V času, ko naš dragi predsednik vlade predstavlja izhodno strategijo iz krize, večina pa še ni čisto prepričana ali smo res že dosegli dno, nam Apple sporoče: Apple Reports First Quarter Results - All-Time Highest Revenue and Profit
A si predstavljate da bi Adobe zahteval da mora biti vsaka flash aplikacija podpisana in odobrena iz njihove strani. In da bi omogočili, da jo mora uporabnik kupiti, če založnik tako želi? Ne, si ne predstavljamo. To bi bila smrt za Flash.
Pa smo dočakali. Po dolgih letih govoric je Apple končno predstavil svojo ploščico. Kot je dejal novopečeni očka Steve Jobs, gre za drugo najpomembnejšo ploščo v zgodovini. Na prvi je bilo baje nekih 10 zapovedi.
Mislim, da sem o tem, kako pomemben je za iPad iPhone že pisal. gre enostavno za to, da je iPhone omogočil enormen razvoj aplikacij, predvsem z tem, da je omogočil enostavno prodajo le teh, s čimer je iPhone (in sedaj iPad) postala izjemno popularna razvijalska platforma. To lepo tudi pokaže kakšen pomen ima zadnje čase zelo popularno odprto kodništvo. Seveda je popularno. Seveda je koristno. Ampak živi se pa od denarja. Puf. Omogoči ljudem enostavno prodajo svojih aplikacij in 140.000 jih je tukaj. Na voljo. Sedaj!
iPad tako prihaja z zelo močno programsko podporo. Omogočal bo zabavo. Učenje. Šminkiranje. Idealen za na kavč. Ali vlak in letalo.
Še cena je simpatična. Začenjši pri $499 bo prav gotovo našel veliko kupcev.
Nekoliko je razočaranje le to, da ne laufa Mac OSX. No, ali pa je to Apple prihtranil za naslednjega iPadovega bratca. Ki bo kakšna dva inča večji, pa malce močnejši, in seveda dražji.
No ja, vse pa le ni idealno. Dobil naj bi se v dveh verzijah. Z Wi-Fi ali pa z Wi-Fi in 3G. Zanimivo da Wi-Fi only varianta nima GPSa. Kar naredi plošček precej manj uporaben. Nima USB porta, se pravi se ne bo dalo fotk iz fotoaparata direkt nanj presneti (verjento gre z dockom). Niti nima bralnika kartic. Ima pa bluetooth. Upam da bodo fotkiči to začeli bolj množično podpirati. 10 urna baterija je dovolj.
PS: Pa procesor je baje applov. Zanimivo.
Google je pripravil telefon vreden ogleda in upam da tudi nakupa. Direkten napad na Applov iPhone. Je tanjši. Boljši ekran. Boljši fotoaparat. Podpira vsa omrežja. Popoolna specifikacija je na googlovi strani. Vsebuje vse potrebno za augemented reality – izboljšano resničnost – GPS, kompas in akcelerometer.
Kar ne morem preveriti je, ali je tudi uporaben. 1GZ procesor naj bi omogočal marsikaj. Ampak ali vse skupaj res deluje? Moja Nokia 6800, ki so jo kao imeli za iPhone killer se je izkazala kot en navaden erjavec. Namesto da bi ustrelili iPhone so se ustrelili v koleno.
Naročiti se ga v Sloveniji še ne da. Lahko pa oddamo prednaročilo na expansys uk. Moje so sprejeli. Kaj bo z njim, bomo pa še videli. Cene še nimajo. Ampak saj veste kaj loči moške od dečkov. Cena njihovih igrač.
cnn.com objavlja 10 web trendov, ki jih je treba opazovati v letu 2010 (članek na cnn.com). Sicer ne vem, zakaj bi samo opazoval, verjento je precej bolje, če tudi sodeluješ pri njihovem razvoju, ali pa celo dodaš še kakšnega novega.
Sam jih bom razvrstil v vrstnem redu, ki se zdi meni primeren. Razvrščeno od tistega, ki bo po moje doživel največji razmah in bo najbolj vplival na družbo, ter bo tudi naslednje leto še na spisku.
PS: Nekatere sem prevedel, nekatere sem slabo prevedel, nekatere ne. Prosim za pomoč in predloge.
Impresivno in v bistvu čist enostavno, če ima telefon vgrajen GPS in kompas, kar zadnja verzija iPhona ima. Še korak naprej pa bi bil, če bi potem lahko lepo odletel naokoli tega, kar pač gledaš, vstopil v sicer nedostopno katedralo (ali Belo hišo) si ogledal notranjost (na ekranu, če še niste skužili) in se pogovoril z gospodom, ki je tam živel pred recimo 200 leti.
Da ne omenjam tega, da bi lahko že iz same slike razpoznali kje se nahajaš (če gre pač za znamenitost), hkrati pa z temi posnetki osvežili trenutno stanje na recimo google earthu. Se pravi, če recimo na slovenski parlament dodajo Plečnikovo piramido, se to pojavi na Google earthu takoj, ko si jo nekdo ogleda na način iz videa. Z nadaljnimi posnetki, pa se jasno ta slika potem še izboljšuje.
