Vikos Gorge je baje najvišja soteska na svetu, po nekih pravilih, ko mora biti ne preveč široka, da sploh je soteska (gorge). Nahaja se v bližini albansko-grške meje, in ker smo šli ravno mimo, smo si jo šli ogledati. Na najvišjem delu je cirka 1km visoka, široka pa le malce več. Celotna okolica je lepo urejena, še posebej vasica Monodendri, kjer pač prevladujejo kamnite stavbe, ki so tudi krite z kamni.

Po soteski se sicer lahko tudi sprehodimo, vendar bi to zahtevalo malce bolj navdušene hodce, pa tudi sicer je poleti to bolj mučenje kot uživanje.

Smo si jo pa zato ogledali zviška iz dveh mest, ter nato nadaljevali pot v dolino, kjer je za ogled na voljo še kar nekaj kamnitih mostov, Manjših in večjih, z enim, dvema ali tremi loki. Baje jih je neka balkanska gradbena skupina v srednjem veku postavila na Balkanu kar 500. Hodili so okoli in gradili mostove. Moram priznati, da se to sliši kar zanimivo za čase, ko ne le bagerjev še niso imeli, ampak so tudi beton mešali ročno (ja ja, cement so pa v Baumaxu kupovali).

Ob poti si lahko ugledamo tudi kamnite gozdove. Se pravi razne čudne kamnite tvorbe, ki z veliko domišljije spominjajo na drevesa. Ampak res veliko domišljije. Je pa lepo. Kot ponavadi vse, kar ustvari narava.

Nočitev z zajtrkom je bila 60 EUR plus večerja 38 EUR. In po pravici povedano, jim precej lažje odkartam the 100 EUR kot sem jih Albancem. Enostavno je storitev nekaj povsem drugega. Ne samo, da v grobem vse štime, porihtani so tudi detajli. In zajtrk ti da jasno vedeti, da smo iz revne dežele prišli v nek drugi svet. Sploh, ker je to vse skupaj nad 1000 mnm in so sobe imele gretje in ne klime. Sicer pa niti enega niti drugega nismo potrebovali.

Skratka, tale ovinek v hribe je bil kar dobra odločitev. Nato pa na avtocesto in proti Halkidikiju.