Entries Tagged as 'Nokia 6110 navigator'

ShoZu rules NOT!

S ShoZu začenjam eno krajšo serijo o mobilnih aplikacijah. Le te so v porastu, najlepši primer pa je iPhone. Ki je sicer krasen izdelek, ampak v bistvu nič posebnega. Vse kar ponuja, ponujajo tudi konkurenti, nekateri pravijo da celo bolje. Ampak Apple vseeno ponuja več. Ponuja celostno rešitev. In uporabniki lahko mobilne aplikacije kupujejo praktično nehote, kar vodi v zavidljive številke downloadov. Ampak iPhone bom prepustil tistim, ki ga imajo. Sam se bom posvetil temu, s čimer imam izkušnje na moji Nokii 6110 navigator. Ko pa s tem končam, bo pa čas za nov mobitel :-)))

[Read more →]

Shoping in Graz :-)

To soboto so napovedovali precej slabše vreme, kot se je na koncu izkazalo. In takšna deževna sobota (po napovedi ne po realizaciji) je pač idealna za že nekajkrat odložen shoping izlet. Vsake toliko je pač potrebno isprane mikice zamenjati.

[Read more →]

Kranjska Gora – UMTS

V 1 tednu smučanja v Kranjski Gori mi je uspelo skorajda porabiti vso zakupljeno količino podatkovnega prenosa v mojem Mobitel paketu. Ki je je za 1 GB. No ja, v tem mesecu sem celotno kvoto izkoristil, ker pa se prenaša tudi neporabljeno iz preteklega meseca, moram sedaj proabiti še tisto iz preteklega meseca. Še kakšnih 800 MB.

Saj, če bi želel, bi valjda lahko pokuril vse, ker je prenos bil kar ok, ampak že tako sem se preseravial z Obama streamom ipd…

In roko na srce. MacBook in Nokia preko bluetooth SUX. SUX! SUX!!!! Tolikokrat ne vem, če sem mašino restartal pod windowsi. In pomagale niso niti skripte, ki so jih za rešitev pripravili podobno razočarani Macokija userji. Ali je krivda pri Macu ali pri Nokii, ne vem. In me ne briga.

Ko se navadiš potovati

V Londonu sem imel rezerviran apartma in voucher. In šel na letalo. Gatwick express, london tube. Podrobnosti, kot so zaprte postaje ipd… bom tukaj izpustil.

Seveda sem se na pot pripravil. In to je pomenilo, da mi je v spominu ostala postaja Cyprus. Da tam moram pa dol iz metroja, potem so pa tam nekje apartmaji. Ampak cirka 5 postaj pred Cyprusom me je prešinilo. Hm, kako sem prišel do tega Cyprusa? Kaj sem iskal na google earth, da sem prišel do te postaje? Kaj pa, če mi je to ostalo v spominu ko sem iskal kaj drugega?

Nič, kaj pametnega itak nisem mogel pogruntati na metroju. In sem izstopil v Cyprusu. In kam sedaj? Na zemjevidih na postai, ulice iz voucherja ni bilo. Ura pa dovolj pozna, da ni nobenega za vprašat. Hm. HM. HM!

No seveda me je rešil stari prijatelj. Google maps, na Nokia 6110 navigatorju. Pokazal mi je kje sem. Poiskal naslov iz voucherja. In izkazalo se je, da niti nisem veliko falil. Le cirka 4 metro postaje. Se pravi nazaj na metro, in dol na pravi postaji.

Pa potem v smer, ki jo je gogle maps kazal. In potem vidiš kje bi lahko bili apartmaji, daš nokio v žep in greš. In apartmajev nikjer. Je en hotel, je drug hotel. Številke na stavbah pa full čudne. Pa povprašajmo nokio še enkrat. In tokrat jo ubogajmo do zadnjega metra. No, izkazalo se je, da je bil iskani naslov po GPSu za 15 metrov stran od vhodnih vrat. Dovolj dobro!

Če se samo spomnim, kako sem se včasih na podobne poti pripravil. Dandanes pa nas pač rešuje tehnika :-))

PS: O tem, da rezervacij apartmaja ni bila vredna pol kozarca mrzle vode, in da je bilo potrebno poiskati nov hotel pa drugič.

Po Indiji – prvi del

Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da probam kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure rata jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas.

Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čist možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel.

Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi.

Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.

…. to be continued …

Driveing car in Bangalore, India

Ok, sposodil sem si avto, da se odpeljem malce v hribe. Ooty recimo. Promet je dokaj smotan tukaj, zato sem nekako našudiral da raje vzamem zvečer, se odpeljem do hotela in nato zjutraj na pot.

