Entries Tagged as 'Garmin'

Na Kum – 119 km – 1120 m nad morjem

Za današnjo turo sem se odločal med Kumom in partizanskimi Dražgošami. Izbral sem 1220 metrov visok Kum. Večino krivde za to odločitev nosi @janibrajkovic, ker je na twiterju objavil fotko, kolega @pjarc pa je komentiral da gre za Kum. A mi je ostalo kaj drugega, kot da grem pogledat? No kolega @pjarc se je zmotil. Na začetku vspona za na Kum ni znaka za 14% vzpon ampak z 16%. Manjka tudi dopolnilna tabla za 9km, čeravno je vzpona v bistvu res nekaj podobnega, 9,5 km.

IMGP7532

Za mnačrtovanje poti sem uporabil BikeToaster, ter jo prenesel na mojega Garmina. Kako to poteka, sem opisal zadnjič. Poslal me je čez Domžale, kjer mi je pokazal novo varianto poti, med katero sem peljal tudi po stezici med hišami, do Moravč. Nato pa na Kandrše pa do Zagorja ob savi. Tukaj je pa sledil en skokec čez hrib, ki se mi je že ob načrtovanju zdel malce sumljiv, Ampak ker me je s potjo čez Domžale tako prijetno presenetil, sem se mu pustil voditi. In zagrizel v klanec, ki sicer ni bil pretirano dolg, zato pa precej bolj strm. Direkt v žilo, bi rekli narkomani. No, to je tisti hribček pred glavnim vzponom na Kum. Sicer ni bilo krize, ker je bila do tedaj za mano šele 45 km, brez kakšnega resnega vzpona, je bilo pa kar dobro ogrevanje za glavni vzpon.

kum1

Glavni vzpon se začne z obetajočim prometnim znakom, ki obljublja 16% vzpon. In po pravici povedano, upraviči svoj obstoj. Vzpon je kar strm, dolg pa cirka devet km in pol. Ampak počasi in vztrajno pač plezaš in plezaš, saj ti drugo pač ne preostane. Imel sem nekaj težav z menjalnikom, kar je rezultiralo v enem padcu z pripetimi nogami, drugič sem se pa komaj ujel. Tako da sem potem prestavljal precej bolj previdno. Na srečo se pa pri tem nisem udaril.

[Read more →]

Kolesarski dan – 13.6.2010

No, poleg vsem znane tekme med Slovenijo in Alžirijo na svtovnem prvestvu v fuzbalu v Južni Afriki, se danes dogaja tudi veliko na kolesih. Tako profesionalno, kot tudi rekreativno.

Jani Brajkovič, verjento najuspešnejši kolesarski belokranjec, bo danes branil rumeno majico vodilnega na več dnevni dirki Criterium du Dauphine. Ima minuto in 40 sekund prednosti pred Albertom Contadorjem. Dejmo Jani!

Jure Robič še vedno vodi na ultramaratonski dirki čez Ameriko – RAAM 2010. Lani sicer ni zmagal, je pa marsikomu pustil grenak priokus. Upajmo, da bo letos zbral več moči in razuma.Čaka ga še 1666 milj. Še kakšne 4 dni gonjenja. Dejmo Jure!

V Ljubljani in okolici potega Maraton Franja – najmnožičnejša kolesarska prireditev v Sloveniji z več desetletno tradicijo. Vreme jim danes ne bo naklonjeno :-)). Bravo vsi! Še posebej pa za Mateja, Thomasa in Aleša!

Sam sem pa namesto na maraton Franja odšel na Krvavec. Tako sem lahko še pravočasno prišel domov, da si ogledam fuzbal.

PS: O samem Krvavcu pa več kasneje. Sedaj bo počasi treba na fuzbal preklopit.

Gibalni obračun leta

Konec leta je že takšen čas, da delamo obračune. In je ravno pravi čas, da pogledam v mojega Garmina kaj sem kaj počel to leto.

imgp5496

Ok, največkrat je bil na vrsti kolesarski vzpon na Dobeno, včasih še naprej na Rašico, ali pa obratno. Po raznih poteh, največkrat pa iz Loke po cesti, ali pa preko Mengša in Šinkovega Turna. 46x se je to zgodilo v letu 2009. Tura je primerna tudi za pozno popoldansko varianto.

5x sem odkolesaril iz Trzina v Kamniško bistrico. To je za med vikendom.

[Read more →]

Tehnični vidik kolesarjenja čez Kočevski rog

Pri kolesarjenju čez Kočevski rog sem si veliko pomagal s tehničnimi novotarijami, čeravno bi seveda šlo tudi brez. Ampak glede na to, da sem bolj tehnično usmerjen, mi tudi preiskušanje raznih tovrstnih zadev predstavlja določeno zadovoljstvo.imgp4267

Najpomembnejša je navigacija. Sploh čez kočevski rok, kjer je ogromno gozdnih in gozdarskih cestic, in se ti brez ustrezne navigacije lahko hitro zgodi kakšno vrtenje v krogu, ali plezanje čez nepotrebne hribe.

