Do Črnomlja se najenostavneje pride preko Krke in Žužemberka (100km, 1276 m vzpona), pote preko Ribnice in Kočevja (111km, 2260m vzpona) je malce daljša in najvišja točka je višja lahko se gre pa tudi vmes med obema, preko Kočevskega roga (114km, 2386m vzpona).Vse to sem že prevozil. Zato sem danes izbral drgačno pot, in sicer sem šel na Litijo, Bogenšperk, nato pa čez dolensko avtocesto in do Žužemberka ter naprej po dolini Krke, vzpon na Brezovico in spust v Črnomelj (112km, 2466m vzpona).

Pot je ves čas asfaltirana, kakšnih pretirano strmih vzponov ni, poteka tudi preko zelo idiličnih krajev, s psi ni bilo problemom. Me je pa od Dvora dalje, celoten vzpon na Brezovico (588m n.m.) pral dež. No, strašil me je že pred Žužemberkom, samo tam, ko sem se ustavil da se oblečem, je vmes že nehal. Ampak na kolesu je že tako, da si lahko moker tudi od spodaj. Če seveda nimaš blatnikov tako kot jaz.

Me je pa ob vstopu v Belo krajino pozdravilo sonce, ki je malce ublažilo sicer pojavljajoče se bolečine v nogah, ki so bile bolj posledica mrazu kot dejanske utrujenosti.

Danes je sicer potekala tudi Dirka okoli Slovenije. In ko sem že prispel v Črnomelj, so skozi Črnomelj ravno vozili kolesarji iz nekako sredine lestvice. Tako sem šel spodbujati dva, ki sta se pripeljala mimo. Čeh Božak Svatopluk in nato še slovak Richard Meleg. Do Črnomlja sta imela za seboj že malce več kot  1 dan ter 18 ur, prevozila pa več kot 1000 km. In navklub temu, sem se moral kar precej potruditi, da sem slovaka ujel, prav dolgo pa se ga verjento ne bi mogel držati.

Dirki okoli Slovenije je sicer dobil Marko Baloh, ki je zmago posvetil dosedanjemu 4x (in edinemu) zmagovalcu Juretu Robiču, ki je tudi 5x zmagal na RAAMu. Jure se je žal lani smrtno ponesrečil pri treningu.

Letošnji RAAM se začne 15.junija, kjer bo tudi z mojo pomočjo sodeloval Marko Baloh. Letos sem namreč postal pokrovitelj 17. časovne postaje, najvišje na RAAMu. Upam, da jo bo Marko dosegel čimprej, nato gre pa samo še navzdol :-)))