Čedalje boljši in ažurnejši model sveta v virtualnem okolju torej. S dvosmernim prenosom podatkov.
Trenutno se mi zdi, da so ovira predvsem baterije. Kako ironično.
Za krajši skok na Hrvaško mi je kolega posodil USB modem z VIP sim kartico, da ne bom ob morju kot riba na suhem. Čeravno na škatli ne piše, da je tudi za Maca z inštalacijo ni bilo težav. Če sem prav videl zadeva s sabo nosi inštalacijo na vgrajenem USB driveu. Brez restarta sicer ni šlo, ampak ok.
Samo delovanje je bilo bolj tko, mešano. Na cesti po Istri so bili pingi podobni pppppppiiiiiiiiiinnnnnnnnnggggggooooooommmmmm v kampu pa je delovalo kar spodobno. Dokler nisem začel namesto želene spletne strani dobivat kar VIPovo stran, kjer so me obveščali o praznem stanju na računu oz. porabljeno predkupljeno količino podatkov. V bistvu sem bil nad tem prijetno presenečen. Namesto da bi enostavno prekinili dostop, so ga le omejili na svoje spletno mesto, kjer potem zveš zakaj in napolniš račun. Cool.
In tam se nahaja tudi njihov webshop, kjer prodajajo tudi “vipme bone” se pravi točno to, kar potrebujem, da si omogočim polni dostop. No, tukaj se je pa navdušenje končalo. Namreč naslednje strani webshopa gredo na drugo domeno, ki pa žal več ni bila dostopna, brez polnega dostopa. Kar pomeni, da nakupa ne moreš opraviti. GRRRRRR.
Ok, imam še Mobitel. Zaradi izkušenj na poti do Grčije, imam GPRS v tujini izključen (TUJINA GRPS NE na 1918 – pazi na velike črke). No pa sem ga vključil (TUJINA GPRS DA). In odsrfal na njihow webshop. Prvi korak izbira vrednosti bona. Drugi korak. Prijava. In ker še nisem bil registriran je sledila registracija. Ki vključuje tudi potrjevanje email naslova, ob tem da na tujce v tem koraku sploh ne računajo. No, potrejavanje email naslova je klasično, pomeni pa, da moraš še priti do svoje e-pošte, kar pomeni še več prenesenih podatkov na Mobitelov račun. Sploh ker je email narejen tako, da branje preko gmail mobile ne pokaže linka. Ok, pa tudi to smo šli mimo.
Seveda pa ob tem njihov webshop lepo pozabi kaj si praj vse že počel, in moraš spet začeti z prvim korakom. Izbira. Prijava. In smo na tretjem koraku. Plačilo. Izberem EC/MC kjer malce strašijo s SecureCode ampak potem se pokaže, da le ta za mojo kartico ni potrebna. Ta del imajo sicer narejen dokaj surovo, daleč da bi vlival kakšno posebno zaupanje, pa še certifikat je težko preveriti, ker vse skupaj skrivajo v iframeu. No, pa smo še to preživeli. In nato zadnji korak, kjer me obvestijo da plačilo NI bilo uspešno. Oh joy!
In probam še z drugo kreditno kartico, in enak uspeh. Tretje pa žal nimam. In bankomat je bil malce predaleč za bicikel brez luči, zvečer po kampu pa ni ravno vljudno ropotati z dizlom.
Ok, pri tej zadnji težavi VIPovci verjetno ne morejo nič narediti, razen da izberejo drug procesni center ali banko. Ampak pred tem, bi pa lahko malce razmislili.
Če surfam in mi zmanjka “podatkov” ali je treba biti Eistein da sklepaš, da bi uporabnik rad nadaljeval s tem početjem, se pravi mu je treba ponuditi nakup. Poleg obvestila da je “vrag odneu šalu” bi lahko zraven dali le dve formi, prva za vpis kode iz VIP bona (če sem ga kupil v trafiki ali na bankomatu) in druga z vpisom kreditne kartice (in s tem povezanih podatkov). In konec. Potem ko user uspešno kupi dostop, mu še vedno se lahko porine kaj drugega iz webshopa, ali pobere podatke za registracijo, če si jih res želimo. In kupec jih bo z veseljem dal, če je bila njegova nakupna izkušnja prijetna. Če pa je le to zaključil čist zafrustriran, bo pa zelo verjetno drugo leto raje kupil od konkurence.
Kljub temu, da je praktično že konec sezone (ali pa ravno zato) in da smo se odpravili proti morju v soboto popoldan, je bila od Kopra proti Dragonji gužva. Počasi premikajoča se večinoma pa stoječa kolona.