Pot sem si začrtal v google earthu. Žal pa nima ravno vseh potk, zato sem moral kar precejšen del gozdne poti načrtovati bolj po satelitski ali ortofoto sliki, kjer se občasno čez drevje posveti kakšen kos ceste. Takšno nčrtovanje je seveda precej približno, kar se je obilo potrdilo v praksi. Moja pot je bila na par mestih načrtovana po poteh, ki so bile vmes že zaraščene, in speljane direktno v hrib, za potrebe vlečenja debel iz gozda. Neprevozno. Yahoo maps ima sicer to precej bolje pokrito (primer v bližini Mirne gore), žal pa tam poti ne morem načrtovati. Obstaja sicer layer z yahoo mapami  za google earth, ampak dela precej zanič. Na posameznem področju je potrebno kar precej zoom in in zoom out pa levo in desno, da končno naložio pravo sliko.

[Read more →]

Prvič to sezono – Rašica

Po daljšem lenarjenju sem se danes spravil k sebi in šel na Rašico. Garmin pravi, da sem naredil 9 km in pol, dve uri in pol, 694 K kalorij pokuril, povprečnen utrip 110/sec, in 701 višinski meter. Se pravi se res nisem pretirano namatral, ampak za prvi vspon v tej sezoni je kar ok.

[Read more →]

Tragična kolesarska tura – dve žrtvi

Danes sva šla z M. s kolesom do Črnomlja. Za razliko od zadnjič sva šla na Kočevje, nato pa čez Kočevski rog proti Koprivniku in nato v Črnomelj. Vreme je bilo ok, malce mokra cesta, tako da je malce močilo od spodaj navzgor. Pa neke pretirane vročine ni bilo, tako da so dolgi rokavi kar prav prišli. V bistvu me je v noge kar zeblo, ker nisem imel nogavic. In pri Turjaku se je kar lepo videla sapa, kot bi bili že krepko v jeseni.

Pokrajina, še posebej Kočevski rog, je zelo lepa. Pozna se že malce višja lega, nisem si pa mislil, da je v bistvu precej planotasto vse skupaj. Nekoč so tu prebivali kočevarji, ki so bili nemškega rodu. Kdaj so prišli v te kraje žal ne vem, ker je bil ta del naše zgodovine v času, ko sem hodil v šolo, pač nepomemben, da ne rečem prepovedan. Odšli so pa v času druge svetovne vojne najprej na spodnjo štajersko, nato pa v Nemčijo, v strahu pred revanšizmom. Koprivnici se vidi, da je nekoč bil precej pomembnejši kraj. Je na lepi legi, ampak trenutno se nekako postavlja nazaj s pomočjo vikendašev. V minulih desetlejih pa so ljudje iz tega konca verjento predvsem odhajali.

Na tem področju pa danes živi kar nekaj medvedov, na katere nas spominjajo oznake na drevesih. Neke zelene medvedje šape. Verjento z namenom, da se mimoidoče opozarja na to, kdo je šef v teh gozdovih.

Kakšen tempo sem vozil se lepo vidi iz podatka, da sem zadnjič, ko sem peljal sam, imel povprečen pulz 123 bpm, danes v dvoje pa 95 bpm.

Sedaj pa še žrtvi. Prva je bila nedolžna čebela, ki se je zaletela vame in me pičila v mezinec. Seveda tega ni preživela. Zanimivo pa da mi je prst začel otekati šele ene 4 ure kasneje. Nato pa sem ob spustu, malce naprej od enega praznovanja (spodaj na sliki), v izogib temu da mi črna mačka prečka pot, le to kar lepo povozil. No ja, v bistvu ni bilo namerno. Pa tudi mačka ni bila mačka, ampak mala mucka, mladiček. Ki je tako dokaj drago plačala svojo neizkušenost. Scer je preživela, ampak verjetno tudi poškodbe niso bile zanemarljive :-((( Ob tem sem se na ves glas zadrl “O F..K”, in tako verjetno pobral kar precej začudenih in očitujočih pogledov praznovalcev, ampak sem bil že mimo.

Po tej poti je do Črnomlja cirka 10 km več, pa tudi malce več vsponov je. Naslednjič bom pa probal peljati nekje med obema dosedaj prepeljanima variantama. Do Kočevja se namreč pelje po kar precej prometni cesti, kjer kar divljajo, in ni ravno prijetno.

Moj garmin Forerunner je to časovno malce daljšo tur zmogel brez problemov. Tako da baterija je kar zmogljiva. Za navigacijo, ki je danes ni bilo prav veliko pa je spet skrbela Nokia 6110 Navigator.

GPS track na gps-race.com.

Sodobne oblike tekmovanja z elektronskimi pripomočki

Imam Garmin ForeRunner-ja. In včeraj sem sprobal eno starejših oblik tekmovanja s pomočjo elektronskih naprav. Gre za način, ki ga je v bistvu sposoben vsak, tudi starejši mobilni telefon. V bistvu starejši kot je, bolj uporaben je. Ker ga je precej lažje pripraviti na samo dirko.

