval, ampak dlje od res rahlega pršenja nismo prišli. Tisoč višincev smo res lepo oddelali. Dan in pol, je torej trajalo Horombo – Kilimanjaro – Horombo. Z vmesnim počivanjem.

Na Horomu smo nato še odprli pivo, ki je šlo z mano na vrh, pa ga gor niti slikal nisem, ker se je tako mudilo. In glede na težave z ravnotežjem dobro, da ga gor nisem poskusil odpreti.

Naslednji dan pa najdaljša tura. Dobrih 20km do našega izhodišča. 7 ur nam je vzelo, od tega 1 ura za kosilo. Ja, marsikomu se je vleklo, ampak v resnici je šlo zelo gladko. Osebno me je bilo strah spolzkega džungelskega dela, ampak z malo previdnosti, je šlo vse lepo. Pot smo zaključili ob štirih popoldan. Vmes smo zalotili par opic in si ogledali mravlje, ki so nekatere gor grede popikale.

Povzetek.

Vreme: super
Nevarnosti: nič
Višinska bolezen: individualen odziv
Muhe,komarji,golazen: nič
Oprema: primerna (daljši opis)
Pot: lepo urejena
Vodiči: super

Ekipa: NEPREMAGLJIVA!