Ok. Vozijo po napačni strani ceste. Menjalna ročica je na napačni strani. Žmigavci so na napačni strani. Vozijo malce divje, in semaforji so bolj za okras. Ampak vse to se da nekako predvideti.

Nisem pa predvidel, da klinčev smog razprši svetlobo in se potem v kombinaciji z lučmi vidi precej švoh. Da ne omenjam da pač vsi nimajo luči. Pa da me bo še najbolj zezalo to, po kateri cesti se v katero smer vozi. Nekako mi ni jasno, katere so enosmerne in katere ne.

Sem pa uspešno pripeljal do hotela, čeravno se parkrat izgubil. Nokia navigator je pomagala, ampka brez zapletov pač ni šlo. Kako bo šlo naprej, ker navigacije zunaj Bangaloreja pač ni, bomo še videli. AutoRoute ima vsaj kraje, cest med njimi pač ne. Za silo pa bo verjento tudo google earth, če bom uspel dovolj zemljevidov v spomin nafilat.

Tragična kolesarska tura – dve žrtvi

Danes sva šla z M. s kolesom do Črnomlja. Za razliko od zadnjič sva šla na Kočevje, nato pa čez Kočevski rog proti Koprivniku in nato v Črnomelj. Vreme je bilo ok, malce mokra cesta, tako da je malce močilo od spodaj navzgor. Pa neke pretirane vročine ni bilo, tako da so dolgi rokavi kar prav prišli. V bistvu me je v noge kar zeblo, ker nisem imel nogavic. In pri Turjaku se je kar lepo videla sapa, kot bi bili že krepko v jeseni.

Pokrajina, še posebej Kočevski rog, je zelo lepa. Pozna se že malce višja lega, nisem si pa mislil, da je v bistvu precej planotasto vse skupaj. Nekoč so tu prebivali kočevarji, ki so bili nemškega rodu. Kdaj so prišli v te kraje žal ne vem, ker je bil ta del naše zgodovine v času, ko sem hodil v šolo, pač nepomemben, da ne rečem prepovedan. Odšli so pa v času druge svetovne vojne najprej na spodnjo štajersko, nato pa v Nemčijo, v strahu pred revanšizmom. Koprivnici se vidi, da je nekoč bil precej pomembnejši kraj. Je na lepi legi, ampak trenutno se nekako postavlja nazaj s pomočjo vikendašev. V minulih desetlejih pa so ljudje iz tega konca verjento predvsem odhajali.

Na tem področju pa danes živi kar nekaj medvedov, na katere nas spominjajo oznake na drevesih. Neke zelene medvedje šape. Verjento z namenom, da se mimoidoče opozarja na to, kdo je šef v teh gozdovih.

Kakšen tempo sem vozil se lepo vidi iz podatka, da sem zadnjič, ko sem peljal sam, imel povprečen pulz 123 bpm, danes v dvoje pa 95 bpm.

Sedaj pa še žrtvi. Prva je bila nedolžna čebela, ki se je zaletela vame in me pičila v mezinec. Seveda tega ni preživela. Zanimivo pa da mi je prst začel otekati šele ene 4 ure kasneje. Nato pa sem ob spustu, malce naprej od enega praznovanja (spodaj na sliki), v izogib temu da mi črna mačka prečka pot, le to kar lepo povozil. No ja, v bistvu ni bilo namerno. Pa tudi mačka ni bila mačka, ampak mala mucka, mladiček. Ki je tako dokaj drago plačala svojo neizkušenost. Scer je preživela, ampak verjetno tudi poškodbe niso bile zanemarljive :-((( Ob tem sem se na ves glas zadrl “O F..K”, in tako verjetno pobral kar precej začudenih in očitujočih pogledov praznovalcev, ampak sem bil že mimo.

Po tej poti je do Črnomlja cirka 10 km več, pa tudi malce več vsponov je. Naslednjič bom pa probal peljati nekje med obema dosedaj prepeljanima variantama. Do Kočevja se namreč pelje po kar precej prometni cesti, kjer kar divljajo, in ni ravno prijetno.

Moj garmin Forerunner je to časovno malce daljšo tur zmogel brez problemov. Tako da baterija je kar zmogljiva. Za navigacijo, ki je danes ni bilo prav veliko pa je spet skrbela Nokia 6110 Navigator.

GPS track na gps-race.com.

Mobitel kot osebni trener

Že dalj časa je jasno, da bodo mobilni telefoni počasi migriral v smer univerzalne prenosne elektronske naprave, kjer samo telefoniranje ne bo nič drugega kot ena od funkcij, morda niti ne najpomembnejša. Začelo se je s sposobnosti povezovanja na splet, raznimi pomožnimi programčki, pa fotoaparatom, GPSom, itd..