Gre pa enostavno za to, da štartaš s skoraj prazno baterijo. In potem se trudiš priti na vrh preden je zmanjka. Namreč, če ti zmanjka štroma, potem ostaneš brez GPS tracka. In ker dejansko ne veš, koliko bo baterija zdržala moraš voziti na “pas mater”.

Včeraj mi ni uspelo. Baterija me je prehitela na nekako 2/3 poti.

Hadove jagode, partizani in Črnivec

Po prelenarjeni soboti sem danes moral na bicikel. In sem se odpeljal proti Kamniški bistrici. Med potjo se pa nekoliko igral z idejo, da bi šel najprej do Kamniške, nato pa še na Črnivec. In ko sem tako gruntal, zavedajoč se, da te ponavadi po prvem hribu mine, da bi šel še na enega, sem se spomnil, da je kolega Črt omenjal pot na Črnivec preko Snovika, ki jo je prevozil v okviru maratona. Hm. hm. HM. Gremo!

In smo šli. Snovik. Nato pa v hrib. Kar kmalu makadam. Lep. Pa spet malo asfalta. In za enim voglom jagode. Vse polno. Vse rdeče. In sem se spomnil na HADa. In njegove jagode. Pa ravno včeraj sem bral o njih pri njemu. Ampak moja kolesarska politika, mi ne dovoli ustavljanja, sploh ne sredi klanca. Tako sem lahko le poslikal, z mobitelom iz bicikla, naslednji šopek jagod. Ki je bil precej manjši od prvotnega, kasneje pa več ni bilo omembe vrednih, ker sem bil verjento že previsoko. Kakorkoli, car tisti, ki na tem posnetku najde jagode :-)))) Tisti levi črni rob pa je zaradi nosilca mobitela, ki ga imam kar na balanco pritrjenega. Ima namreč tudi GPS, pa ga včasih uporabljam še za merilec hitrosti in GPS logger.

Lep pogled proti dolini

Še 5.5 km do Črnivca

Malce me je presenetila tudi temperatura, ki je nad Črnivcem padla že tako nizko, da sem videl svojo sapo. Pa spust do Črnivca, pa takoj naprej do razcepa za Kamniško bistrico. Kamor je šel Bik še štrik naj gre, pravi star slovenski pregovor. Pa sem odkolesaril še do Kamniške bistrice. In v bistvu sem bil kar presenečen kao enostavno je šlo. Gor se pa lepo obrnil, pa spet spust, prehitet ene par počasnetov in gremo proti Kamniku. Kjer so se pa začeli počasi pojavljati rezultati ture, verjento pa tudi hladu in premalo zaščite proti mrazu in vetru. Namreč noge so me kar pošteno začele boleti. Stegna predvsem.

In kar je pri tem najbolj smešno, noge so me bolj bolele, če sem miroval, in manj, če sem gonil. Zato sem pač pritiskal. Menjaje stoje in sede, in verjetno se kar precej pačil ob tem, saj me je poklical Primož, ki je ravno peljal nasproti, in mu je bilo takoj jasno, da je kar dobra tura za mano. Čist po resnici povedano sem nekje od Kamnika naprej kar precej trpel. In se temu primerno tudi kremžil.

Doma sem pa rabil kar ene pol ure, da sem prišel k sebi, da so se noge lepo ogrele in so bolečine prenehale.

Čeravno nisem prevelik ljubitelj muzike med kolesarjenjem, sem danes praktično celo furo poslušal Val 202. In sem tako izvedel da imamo poseben naravoslovni park namenjen slepim, ki lahko božajo, vonjajo in okušajo tam posajene rasltline. Pa tudi pogovor s Matjažem Pikalom ni bil slab. Pikalo mi je bil znan predvsem po tem, da je v enem svojem literarnem delu uporabil policista Petardo, v katerem se je pa prepoznal nek policist, ga tožil, in sodbo dobil. Svašta. Malce je le škoda, ker takšnih pogovorov ne vodijo novinarji ali novinarke, ki bi zmogli bistveno več, kot ponavljanje stereotipov in postavljanje bolj kot ne očitnih vprašanj.

Po Garminu sodeč sem pokuril 4368 kcal, naredil 1503 višenske metre, 77,7 km v 4 urah in 5 minutah. Kalorije sem seveda kasneje pridno nadoknadil :-)))

PS: Vidim da sem na partizane pozabil. No pred Kamnikom gor grede sem ugledal ene nekoliko starinsko napravljene partizane, v enem starem vojaškem kamionu, ki so se izgleda še zbirali pred gostilno. Nato pa me je med Kamnikom in Snovikom ena, izgleda da 50 let izgubljena, patrulja prehitela. In sem razločno videl rdečo peterokrako na kapi, oprema pa tudi iz tistih časom. Po starosti partizana sodeč gre pa za enoto, ki je očitno sredi kakšnega juriša padla v time gap. Pa so sedaj ven prišli. Ker sicer bi bil ene 40 let starejši.