Danes sva šla z M. s kolesom do Črnomlja. Za razliko od zadnjič sva šla na Kočevje, nato pa čez Kočevski rog proti Koprivniku in nato v Črnomelj. Vreme je bilo ok, malce mokra cesta, tako da je malce močilo od spodaj navzgor. Pa neke pretirane vročine ni bilo, tako da so dolgi rokavi kar prav prišli. V bistvu me je v noge kar zeblo, ker nisem imel nogavic. In pri Turjaku se je kar lepo videla sapa, kot bi bili že krepko v jeseni.

Pokrajina, še posebej Kočevski rog, je zelo lepa. Pozna se že malce višja lega, nisem si pa mislil, da je v bistvu precej planotasto vse skupaj. Nekoč so tu prebivali kočevarji, ki so bili nemškega rodu. Kdaj so prišli v te kraje žal ne vem, ker je bil ta del naše zgodovine v času, ko sem hodil v šolo, pač nepomemben, da ne rečem prepovedan. Odšli so pa v času druge svetovne vojne najprej na spodnjo štajersko, nato pa v Nemčijo, v strahu pred revanšizmom. Koprivnici se vidi, da je nekoč bil precej pomembnejši kraj. Je na lepi legi, ampak trenutno se nekako postavlja nazaj s pomočjo vikendašev. V minulih desetlejih pa so ljudje iz tega konca verjento predvsem odhajali.

Na tem področju pa danes živi kar nekaj medvedov, na katere nas spominjajo oznake na drevesih. Neke zelene medvedje šape. Verjento z namenom, da se mimoidoče opozarja na to, kdo je šef v teh gozdovih.

Kakšen tempo sem vozil se lepo vidi iz podatka, da sem zadnjič, ko sem peljal sam, imel povprečen pulz 123 bpm, danes v dvoje pa 95 bpm.

Sedaj pa še žrtvi. Prva je bila nedolžna čebela, ki se je zaletela vame in me pičila v mezinec. Seveda tega ni preživela. Zanimivo pa da mi je prst začel otekati šele ene 4 ure kasneje. Nato pa sem ob spustu, malce naprej od enega praznovanja (spodaj na sliki), v izogib temu da mi črna mačka prečka pot, le to kar lepo povozil. No ja, v bistvu ni bilo namerno. Pa tudi mačka ni bila mačka, ampak mala mucka, mladiček. Ki je tako dokaj drago plačala svojo neizkušenost. Scer je preživela, ampak verjetno tudi poškodbe niso bile zanemarljive :-((( Ob tem sem se na ves glas zadrl “O F..K”, in tako verjetno pobral kar precej začudenih in očitujočih pogledov praznovalcev, ampak sem bil že mimo.

Po tej poti je do Črnomlja cirka 10 km več, pa tudi malce več vsponov je. Naslednjič bom pa probal peljati nekje med obema dosedaj prepeljanima variantama. Do Kočevja se namreč pelje po kar precej prometni cesti, kjer kar divljajo, in ni ravno prijetno.

Moj garmin Forerunner je to časovno malce daljšo tur zmogel brez problemov. Tako da baterija je kar zmogljiva. Za navigacijo, ki je danes ni bilo prav veliko pa je spet skrbela Nokia 6110 Navigator.

GPS track na gps-race.com.