Paberkovanje o pokojninski reformi

Ena od udarnih Semoličevih (in na splošno sindikalnih) misli glede pokojninske reforme je, da nima smisla stare siliti da delajo še naprej, če so mladi brez služb. Misel gre lepo v uho in se sliši logična, v bistvu precej bolj logična, kot večino kar povedo zagovorniki pokojninske reforme. Pa vendarle ta misel ni zraka potrebnega, da jo izrečemo.

Če namreč vzamemo par, mladega brezposelnega in starega delavca skupaj ustvarita pač toliko kot ustvari zaposleni, porabita pa pač mladi kakšno socialno podporo, delavec pa plačo. Če sedaj delavca upokojimo, in mladeniča zaposlimo, sutvarita še vedno enako, porabita pa plačo in pokojnino. In mislim, da ne bom preveč falil, če zaključim, da ker je socialna podpora nižja od pokojnine, sta skupaj ob nespremenjenem ustvarjanju porabila več. Ja, če bi bila država vreča brez dna (kar je sicer pogosta predpostavka naših sindikalnih voditeljev), se okoli tega sploh ne bi rabili sekirati, tako pa mora nekdo razliko pokriti. Le kdo?

Continue reading “Paberkovanje o pokojninski reformi”