Današnjo eno zadnjih lepih zimskih sobot smo se odpravili na sankanje iz Ljubelja, v organizaciji DPM Trzin in PD Onger iz Trzina.
Z avtobusom smo se odpeljali do nekoč mejnega platoja na Ljubelju, kjer smo si sposodili sanke (3EUR/kom – sposoja možna med vikendom direktno iz prikolice podjetnega domačina) in potem vzpon po zasneženi cesti do “starega” prelaza. Cirka 300m je višinske razlike.
GPS je krasna zadeva, sploh v kombinaciji z digitalnim zemljevidom in podatki o cestah. Poleg tega da nam lahko močno skrajša čas iskanja želene destinacije, nam tudi širi obzorja. Na izletu v Prekmurju smo se tako odpravili do neke Plečnikove cerkvice (ki smo jo zaradi tega kar je sledilo prestavili na jutri) in da se ne bi odpeljali mimo Term 3000, ker bi lahko K. in N. dobila predčasno neke čudne ideje o takojšnjem vstopu na kopališče, sem izbral malce bolj zavito pot. Nokia maps na moji Nokii 5800 XM je lepo pokazala pot. Vsa v isti kvaliteti kot ta, po kateri smo se pripeljali do prenočišča. Dobra vaška asfaltirana pot pač.
In res je tako bilo prvih nekaj kilometrov. Sicer malce hriba, ampak vse ok. Nato pa se je ob nespremenjeni klasifikaciji ceste na zemljevitu, le ta v naravi spremenila iz asfalta v vaški kolovoz. In malo kasneje v gozdni kolovoz. In še malo naprej v blatno strugo. Ker je ta del šel večinoma navzdol, na zemljevidu pa je kazalo da to niso ne vem kako velike razdalje, smo kar nadaljevali. Pač. čedalje dlje kot pelješ, težje se obrneš.
19 km smo cirka prevozili
Grad Kostel se nahaja na jugu Slovenije, ob Kolpi. Baje je njegova posebnost da so se znotraj grajskega obzidja nahajale tudi kmetije. Grad je v obnavljanju in je tao nedostopen. Od zunaj pa izgleda kar mogočen.
Nadiža je najtoplejša alpska reka, ki teče po najzahodnejšem delu Slovenije in se izliva v Sočo. In za razliko od Soče je res topla. Ta vikend, ko smo tam kampirali, se po temperaturi lahko komot primerja z Kolpo v bolj mrzlih dnevih. Tako da se komot lahko okopaš, pa še prijetno se ohladiš.
Glede na to, da teče kar precej po kanjonih mi ni najbolj jasno kje se ogreje. Res pa je vse skupaj le kakšnih 300 metrov nad morjem. Na več mestih ob Nadiži so primerni tolmuni za kopanje, v bližini kampa pa so malce umetno pripravili malce večje področje za kopanje.
 |
Leto smo se na dopust odpravili v Grčijo, zahodni Peloponez, Kyparissia oz. Kalo Nero. Z avtom. Prva etapa je bila do Ohrida. Le ta nam je vzela 17 ur in, pol, kar je malce več kot sem pričakoval.
Štartali smo ob 3:30 zjutraj in nekako ob 6:30 prišli na avtocesto prot Zagrebu. Zaradi družinskih zadev smo namreč zavili čez Črnomelj in mejni prehod Metlika. Potem se pa po Hrvaški kar vleče tista cesta do avtoceste. Če bi šli direkt na Zagreb bi tukaj prišparali kakšni dve urici.
Čez Hrvaško je vse potekalo gladko. 2x cestnina, sprejemajo kreditne kartice. 1x tankat. In ob cirka 9ih smo bili na Hrvaško:Srbski meji. V koloni. Ki ni izgledala ravno velika, pa še vstopalo se je na vseh mestih. Ampak šlo je pa blazno počasi. Najprej na Hrvaški strnai, nato pa še na Srbski. Tako da smo tukaj zapravili cirka 2:20. Zaradi tega zastoja na meji, pa je bila nato avtocesta proti Beogradu precej bolj prazna. Saj tudi na Hrvaškem, ni bilo neke gužve, ampak proti Beogradu je bilo pa res prazno.
 |
 |
V Beogradu se je nato malce zagužvalo, kot se ponavadi na vpadnicah v večja mesta. Ampak glede na to, da se pelješ direkt čez Beograd ni bilo hujšega. Kakšnih 15 minut v kolonah, potem pa že proti Nišu. Do tja smo srečali kakšne 4 nevihte, lokalnega značaja. Kar pa pomeni vedno po kakšen kilometer res hudega naliva, potem pa bolj rahel dež, in nato spet suho. Na črpalki jasno obvezno pranje šip. Ampak nič kaj vsiljivo, itak ne moreš ugovarjat. In potem ko jim daš kakšen euro, te še poprosijo, če bi jim morda kune zamenjal v eure ali dinarje.