In kaj mi je preostalo drugega, kot da se malce izživljam nad sodobno tehnologijo. Tokratno izživljanje je vključevalo naslednje:
1. Google maps na Nokia 5800 XM pošilja pozicijo na latitude service
2. Google earth na macbooku pa dobiva podatke iz latitude servicea in potem vidiš kje se trenutno cijaziš.
V bistvu okoli riti v žep, ker bi lahko v bistvu direkt povezal maca in mobitel, ampak malce treba zakomplicirat.
Še dandanes se spomnim, kako je kolegica poznavalsko ugotovila da moj novi Motorola 8800 ne zna prikazati imena pošiljatelja SMSja njena mobi rega (tista opeka iz prve serije) pa zna. Ali pa je bilo morda obratno. V bistvu me takrat to sploh ni brigalo, ker gre takrat niti SMSji še niso bili popularni.
Ampak sedaj, več kot 10 let pozneje, se pa na to spomnim vedno, kadar dobim klic na mojo Nokio 5800 XM, in mi ne pokaže kdo me kliče. Ja ja, pokaže številko, ki pa jo ne poveže z imenom klicatelja iz imenika. Vzrok je naravnost banalen. Ker imam isto številko pač dvakrat v imeniku. Morda enkrat z kodo države, drugič pa brez. Ali pa obakrat čisto enako, pogosto tudi na isti osebi, enkar pač kot mobilno, drugič pa recimo kot službeno. Takšna “zmeda” je pač posledica raznih sinhronizacij z računalnikom, z različnimi programi, pa prenosov med telefoni, pa pošiljanje in sprejemanja preko bluetooth in SMSjev.
In potem telefon pač najde dva ustrezujoča zapisa, in čeprav se nanašata na isto osebo, imena ne prikaže. Da ne omenjam da ima tale Nokia dovolj velik ekran, da bi komot izpisala do 5 oseb, ki bi morebiti ustrezala. Tako pa raje ne izpiše nič. NE nazadnje bi lahko po samem klicu zatežila, EJ 5 ljudi ustreza, dejva to uredit za drugič. S kom si ravnokar govoril?
Pa recimo lahko bi ob klicu človeka, ki ga imaš v telefonu brez kode države, lepo ponudil da spravi številko v standardizirani obliki od + naprej. Saj takrat telefon točno ve, kakšna je celotna številka. In bi to komot ponudi. Ampak ne. Tako malo je včasih potrebno, in bi bila uporabniška izkušnja takoj precej boljša. Vsaj pri uporabnikih kot sem sam, ki se mi res ne da urejati imenika, ker imam kaj precej pametnejšega in manj duhamornega za početi.
Pri kolesarjenju čez Kočevski rog sem si veliko pomagal s tehničnimi novotarijami, čeravno bi seveda šlo tudi brez. Ampak glede na to, da sem bolj tehnično usmerjen, mi tudi preiskušanje raznih tovrstnih zadev predstavlja določeno zadovoljstvo.
Najpomembnejša je navigacija. Sploh čez kočevski rok, kjer je ogromno gozdnih in gozdarskih cestic, in se ti brez ustrezne navigacije lahko hitro zgodi kakšno vrtenje v krogu, ali plezanje čez nepotrebne hribe.
Pot sem si začrtal v google earthu. Žal pa nima ravno vseh potk, zato sem moral kar precejšen del gozdne poti načrtovati bolj po satelitski ali ortofoto sliki, kjer se občasno čez drevje posveti kakšen kos ceste. Takšno nčrtovanje je seveda precej približno, kar se je obilo potrdilo v praksi. Moja pot je bila na par mestih načrtovana po poteh, ki so bile vmes že zaraščene, in speljane direktno v hrib, za potrebe vlečenja debel iz gozda. Neprevozno. Yahoo maps ima sicer to precej bolje pokrito (primer v bližini Mirne gore), žal pa tam poti ne morem načrtovati. Obstaja sicer layer z yahoo mapami za google earth, ampak dela precej zanič. Na posameznem področju je potrebno kar precej zoom in in zoom out pa levo in desno, da končno naložio pravo sliko.
Že pred časom sem napovedal eno serijo o mobilnih aplikacijah, in danes bom obdelal drugi primer. Same mobilen aplikacije postajajo čedalje pomembnejše, ker za razliko od računalnika imamo mobitel pri roki neprestano, njihove sposobnosti pa omogočajo čedalje več storitev. In ena od teh je tudi dostop do elektronske pošte.
Odkar sem pričel uporabljati gmail sem prepričan, da je to ne le najboljši email servis ampak tudi najboljši email client. Sicer je kakšen outlook bolj fancy, ampak gmail ponuja tiste funkcije, ki jih potrebuješ na učinkovit način. In zato sem se kar razveselil gmail clienta za moj mobitel, takrat še Nokia 6110 navigator. Downlodam. Inštaliram. Se prijavim. Deluje hitro, krasno. Zaprem. Ponovno odprem. Ponovno vpišem geslo ??????? KAJ??? Ne zna si zapomniti gesla. Na mobitelu, kjer je to še posebej težavno vpisovati, zaščiteno imam pa itak tako da se telefon sam zaklepa. Neuporabno. In sem ga pobrisal.
