Mangrtsko sedlo – 2072 m

Po Krvavcu, Veliki planini in Kumu, ki sem jih letos z biciklom obiskal prvič, je bilo nekako logično, da obiščem še najvišje ležečo cesto v Sloveniji. To je cesto na Mangrtsko sedlo (2072 m). Pred par leti sem jo enkrat že obiskal, tako da je šlo tokrat za reprizo.

IMGP8550

Sicer sem zjutraj kar nekaj omahoval, in se v bistvu že odločil, da vzpon preložim. Vendar, ko sem po zajtrku končal na kavču ter pregledal svojo virtualno eksistenco, me je prešinilo vprašanje, ali si res želim ta dan preživeti med kavčem in računalnikom??? No, čez 15 minut sem že imel naloženo kolo in se vozil proti Trenti. To je sicer imelo nekaj posledic. Pozabil sem bidona, pa tudi zajtrk ni bil ravno primeren temu kar je sledilo.

Ko sem se peljal čez Vršič, sem imel malce slabe vesti, ker so pravoverni kolesa lepo gonili proti vrhu, jaz sem ga imel pa naloženega na avto. Ampak sem hitro odpravil tovrstne črne misli, saj sem se zavedal da bom čez nekaj časa tudi sam v enaki vlogi, le da bo cilj še 500 metrov višje.

Štartal sem v Logu pod Mangrtom, takoj za mostom, tako kot pred leti. Štart na Predelu, bi prihranil kakšnih 450 višincev, ampak, če želiš šparati z višinci, potem se itak lahko do vrha odpelješ z avtom. Iz te točke ni šale. Klanec se začne takoj, poetično bi lahko rekli, da gre direkt v žilo.

Do novega mostu že nabereš kakšnih 450 višincev, nato pa pač goniš, dokler ne prideš do vrha. Vzpon je stalen, tako da kakšnega počitka ni. Po gozdu so bile temperature prijetne, na soncu je pa kar kuhalo. Vmes je par predorov, v katerih je pa kar mrzlo.

IMGP8583

Prometa je bilo kar veliko. Tako avtomobilov kot motorjev, pa tudi kolesarjev in ovc ni manjkalo. Vzpona se loteva kar raznolika množica, ki me je v glavnem prehitevala. No, tri je pa uspelo tudi meni :-)) Ponavadi sicer vozim prez pavze, tokrat pa žal ni šlo. Ker sem pozabil bidona, sem moral malce eksprimentirati z tem, kar je ponujal Petrol. In da bi med vožnjo navkreber, iz nosilca za bidon izvlekel 1,5 litrsko plastenko Zale, je odprl, popil, zaprl in spravil nazaj, se mi nekako ni zdelo izvedljivo. Pa tudi dve energetski tablici, sta bili obliti z neko bolj za zimo primerno kremo. Kar pomeni, da je na tej vročini nastal lep poc, tako da je bilo precej bolje, da sem jih pojedel med postankom. Ampak 3 oz. 4 maksimalno dveminutni postanki, pač niso neka tragedija.

Mi je pa proti vrhu že kar manjkalo energije. Ponavadi pred takšnim vzponom za zajtrk pojem en kup kosmičev ali kakšne palačinke, danes je bilo pa bolj skromno, ker sem pač takrat še nisem vedel, da bom šel.

Na vrhu je speljana krožna proga, z verjetno najvišje ležečima prometnima znakoma v Sloveniji. Je pa za razliko od zadnjič, sedaj že vse asfaltirano. Po krajšem photo shootingu, sem se odpravil dol. V bistvu me je večino spusta kar malce zeblo, v predorih je bilo pa sploh zimsko.

Razgled naokoli je bil krasen. Na začetku je bil viden tudi vrh Mangrta, nato pa so ga zakrili oblaki, in tako je ostalo do konca. Tisti, ki so šli gor, so se verjetno kar hitro dol pobrali.

Morebitni navdušenci se lahko udelžijo 10. Kolesarskega vzpona na Mangrt, 22.8.2010 ob 10:00.

IMGP8647

Kot ponavadi, sem tudi tokrat večinoma slikal med vožnjo, z malim Pentaxom. Slike so temu primerne. Kakšne malce manj ostre, kakšne postrani.