Pa na črpalki se je pokazalo, kako še kar živijo v nekem drugem času. Ko si pač kot kupec motnja v njegovem čisto lagodnem življenju. In v bistvu te on ne potrebuje. Ker sem sam motovilil nekaj z kreditno kartico, sem bil pa še toliko večji nebodigatreba.
 |
Hranjenje smo izvedli nekje okoli Markovca (Velika Plana, Lapovo). Srbska kuhinja pač. Kajmak. Meso. i još meso. 25 EUR za vse štiri. Pa še open WLAN so imeli :-)). Cirka urica in pol počitka.
Nato pa naprej proti Makedonsko – Srbski meji. Po Leskovcu se konča avtocesta, naprej pa je nekaj podobnega kot če bi se sedaj vozil po stari dolenjki, ki jo še lahko spoznavate okoli Trebnjega. Na meji smo bili okoli pol šeste popoldne. Mejne formalnosti 40 minut. Nato pa proti Skopju, po malce slabši cesti, ker pa že delajo na tem, da jo spremenijo v avtocesto.
Skopje me je v par delik malce spominjalo na Indijo. En del je res precej ubog, in tam navalijo čistilci vetrobranov kar sredi ulice. Pa še kakšen prosjak se najde. Mi nekako kar ni bilo do odpiranja oken. Do Tetova je potem kao avtocesta, čeravno precej švohotna. Zato pa imajo kar veliko cestninskih postaj, ki so vse prehodnega značaja. Se pravi plačaš prečkanje, ne pa kot na Hrvaškem in Srbiji, kjer so zaprtega tipa. Kreditnih in bančnih kartic ne sprejemajo, evre pa. Ki jih zaokrožajo malce po svoje.
 |
Pa tudi prvič na celi poti so bili malce bolj aktivni policisti. Kar nekaj radarskih kontrol smo uspešno prevozili, pri čemer pomagajo tudi solidarni nasproti vozeči z opozarjanjem.
Od Tetova naprej proti Ohridu pa spoznaš zakaj se reče brdoviti Balkan. Pišuka poldi. In mi smo ponosni na naše hribe. Tudi Makedonski niso za odpis. Sploh če jih moraš prevoziti da prideš do Ohrida. V Sloveniji greš ponavadi v hribe vozit takrat, ko želiš v hribe, če pa greš iz enega mesta v drugega, pa te ponavadi kaj hujšega ne doleti. No, na Balkanu je malce drugače.
Na Ohrid smo prispeli malce pred deveto zvečer. Se pravi smo za pot v Makedoniji potrebovali cirka dve uri in pol.
Če odštejem čakanja na mejah, in ovinek v Sloveniji, smo vozili malce hitreje kot napoveduje viamichelin. Glede na to, da prav divjal nisem, omejtev pa tudi ne upošteval kaj preveč, je to kar ok ocena.
Da so na Golici narcise, je verjento splošno znano dejstvo, ampak do danes si jih nekako še nisem uspel ogledati. Tako da prav veliko pomislekov okoli tega, ali bi še ali ne, nisem imel.
Narcise so bile samo v spodnjem delu, pred gozdom, nato pa gre pot v glavnem po gozdu, po prihodu iz gozda nas je pa srečal sneg. Ne veliko, ampak dovolj da je potrebno pazljivo čez. Ob zdrsu se bi podričal verjento kar daleč.
Na vrhu pa le dokaz, da gre za splošno znano dejstvo. V bistvu je bila na hribu kar gužva. Sicer pa slika pove več kot tisoč besed.
Gre za majhen zabavišni park, tako za kakšne dve urci, da se otroci malce razgibajo. Čeravno majhen, pa ponuja kar veliko zanimivih točk. Dolg tobogan, razna plezala, dinozavrov tobogan, indijansko vas in kavbojsko utrdbo. Razna igrala, trampoline. Železnico na ročni pogon, kjer dejansko poganjaš voziček z ročko, kot v risankah.
[Read more →]
V počastitev podaljšanega konca tedna s praznikom OF smo se odpravili na Avstrijko štajersko. Pač pelješ na sever in nimaš kaj falit. Avstrija je zelo podobna naši gorenjski, ali pa je obratno. Vsekakor pa me vedno znova preseneča ta njihova urejenost. Za razliko od slovencev, ki imamo okoli hiš vedno kaj prislonjeno, imam v Avstriji vedno občutek da je vse urejeno. No, tokrat sem našel tudi konkreten dokaz, da to je dejansko urejeno ne pa da je tako že samo po sebi. Tele grabljivci listja so poslikani nedaleč od Ljubelja na avstrijski strani. Komu na čast se spopadajo z tistim listjem v strmem bregu, je jasno verjetno le njim samim, in ostalim miljonom avstrijcem, ki skrbijo da imajo deželo takšno, da krepko spominja na neko kičasto pravljico.
To soboto so napovedovali precej slabše vreme, kot se je na koncu izkazalo. In takšna deževna sobota (po napovedi ne po realizaciji) je pač idealna za že nekajkrat odložen shoping izlet. Vsake toliko je pač potrebno isprane mikice zamenjati.
