Oglas Mirovnega inštituta, “nisem zagaman različnost bogati” baje poziva k podpori družinskemu zakoniku, o katerem bomo odločali na referedumu. Po mojem mnenju pa gre predvsem za (ne)kreativni zmazek, ki bo dosegel povsem drugačen efekt, kot naj bi ga.

Kot prvo prinaša negativno sporočilo. Prva beseda je negacija in druga slabšalna. Ne vem, če bi lahko našel slabši pristop za podporo zakonu, ki naj bi bil pozitiven.

Čeprav podporniki omenjajo, da naj bi zakon prinašal veliko pozitivnih novosti, in le ena med njimi je kompromisna rešitev, da lahko partner v istospolni skupnosti posvoji biološkega otroka drugega partnerja, na kar se najbolj fokusirajo nasprotniki, se Mirovni inštitut vtakne ravno v to. Oziroma z “različnost bogati” opozarja na različnost družinskih skupnosti.

Continue reading “Kampanja za ali proti?”

Opisal sem že, kako na kapico socialnih prispevkov, gledajo sindikati. In res, potrebno je priznati, kapica ima neposredni vpliv le na tiste z višjo plačo. To je nenazadnje definicija kapice. In to enostavno dejstvo, ki mu ne moremo oporekati, čeravno je zaradi ostalih povezanih posledic zelo zavajajoče in manipulativno, bodo ponavljali in ponavljali in zaradi svoje enostavnosti bo šlo dejansko enostavno v uho.

Tako bi bila enostavna uvedba kapice, sploh takšna, ki bi povzročila neposredni dvig neto plače bolje plačanih delavcev, politični samomor, ker bi zelo verjetno povzročila huda trenja med socialnimi sloji. Lahko bi jo uvedli le na delodajalčev del prispevkov, ker le to ne bi vplivalo na neto plačo. Bi pa to verjento povzročilo še večji kažin. Lejte jih, kapitalistom nižajo davke, kaj pa MI!!!!

Continue reading “Kapica na socialnih prispevkih – 2.del”

Ideja kapice je enostavna. Navzgor se omeji prispevke za socialna zavarovanja, predvsem pokojninsko in zdravstveno. Ker obstaja omejitev pokojnine, in ker smo (oziroma naj bi bili) deležno enakih zdravstvenih storitev ne glede na plačane prispevke, je prav, da se prispevki navzgor omejijo. Ker namreč od neke točke naprej, več plačanih prispevkov, ne prinaša nič več socialne varnosti.

Kaj pa solidarnost? Solidarnost se naj finacira skozi davke, ki pač niso omejeni, še več, dohodnina je celo progresivna. Mešanje solidarnosti na vseh nivojih (tudi pri plačevanju vrtca, stanovanjih,…) le povzroča zamegljevanje socialnega položaja posameznika s tem pa omogoča mutenje v kalnem.

Predvsem pa je kapica potrebna zarati primerjave z tujino. Bolje plačani slovenski delavci, inženirji, so primerljivo s sosednjimi državami bolj obdavčeni. Ob istem strošku za delodajalca, dobijo precej manj v žep (ali na račun) kot avstrijski kolegi. Kar pomeni, da se pač oziroja po službah v tujini, ki jim povrh vsega prinaša še dodaten iziv. In vsak inženir odnese v tujino s seboj še nekaj manj zahtevnih delovnih mest.

Continue reading “Kapica na socialnih prispevkih – 1.del”

Vladi bom naklonil 100 dni miru in ne bom komentiral njenega delovanja. Vsaj ne javno :-))) Pa to se ne sme razumeti kot mojo dobrohotnost. Nop. To gre razumeti kot moja velika pričakovanja do te vlade. Če bo v prihodnjih tednih vlada vlekla poteze, ki ne bodo zelo, ampak resnično mislim zelo, razburkale javnosti, potem so že naredili prvo napako.

Vlada se namreč mora zavedati, da kar bodo lahko naredili, bodo lahko naredili prvo leto. In 3 mesece je 1/4 časa. V tem času morajo bodisi ljudstvo navdušiti, da bo potem z entuziazmom zrlo naprej in korakalo v boljši jutri (ne vem zakaj se mi potem tukaj v misli umesti Tomorrow belongs to me, hvala P. ;-)), bodisi, kar je bolj verjetno, ljudstvo poriniti v tolikšno obupanje, da sledi le še apatija in potem gre lahko samo še navzgor.

Continue reading “100 dni miru”

Po volitvah se je priljubljenost naše stranke med volilci, po rezultatih anket javnega mnenja, znova strmo zmanjšala, in padla krepko pod mejo za vstop v parlament. Osebno temu ne pripisujem prav velike teže, ker je bila stranka v zadnjih tednih deležna nenehnega napada v medijih, predvsem glavnih treh dnevnikih, pa že tako je navada, da skozi javnomnenjske ankete mediji v bistvu ustvarjajo javno mnenje.

Če se je kaj razkrilo ob teh (po)volitvah, so se razkrili politični profili slovenskih tiskanih medijev. Saj ne, da bi prej ne bili poznani, le da so pred tem se vsaj trudili za “objektivnost”, kolikor je pač premorejo. Sedaj se pa očitno niti trudili niso, in objavili vsak pamflet,ki jim je prišel v bližino.

Vendar bi naredili hudo napako, če bi vzroke za nepriljubljenost iskali (samo) zunaj. Tudi osebno sem razočaran. Kot ustanovni član stranke in kot strankin kandidat na volitvah so bila moja pričakovanja do stranke in precej višja. Višja od tistega minimuma, ki ga pri meni določa spoštovanje dane besede. To je absolutni minimum. Nižje ne gre. Očitno sem se zmotil.

Continue reading “DLGV po volitvah”