Kar nekako v navado mi je prišlo, da sobote, ko je vreme še premrzlo za bicikel, porabim za sprehod na Rašico. Kar ponavadi pomeni sprehod iz megle na sonce. Ampak navklub prijetnosti in koristnosti tega početja ne gre brez zapletov.

Tako je bilo tudi danes, ko sem se okoli 6:45 zbudil v topli postelji, zavedajoč se da je zunaj mrzlo, v nogah sem pa še čutil četrtkovo nočno smuko, ki se je zgodila po sredinem gonjenju sobnega bicikla, po tem ko torkovo nočno smučanje še ni bilo regenerirano v celoti.

Takšno stanje nujno povzroči spopad med levico, se pravi avantgardo delovnega ljudstva, ki skrbi za razvoj in je na sploh gibalo napredka, in desnico, ki jo predstavlja zavaljeni kapitalist z cigaro in whiskeyem, se pravi pravo nasprotje zdravega življenja.

Dialog poteka nekako takole:

• Ampak sprehod ti bo koristil, zgoraj je zihr sončno in lep razgled,
• Ja, ampak lepši kot je razgled, bolj je mrzlo, snega itak ni, če ne bo drselo na ledu, bo pa blato,
• Hoja po zaledenelih tleh je najlepša, sploh se pa toplo oblečeš, potem te pa itak segreje,
• Ampak če čutim noge, potem še ni bilo dovolj regeneracije, le ta je pa vsaj toliko pomembna, kot trening, spomni se, kako je bilo lani z ahilovo tetivo,
• Ampak saj si že včeraj lenaril, danes moraš migati,
• Saj bom, ni treba da grem sedaj na Rašico, lahko zvečer bicikel zalaufam,
• Ampak notranje gonjenje ne more nadomestiti gibanja na svežem zraku,
• To ne, je pa vsekakor bolj intenzivno, se pravi še bolj koristno.

In tako potem še sem in tja, dokler levica ne vloži kviska in prijavi: “Ampak o tovrstni dilemi boš najbolje razmislil na sprehodu.”. In na to pač ne morem odgovoriti drugače, kot da se enostavno oblečem in odkorakam na Rašico. In res, iz megle sem se prebil na sonce, za povrh pa srečal še srnice.