Kot prostovoljec sem se na slovenski Filantropiji prijavil za pomoč v begunskih centrih in tako sem dobil termin za dežurstvo v soboto od 23:00 do 7:00. V bistvu prav veliko nisem vedel, kaj me čaka.

Po začetnem sprejemu, sem dobil rokavice in masko in navodila, da naj imam to oblečeno ob stiku z begunci, da načeloma ni zaželjeno, da se hodi k njim v šotore, seveda pa greš pomagat, če je potrebno, in da je glavna naloga jim pomagati. Za celotno logistiko, red in ostalo, pač skrbijo drugi.

Tako pomoč prostovoljcev nekako pokriva predvsem dostavo obleke in obutve, če kdo potrebuje, odgovarjanja na vprašanja in spremljanje k zdravniku. V mojem terminu ni bilo nobenega obroka, tako da ta del nisem spoznal, sicer bi verjento pomagal tudi pri razdelitvi hrane.

Prvi šok je, ko pogledaš v šotor, in tisti na zgornjem platoju na Šentilju je res velik. Saj sem videl že marsikaj v življenju, ampak ko pa vidiš tisti kolos poln postelj in ljudi od blizu, pa je vseeno kar “impozantno”. 2000 do 3000 tisoč ljudi, ki ležijo drug zraven drugega, je pač dokaj neobičajen prizor.

Vmes so 2x pripeljali nove z več avtobusi. Postopek je že kar lepo utečen. Avtobusi en po en, zapeljejo direkt ob vhod in potniki izstopijo, vzamejo prtljago in gredo v center. Seveda to ne poteka tako gladko, ker se pač družine po izstopu želijo pogrupirati, in se pač iščejo in čakajo, zato gre vse skupaj počasneje, kot bi sicer lahko šlo. Iz vidika beguncev so pa prišli v njim neznano novo situacijo in je logično, da se želijo držati skupaj.

Prispel je tudi 1 vlak, kar je drugačne vrste zalogaj, ker gre pač za precej več ljudi skupaj. In jasno, najhitrejši so najmočnejši (mladi moški) vseeno pa si upravitelji nekako bolj želijo poskrbeti za otroke in družine. In ta del policisti tudi rutinirano speljejo. Enostavno jih postavijo v vrste. In ko so v vrsti, pa potem vrsto z otroki in družinami, ki se je formirala kasneje, ker so počasnejši, spustijo naprej.

Center je bil preobremenjen. Postelj ni bilo za vse. Oddej ni bilo za vse. Ampak so se lepo razporedili in tam nekje uro do dve po prihodu, po opravljenih osnovnih higienskih potrebah je nad taborom zavladal lep spokojni mir. Seveda ob takšni množici ljudi je kar nekaj kašlanja, jokanja malih otrok ipd… ampak nič posebeega. Vse skupaj pomešano s hrupom ogrevalnih sistemov.

Ne glede na to, da postelj in oddej verjento ni bilo za vse, ni zeblo nikogar. Vsi šotori so ogrevani, sicer pa tudi že takšna množica ljudi ogreje prostor.

Po prihodu novih se je seveda povečalo število tistih, ki so potrebovali zdravniško pomoč. Morda le za toplo vodo za otroka, za kakšne bolečine, zobobol, …. In ja, nabrala se je vrsta. Ampak nič kaj daljša kot recimo na klasičen dan na urgenci v KC. In nekako do 3 ponoči so bili oskrbe deležni vsi.

Veliko je špekulacij, kdo so begunci. Veliko je družin z otroki, različnih starosti. Od novorojenčkov naprej. In družine so velike. 10 članov in naprej. In družina pomeni nekako dve ali tri generacije. Potem so mlajši pari in pa mlajši moški, ki so tipično v skupinah. Razmerja težko ocenim, ampak bi rekel, da je tretina mlajših moških ostalo pa družine.

Prevladujoče stanje med njimi je zaskrbljenost, malce zbeganosti in negotovost. Čeprav tudi nasmeški niso redki. Njihovo ključno vprašanje je, kdaj bodo šli naprej, česar jim pa ne moreš povedati, ker enostavno ne veš. Praviloma avstrija zjutraj odpre mejo, ampak to se bolj ugiba kot dejansko ve. V glavnem ne vedo, kje sploh so, koliko od meje so, kaj je naslednja postaja ipd… Na tem področju bi se verjento lahko naredilo več, res pa je vprašanje, ali bi res imelo kakšen efekt. ker v bistvu njih zanima le eno, kdaj bodo v Nemčiji. Glede na to, da je to odvisno od mnogo faktorjev, je pa odgovor nemogoče dati.

Sam tabor je zavarovan z ograjo, okoli je pa predvsem vojska in delno policija. Ni jih veliko. Vsaj ne videti. In oboji, vojska in policija svoje delo opravljajo res odlično. Seveda tudi odločno. Ampak je tudi v interesu beguncev, da je mir. Ker, če bi ograje odstanili, se bi vsi nagnetli pa na ograje na avstrijski meji, kjer bi pa potem bilo možnost, da se koga pohodi ali kaj podobnega. In eden od njih mi je o tovrstni izkušnji izpred enega dneva razlagal. Da je bilo pred mejo tako natrpano, da se je ustrašil za življenje sebe in družine in so šli raje nazaj v tabor.

Marsikateri tudi poiskuša na različne načine, da bi šel prej ven in čez mejo. Nekako jim ni jasno, da je center zaprt, ker je pač avstrijska meja zaprta. In potem poslušaš zgodbe, ki so morda res, morda ne, o ločeni družini in zdravniških potrebah. Recimo en mi je kazal potrdilo, da na vsakih 15 dni potrebuje neko infuzijo, in da rabi naslednjo čez 3 dni, in da mora zato nujno v nemčijo. Ko mu razložiš, da bo v nemčijo šel, ko bo pač šel, da pa infuzijo lahko dobi tudi v Sloveniji, pa kar nekako ni zadovoljen. Ampak večina pa bolj ali manj stoično prenaša vse skupaj. Stoično, utrujeno in zaskrbljeno.

Lahko pa vsak komot najde potrditev za svoje mnenje, s katerim pride v begunski center. Lahko najdeš uboge umazane otroke z žarečimi učkami, obnemogle starce, močne fante. Takšne, ki smeti odvržejo mimo koša za odpadke in polne koše za odpadke. Vojake, ki se derejo in takšne, ki se pač ne. Lahko vidiš ljudi, ki se umivajo z mrzlo vodo na prostem, ali polomljene tuše. Lahko vidiš vrste pred WCji ali ostanke tistega, ki se mu ni dalo do WCja. Begunski kamp ponuja potrditev za vsako mnenje, ki si ga želite potrditi. Kar je pa takšni množici ljudi pač popolnoma običajno. Zato je pač potrebna ustrezna previdnost, ko vam o tem poročajo mediji ali politiki, vsak s svojo agendo.

Jaz sem bil tisto noč tam zato, da tistim ljudem tisto noč olajšam. Brez moraliziranja o širših vidikih, ugotavljanja kdo je upravičeno tam, kdo ne. Kaj bi se dalo bolje in kaj ne bi bilo potrebno. Vse to so seveda točke, ki so potrebne obravnave. Ampak na drugem mestu in v drugi funkciji. Včasih pa pač samo pomagaš.