Spreminjanje strategije upravljanja državnega premoženja v DZ

Včeraj so na odboru za finance in monetarno poetiko(*) pričeli z obravnavo strategije upravljanja državnega premoženja. Skratka dokumenta, ki naj bi rešil vse zagate slovenskega slabega upravljaja, privatizacije in neprivatizacije. In še pred tem, se je, kajpak, začelo proceduralno mešanje megle. Okoli vprašanja, ali DZ sploh sme spreminjati strategijo, ki jo je v DZ poslala vlada.

Laično mnenje je, da DZ seveda lahko (z amandmaji) spremeni vsak dokument, ki ga obravnava. Pa naj bo to zakon, resolucija ali odlok. Nekako se to sliši popolnoma “naravno”. Ampak temu ni vedno tako. V posebnih primerih, lahko državni zbor le sprejme ali zavrne predlagane dokumente. Recimo v primeru imenovanja posameznih oseb na funkcije. Državni zbor ne more na listo za izvolitev enega sodnika  zamenjati z drugim. Ali pri ratifikaciji posameznih dokumentov. Ne more sprejeti odlok, da ratificira nek dokument ampak s spremembami. To ne gre.

Zakon o SDH (SDH-1) jasno določa, da državni zbor sprejme strategijo, in da pa jo zavrne ali sprejme lahko le s sprejemom nove strategije. Da se je torej ne da spreminjati preko amandmajev. In da je predlagatelj originalne ali nato spremenjene strategije le vlada. Ker sem bil zraven, ko se je ta del pisal, lahko zatrdim, da to ni bilo naključno ampak namerno. Strategija državnega premoženja mora biti konsistentna in celovita. In ravno to je namen tega, da se vedno sprejema kot celota. Kot nekaj z repom in glavo. Da se ne svaštari po njej tako, kot se naredi z marsikaterim zakonom, ki na koncu več ni podoben ničemur in ga bi najraje še originalni predlagatelj enostavno sežgal. In to navkljub temu, da je udeležen pri vseh treh branjih in da ima možnost vlagati tudi uskladitvene amandmaje pred tretjim branjem.

Pomembna je tudi ekskluziva predlagatelja.

Ustava določa delitev oblasti na tri veje. Zakonodajalno, izvršno in sodno. Upravljanje s premoženjem sodi v izvršno in tako je že “ustavno čudno”, da strategijo DZ sploh sprejema. Temu je tako zaradi kroničnega nezaupanja med “našimi” in “vašimi” in se na ta način ves čas “vašim” v vladi postavlja neke omejitve. S tem smo v Sloveniji pridelali zelo rigidno zakonodajo, ki v veliki meri vladi dejansko onemogoča delati kaj prida drugega kot predlagati spremembo zakonodaje. Drugi razlog je pa bolj pozitiven. Z bolj kompliciranim postopokom sprejemanja strategije, v DZ namesto le na vladi, lahko predvidevamo, da bo manj sprememb, s tem pa bo strategija dejansko bolj strateška, bolj resna in bo večje tudi zaupanje morebitnih vlagateljev.

In zato je tudi smiselno, da je predlagatelj strategije zgolj vlada, in da DZ jo bodisi sprejme, bodisi zavrne, ne pa da svaštari po njej. Enako je tudi pri imenovanju NS SDHja. Tudi tam se glasuje o NS kot celoti, in DZ nima možnosti svaštariti po njem.

Logično se ob tem pojav vprašanje: Če je bilo mišljeno tako, potem naj bi bilo tako tudi zapisano. Ah ja, slovensko črkobralstvo! V bistvu je zapisano točno tako. Vendar kdor ne želi videti, tudi ne bo videl (star slepčev pregovor). Pravniki bodo, če želijo, v čisto vsakem zakonu našli luknje. Sicer pa zakon o SDH, lahko DZ spremeni kadarkoli želi. Pa naj najprej spremenijo zakon in po tem na nov način vložijo strategijo. Ali pa da že v osnovi vložijo strategijo, ki jo želijo imeti. Ne pa da se vloži nek neusklajen polizdelek, z izgovorom, saj bomo že potem poflikali. Točno zaradi takšnega svaštarjenja je bil predpisan postopek sprejemanja, ki naj bi to svaštarjenje onemogočil. Ker Slovenija ne potrebuje skrpucala ampak strategijo.

(*) – monetarne politike pač več nimamo