Dejansko sem imel turno smuko že par let v planu, ampak nekako nisem prišel do tega. In letošnja korona, ter zaprta smučišča pa je pomenila ustrezno brco, in sem nabavil opremo. In ja, pri turni smuki me zanima predvsem del navzgor, tisto smučanje po celcu navzdol, me pa bolj skrbi, kot da bi si ga ekstra želel.

In ja, vem da je nevarno. Itak, da naj ne bi nikoli šel sam. In da rabiš ustrezno lavinsko opremo. No, prvo turo sem šel od Ljubelja do koče na Zelenici. Sam. Brez polne opreme. Mimo zapore, ki opozarja na nevarnost plazov. Naj v svojo obrambo zapišem, zakaj sem šel navkljub temu. Na Zelenici sem bil parkrat peš, poleti in pozimi, nazadnje teden dni nazaj. Tako da jo poznam. Je tudi zelo obljudena, in, če bi šlo kaj narobe, bi lahko poklical pomoč. Nenazadnje, opozorilo za plazove so videli vsi, in šli naprej, precej bolj izkušeni kot jaz. Ampak pustimo to, eni bodo rekli da kompliciram, drugi da sem lahkomiselen. Whatever.

Prvi izziv sem srečal takoj, ko sem vzel smuči iz avta. Kako se namestijo psi? Psi so tisti trakovi, ki jih daš pod smučo, da ne drsi, ko hodiš gor. Ok, zahaklaš spredaj, odstraniš folijo in jih nalepiš na smuči (so kar lepljive ja), in zategneš na koncu. Simpl. Le da sem mislil, da so mi jih odrezali že v trgovini. Odrezali tako, da po širini ustrezajo smučki. No, niso jih. Je pa zraven priloženo rezilo, tako da pač potegneš po obeh straneh, in se pes obreže. Recimo, da sem naredil prav. Itak ne vem kaj je prav, drug pa ne bo nihče ocenjeval.

Preklopim vezi na način hoje, to sem si pred tem že doma ogledal na youtube in naredim prve korake. Ej, gre kar simpl. Čevelj je spredaj gibljivo vpet in načeloma lepo korakaš. Korak za korakom. Naklon se malo poveča, in na zadnji vezi nastaviš posebno zaporo, da čevelj ostane v naklonu, no, čevelj v bistvu ostane vodoravno, smučka je pa na naklonu. In te vezi imajo dve takšni stopnji, za manj oz. bolj strm klanec. No, tudi to sem že videl na youtub-u. In potem pač korakaš. In nič ne drsi. Nazaj.

Zanimivo, da gre kar v veliko strmino, ne da bi drselo nazaj. Ampak potem postane strmina prevelika. In se začne prečno vzpenjanje. Kar ni nič posebnega. Težave se začnejo, ko je potrebno obrniti na “serpetini”. Tega mi nihče ni pokazal, in potem se pač nekaj trudiš. Ker moje palice niso bile primerne (premajhni obročki) se seveda veselo vdrejo pol metra v sneg in niso dale nobene opore. In potem nekaj telovadiš in se matraš, ter zraven gruntaš, ali bodo smučke zdržale ta naklon ali ne. Ampak ja, to so pač te občutki, ki jih dobiš z vajo, verjetno, če ti nihče ne pove, ni druge možnosti. In, če si bolj na spodnji strani gibalne inteligence, to pač traja malce dlje.

Kar sem ugotovil je, da moraš stopiti na celo nogo, čeprav me je nekako vleklo dajati težo predvsem na prste. Ampak je oprijem bistveno slabši. Pa nad smučko tudi nimaš ravno polne kontrole, ko je vpeta le spredaj, pa še to gibljivo. Ampak bi rekel, da mi je za prvič šlo kar ok. Tudi, ko je obstoječa gaz vseeno bila malce prestrma zame, ali pa se mi je le zdela prestrma, in sem šel mal po svoje, po celcu seveda. In tako sem prišel do koče.

Prvi šok je sledil, ko sem dal smučke dol. In se vgreznil do jajc. Ni bila dobra ideja. Pri koči imajo lep zemljevid, in lahko bi turo še nadaljeval, ker še naprej je označena kot lahka, ampak za prvič ni bilo za pretiravat, in sem se odpravil nazaj dol. Seveda folij za pse nisem vzel s sabo, in sem po nasvetu naključnega sotrpina potem pse kar lepo dal na pol, da se je zalepil sam nase. Recimo, da bo to ok. Moram še malce prebrati, kako se to sploh vzdržuje.

Zamenjam rokavice, preklopim vezi na smučanje, zaprem pancarje in gasa.

No, v resnici me je celca strah, tako da nisem nič pritiskal na gas ampak bolj na bremzo. In, kot da to ne bi zadoščalo, se je spustila megla in vidljivost je bila zanič. In tako sem bolj kot ne, vedno le hitro zavil, in nato prečno držal smer, dokler se nisem ustavil. Pa še pri tem, mi 1x ni zneslo in sem padel, ter se nato 15 minut odkopaval ven. Če prav razumem, bi moral po celcu iti relativno hitro, da te drži nad snegom, sam klinac, če me je hitrosti strah, pa še vidljivost je bila zanič. Tako, da sem navzdol v bistvu precej bolj trpel kot navzgor. Ta del, bo nekako treba še malce naštudirat.

Sicer pa, cilj ture dosežen. Preživel. Torej sem izbral pravo opremo in turo. Prav hude napake nisem naredil. Razen, da sem pozabil vzeti za sabo kaj za spit. Pa očala. Ampak te malenkosti bomo že spilil. Bom pa verjento par naslednjih tur za vajo, oddelal na smučišču. Da se okrepijo občutki. Potem pa spet naprej.