Koalicijska pogodba je napad na socialno državo

Se je zapisalo Dnevniku, ki sicer le povzema mnenje Dušana Semoliča iz ZSSS. Pustimo ob strani dejstvo, da koalicijska pogodba še ni meso postala, se pravi še ni podpisana, in poglejmo, kaj je našega sindikalističnega veljaka zmotilo.

Med rešitvami, ki se sindikatom zdijo nesprejemljive, so denimo predvideno mehko prehajanje med oblikami zaposlitve, postavitev zgornje meje pri plačevanju socialnih prispevkov, znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb, individualizacija pokojninskih zavarovanj in večstebrni pokojninski sistem. (vir: dnevnik.si)

Mehko prehajanje med oblikami zaposlitve – dva vidika. Že vrabci čivkajo, da je prehod iz statusa študenta v status zaposlenega zelo težaven. Davčna stopnjica je huda. Zato so zadnje čase se razbohotile alternativne oblike delovnega razmerja, predvsem delo preko s.p. To je stimulirala tudi država s subvencioniranjem. Ker je delovna zakonodaja ostala rigidna, so delavci in delodajalci poiskali druge poti. V okviru zakona. Ki silijo delavca v ukvarjanje z papirologijo, in krepijo njegovo negotovost. Večja kot je (davčna) stopnica med posameznimi oblikami zaposlitve, več bo alternativnih oblik. Gospoda sindikalisti, bodo to točko seveda razlagali kot lažje odpuščanje. Pravo vprašanje pa je, koliko je potrebno zaščititi sedaj zaposlene na račun sedaj brezposelnih oz. samozaposlenih? Odgovor je verjento odvisen od vašega trenutnega statusa.

Postavitev zgornje meje pri plačevanju socialnih prispevkov – človek bi pričakoval, da krčenje socialne države pomeni, da se odvzamejo nekatere socialne pravice. Sindikati to razumejo drugače. Krčenje socialne države poimenujejo spremembo, ki posamezniku omogoča večjo neto plačo. V tej točki gre za znan problem, da so bolje plačani poklici v Sloveniji, zaradi davkov in prispevkov še bolj nekonkurenčni kot tisti slabše plačani. Dober inženir v Sloveniji, dobi ob praktično enakem bruto strošku delodajalca, pol nižjo neto plačo, kot recimo v Avstriji in Nemčiji. Ob tem, da od neke meje naprej, z višjimi prispevki, ne pridobivamo več socialnih pravic (recimo višje pokojnine, zdravstvena oskrba je pa tako za vse enaka). Ob tem se seveda čedalje več ljudi sprašuje, zakaj bi to sploh plačevali, in se potem temu izogibajo tudi na načine omenjene iz prejšnje točke.

Prilivi v državno blagajno, se bodo zaradi kapice verjento zmanjšali, vendar na dolgi rok bodo omogočili razvoj in rast, ter s tem višje prilive, kar bi bilo sicer onemogočeno. Nehajmo se slepiti. Po po levi in desni nas prehitevajo države, ki smo jih nekoč zviška gledali. Pojdite na izlet v Prago ali Varšavo. Brez konkurenčnih inženirjev, tudi ostalih delovnih mest ne bo.

Znižanje stopnje davka od dohodka pravnih oseb – proti brezposlenosti se lahko borimo le z novimi delovnimi mesti. Za nova delovna mesta je potreben kapital. Kapital bo vložen le, če bo kazalo, da bo dosegel ustrezen donos. K ustreznemu donosu močno vpliva davek od dohodka pravnih oseb. Sicer pa ni treba biti preveč pameten. Le pogledati je potrebno graf tega pobranega davka v zadnjih letih, in se lepo vidi kam gre. Še malo, pa ga bo pobranega toliko, da bo praktično vseeno ali so podjetja obdavčena 50% ali 5%.

Ni pa potrebno tukaj pretiravat. Kar nekaj držav v okolici ima stopnjo davka od dohodka pravnih oseb višjega kot Slovenija. Če govorimo o efektivni stopnji davka in ne nominalni, pa se lahko znižanje doseže tudi z olajšvami, kar ima svoje dobre in slabe plati. Kakšno vezo pa ima ta ukrep z socialno državo, pa ve le Semolič. Ja, seveda lahko vidimo posredno povezavo. Manj kot bo tega davka, več bo treba recimo pobrati ubogim delavcem. Ampak takšnih posrednih povezav lahko najdemo kolikor hočemo, in kar pač želimo dokazati.

Individualizacija pokojninskih zavarovanj – ko gre za pokojnine, se vztrajno ponavlja da gre za prisluženo pravico in ne podarjeno. Čemur ne ugovarjam. Ampak zakaj je pa potem sporno, da bi pogledali individualno, koliko je kdo prislužil, toliko naj koristi? Seveda nek minimum mora obstajat. To sploh ni sporno. Ampak, zakaj bi nekdo, ki si tega ni zaslužil dobil več? Na račun tistih, ki danes s svojim delom komaj zvežejo konec meseca z koncem meseca. Na to sveda lahko takoj odgovorimo z “obdavčite bogataše”, in skušamo odpeljati pozornost drugam. Priznajmo! Večino davkov plačuje delavec! Tisti premožnejši, si je že zorganiziral svetovalca, da mu je davek zoptimiziral.

Večstebrni pokojninski sistem – ki v Sloveniji obstaja že vrsto let, je sedaj ratal problematičen. Večstebrni pokojninski sistem, po možnosti zasnovan na osebnem angažmaju posameznika, je kvečjemu za pohvaliti. Recimo da imamo dva delavca z enako plačo. En se odloči, da si želi varnejšo starost (resnici na ljubo, ne kaže ravno lepo), zato varčuje tudi v drugem ali tretjem stebru, drugi pa živi po sistemu “užij trenutek”. Prvi daje nekaj na stran, drugi si na ta račun privošči malce boljši avto, ali morda daljši dopust, morda celo bel kruh. Kaj je s tem narobe, lepo prosim? Ali moramo res imeti vsi enake vrednote, enako življenje, enake prioritete?

 

Verjamem, da sindikate skrbi. Pri tako zavoženi državi, ki je dolga leta navajala podjetja na državni sesek, jih tudi mora skrbeti. Ampak navedeni ukrepi so ukrepi v pravo smer tudi za delavce. Seveda se lahko še tako dobra ideja sprevrže v njeno nasprotje, ampak da se zato odpovemo že idejam samim, je pa res malce preveč.

Sindikati se ne zavedajo, da s slikanjem hudiča tam, kjer ga ni, povzročajo le to, da jim ne bo nihče verjel takrat, ko bodo slikali hudiča, ko bo ta res prišel. Ampak to je njihov problem. Lahko pa, da ko bo do tega prišlo, bo g. Semolič že v penziji. Nedvomno dobro odmerjeni.