Uncategorized

Hadove jagode, partizani in Črnivec

Po prelenarjeni soboti sem danes moral na bicikel. In sem se odpeljal proti Kamniški bistrici. Med potjo se pa nekoliko igral z idejo, da bi šel najprej do Kamniške, nato pa še na Črnivec. In ko sem tako gruntal, zavedajoč se, da te ponavadi po prvem hribu mine, da bi šel še na enega, sem se spomnil, da je kolega Črt omenjal pot na Črnivec preko Snovika, ki jo je prevozil v okviru maratona. Hm. hm. HM. Gremo!

In smo šli. Snovik. Nato pa v hrib. Kar kmalu makadam. Lep. Pa spet malo asfalta. In za enim voglom jagode. Vse polno. Vse rdeče. In sem se spomnil na HADa. In njegove jagode. Pa ravno včeraj sem bral o njih pri njemu. Ampak moja kolesarska politika, mi ne dovoli ustavljanja, sploh ne sredi klanca. Tako sem lahko le poslikal, z mobitelom iz bicikla, naslednji šopek jagod. Ki je bil precej manjši od prvotnega, kasneje pa več ni bilo omembe vrednih, ker sem bil verjento že previsoko. Kakorkoli, car tisti, ki na tem posnetku najde jagode :-)))) Tisti levi črni rob pa je zaradi nosilca mobitela, ki ga imam kar na balanco pritrjenega. Ima namreč tudi GPS, pa ga včasih uporabljam še za merilec hitrosti in GPS logger.

Lep pogled proti dolini

Še 5.5 km do Črnivca

Malce me je presenetila tudi temperatura, ki je nad Črnivcem padla že tako nizko, da sem videl svojo sapo. Pa spust do Črnivca, pa takoj naprej do razcepa za Kamniško bistrico. Kamor je šel Bik še štrik naj gre, pravi star slovenski pregovor. Pa sem odkolesaril še do Kamniške bistrice. In v bistvu sem bil kar presenečen kao enostavno je šlo. Gor se pa lepo obrnil, pa spet spust, prehitet ene par počasnetov in gremo proti Kamniku. Kjer so se pa začeli počasi pojavljati rezultati ture, verjento pa tudi hladu in premalo zaščite proti mrazu in vetru. Namreč noge so me kar pošteno začele boleti. Stegna predvsem.

In kar je pri tem najbolj smešno, noge so me bolj bolele, če sem miroval, in manj, če sem gonil. Zato sem pač pritiskal. Menjaje stoje in sede, in verjetno se kar precej pačil ob tem, saj me je poklical Primož, ki je ravno peljal nasproti, in mu je bilo takoj jasno, da je kar dobra tura za mano. Čist po resnici povedano sem nekje od Kamnika naprej kar precej trpel. In se temu primerno tudi kremžil.

Doma sem pa rabil kar ene pol ure, da sem prišel k sebi, da so se noge lepo ogrele in so bolečine prenehale.

Čeravno nisem prevelik ljubitelj muzike med kolesarjenjem, sem danes praktično celo furo poslušal Val 202. In sem tako izvedel da imamo poseben naravoslovni park namenjen slepim, ki lahko božajo, vonjajo in okušajo tam posajene rasltline. Pa tudi pogovor s Matjažem Pikalom ni bil slab. Pikalo mi je bil znan predvsem po tem, da je v enem svojem literarnem delu uporabil policista Petardo, v katerem se je pa prepoznal nek policist, ga tožil, in sodbo dobil. Svašta. Malce je le škoda, ker takšnih pogovorov ne vodijo novinarji ali novinarke, ki bi zmogli bistveno več, kot ponavljanje stereotipov in postavljanje bolj kot ne očitnih vprašanj.

Po Garminu sodeč sem pokuril 4368 kcal, naredil 1503 višenske metre, 77,7 km v 4 urah in 5 minutah. Kalorije sem seveda kasneje pridno nadoknadil :-)))

PS: Vidim da sem na partizane pozabil. No pred Kamnikom gor grede sem ugledal ene nekoliko starinsko napravljene partizane, v enem starem vojaškem kamionu, ki so se izgleda še zbirali pred gostilno. Nato pa me je med Kamnikom in Snovikom ena, izgleda da 50 let izgubljena, patrulja prehitela. In sem razločno videl rdečo peterokrako na kapi, oprema pa tudi iz tistih časom. Po starosti partizana sodeč gre pa za enoto, ki je očitno sredi kakšnega juriša padla v time gap. Pa so sedaj ven prišli. Ker sicer bi bil ene 40 let starejši.