Ideja kapice je enostavna. Navzgor se omeji prispevke za socialna zavarovanja, predvsem pokojninsko in zdravstveno. Ker obstaja omejitev pokojnine, in ker smo (oziroma naj bi bili) deležno enakih zdravstvenih storitev ne glede na plačane prispevke, je prav, da se prispevki navzgor omejijo. Ker namreč od neke točke naprej, več plačanih prispevkov, ne prinaša nič več socialne varnosti.

Kaj pa solidarnost? Solidarnost se naj finacira skozi davke, ki pač niso omejeni, še več, dohodnina je celo progresivna. Mešanje solidarnosti na vseh nivojih (tudi pri plačevanju vrtca, stanovanjih,…) le povzroča zamegljevanje socialnega položaja posameznika s tem pa omogoča mutenje v kalnem.

Predvsem pa je kapica potrebna zarati primerjave z tujino. Bolje plačani slovenski delavci, inženirji, so primerljivo s sosednjimi državami bolj obdavčeni. Ob istem strošku za delodajalca, dobijo precej manj v žep (ali na račun) kot avstrijski kolegi. Kar pomeni, da se pač oziroja po službah v tujini, ki jim povrh vsega prinaša še dodaten iziv. In vsak inženir odnese v tujino s seboj še nekaj manj zahtevnih delovnih mest.

Sindikalna demagogija je enostavna. Dejstvo namreč je, da ima socialna kapica na prvi pogled efekt le pri bolje plačanih delavcih. Če se le ta recimo postavi pri 3000 EUR bruto plače, to iz vidika fizičnega delavca izgleda tako, da bo nekdo z astronomsko plačo (ja, 3000 EUR je astronomska plača za tistega, ki ima 800 EUR), bo deležen dodatne davčen olajšave. Krivica!

Ne, krivica je bila narejena že davno nazaj, ko se je pod krinko pokojninskega oz. zdravstvenega zavarovanja uvedlo nesorazmerje med samo vsebino zavarovanja in plačevanjem prispevkov. In zaradi tega je slovenski delavec čedalje manj konkurenčen, kar mu še dodatno slabša položaj in tako drvimo v spiralo propada. To anomalijo je potrebno odpraviti.

Ne škodi pa tudi razmisliti, kako se dejansko deli denar za plače. Ko od prodajne vrednosti proizvodov (to več ali manj diktira trg) odštejemo surovine in amortizacijo (tudi to dvoje diktira trg) si verjento najprej svoj delež odreže lastnik. Pač, on hoče svoj delež. Preostanek pa ostane za plače. Najprej se seveda plača najmanj pogrešljive, to so pa praviloma bolje plačani. Logično, bolj so plačani, ker so manj pogrešljivi. Nato pa se razdeli še ostalim delavcem. In logično je, da, če od plač bolje plačanih delavcev plačamo manj prispevkov, boš več v malhi ostalo tudi za manj plačane delavce. Sindikati s tem, ko ponavljajo, da bodo olajšav deležni le “bolje plačani” zavajajo. Gledano plače kot celota, bo več ostalo tudi za slabše plačane.

Seveda pa to ne pomeni tudi avtomatsko, da se bodo slabše plačanim plače dvignile avtomatsko. Vsak podjetnih teži k temu, da niža stroške. In delavec, ki je lahko zamenljiv, hkrati pa ne more izbirati med delodajalci, ker novih možnosti ni, bo žal deležen minimalne plače. In višja obdavčitev bolje plačanih, mu pri tem ne pomaga čisto nič. Pomaga mu predvsem odpiranje novih delavnih mest, ker s tem postanejo delavci bolj iskani in se lažje pogajajo za višjo plačo. Za stimulativno poslovno okolje, kjer se bodo odpirala nova delovna mesta pa je višina obdavčitve zelo pomembna.

Sindikati se z zagovarjanjem višje obdavčitve zavzemajo za večjo moč države, ker le ta pač lahko več deli, in računajo, da bodo tudi sami deležni več te delitve, denarja in moči. Če bi jim šlo dejansko za interes delavcev, predvsem tistih manj plačanih, se bi zavzemali za čim nižjo obdavčitev dela, ki bi stimulirala odpiranje novih delovnih mest s tem pa večje povpraševanje po delavcih in višje plače.

Sindikati pa si očitno želijo revne delavce, ki jih potem lažje izrabljajo in zlorabljajo, ter močno državo, od katere potem računajo nagrado, ker “mirijo” delavce.