V drugo nam je polet uspel. Prvič je žal na vzletnem mestu zapihalo, in polet je odpadel. Baje se odpoved na samem mestu zgodi precej redko, ampak gre pač za nepredvidljivo naravo.

Leti se tipično zgodaj zjutraj, ko je ozračje še mirno. Kasneje se namreč zaradi segrevanja pojavljajo raznorazna zračna gibanja. Mi smo se zmenili ob pol osmih, nato pa smo malce krožili na okoli in izvajali zračno sondažo. Se pravi spustili balonček s helijem, in nato opazovali kam ga odnaša. Tako potem vidiš kam veter piha, in v skladu s tem izbereš vzletno mesto.

Tako smo vzleteli pri PST (Pot spominov in tovarištva), na Viču, v bližini tehnološkega parka. Vzlet, pa tudi sam let je čisto miren. Praktično ne čutiš, kdaj si zapustil tla, čeravno se kar hitro dvigneš za sto ali dvesto metrov. Žal je bilo še kar malce megleno, ampak smo hitro odšli poiskati sonce. Nato se pa pač dvigaš in spuščaš ter iščeš primeren sloj zraka, kjer piha eter v tisto smer, kamor želiš iti. Pri nas je bilo to proti Barju.

Razgled je bil čudovit in dobiš nudi neko novo perspektivo. Redko si namreč lahko ogledamo gradbišče od zgoraj (žerjavisti so pri tem izjema). Enostavno lepo je. Pa ne le gradbišče :-)))

V zraku je pretežno mir, če odštejemo redno kurjenje plina za segrevanje zraka v balonu, da se dvigamo oziroma ohranjamo višino. Veter je bil dokaj turističen, tako da je bila naša hitrost večinoma na nivoju počasnega pešca. Temu primerna je bila tudi naša preletena razdalja. Ampak balonarstvo je že tovrstna dejavnost, da hitrost ni ravno bistvena.

Če kdo od tega pričakuje adrenalin, bo prav gotovo razočaran. Razen, če ima strah pred višino. No, potem bo pač dobil svojo mero. Sicer pa sem dobil občutek, da je nekako osnovni namen balonarja, da se dvigne v zrak zato, da potem lahko rešuje problem pristanka.

Pristanek namreč z tako omejenimi sposobnosti manevriranja ni ravno enostaven. Čeravno je spust, ko si enkrat nad primerno jaso, ob uporabi zgornje lupute na kupoli, dokaj direkten. In sploh ni nujno da tudi nežen.

Prav veliko dela ni niti z napihovanjem niti z pospravljanjem. Po cirka pol ure, če se pa mudi, pa gre verjento še hitreje.

Vsekakor za sprobat in ponovit. Si pa kot potnik precej pasiven. Tako da pač ostane opazovanje in fotografiranje, kar pa tudi ni od muh.

Leteli smo z: www.balonirome.si