Samsung SGH-F110 pa pr Mobitelu reklamirajo kot trening partner, ki vas usmerja z govornimi ukazi, meri srčni utrip, šteje korake in porabljene kalorije, meri razdaljo in še veliko več. Poskrbi pa tudi za glasbeno spremljavo pri treningu.

No, jaz bom kar lepo ostali pri moji Nokia navigator 6110.

AvtoRoute na MACBooku in GPS navigacija – ExtGPS

Ok, imamo Nokia 6110 Navigator, ki ima GPS in AutoRoute na Windowsih inštalirane v okolju Vmware Fusion na Mac booku. Kako sedaj vse skupaj povezati, da bo AutoRoute dobil direktno podatke o lokaciji iz gpsa na nokia mobilnem telefonu. Ključna je zahteva AR da dobi podatke v NMEA obliki, preko serijskega porta s hitrostjo 4800 baudov. Zaradi tega pogoja recimo povezava AR na GlobalSat DG-100 ni uspela, čeprav sicer lahko tudi v Mac okolju dobivam iz njega podatke. Tale GPS pač komunicira z hitrostjo okoli 100kbps, AutorRoute pa yahteva točno 4800 bps, kar je sicer tudi po standardu. Ampak saj a ne bi nič bolelo, če bi kakšen podatek dobil malo hitreje.

Ključ uspeha se skriva v enem enostavnem java programu, ki omogoči pošiljanje GPS podatkov iz nokiinea internega gps sprejemnika, preko bluetootha na računalnik. Gre za Symarctic ExtGPS, ki sem ga kar precej časa iskal po internetu. Nekako sem sumil, da nekaj takšnega mora obstajati, saj prav gotovo nisem prvi, ki sem se srečal z to željo – povezati gps na mobilniku z računalnikom.

Za uporabo blootuetha pod windowsi na macbook-u, je potrebno inštalirati Applove driverje. Vmware fusion ob aktivaciji Bluetooth USB naprave lepo zajamra, da bi bilo dobro v windowse nainštalirati Boot Camp driverje za bluetooth. Ker nisem imel nobene želje inštalirati Max OSX in Windowse vsporedno, in ker vmware deluje tako lepo, se s tem do sedaj še nisem srečal. In nisem vedel, kje naj te driverje staknem. Ob iskanju, kje se najde drivers for boot camp, ko sem skoraj reparticioniral disk, sem v navodilih prebral, da so kar na Mac OS inštalacijskem DVDju. To je sicer namenjeno bolj temu, da imaš windowse direktno inštalirane, bomo pa videli, če dela tudi na windowsih preko vmware fusion-a.

DVD se je kar sam lepo zagnal v windowsih, in sem lepo poklikal naj inštalira. In kmalu mi je bilo žal. Inštaliral je vse, kar bi sicer rabil za vsporedno inštalacijo. Video drverje, avdio driverje, celo driverje za macov IR remote. Pa samo bluetooth driver sem želel. No, kakor kaže s tem se ni nič pokvarilo, torej naj mu bo. Lepo deluje vse skupaj namreč tudi pod vmwareom.

Na mobilniku zaženemo ExtGPS, dobro je, da smo zunaj, kjer že ima GPS signal.

V windowsih nato samo pod bluetooth devices kreiramo nov com port, in mu za vsak primer nastavimo hitrost na 4800. Delovanje lahko preverimo kar z hyperterminalom, ki je v windowsih že ne vem koliko verzij, in še vedno enako zanič in enako neprijazen. Ampak občasno čisto uporaben.

Sledi še test v AR. Določimo naj kar sam poišče, in res poišče. In naj pozicionira. In že lahko vpišemo cilj in nas vodi do njega.

Sicer se bi marsikdo vprašal, čemu komplicirati z vso to kramo, povezavami in kompatibilnostmi, če lahko kupiš klasičen avto GPS za 150 EUR, ki deluje v prvo brez problemov, in nadomesti MacBooka, Vmware fusion, Windowse, AutoRoute, ExtGPS, 12V -> 220V converter, Nokio 6110 navigator v enem koraku, pa še lepo se ga da namestiti v avto. Ampak hej, nekaj je pa tudi za dušo treba početi.


Hadove jagode, partizani in Črnivec

Po prelenarjeni soboti sem danes moral na bicikel. In sem se odpeljal proti Kamniški bistrici. Med potjo se pa nekoliko igral z idejo, da bi šel najprej do Kamniške, nato pa še na Črnivec. In ko sem tako gruntal, zavedajoč se, da te ponavadi po prvem hribu mine, da bi šel še na enega, sem se spomnil, da je kolega Črt omenjal pot na Črnivec preko Snovika, ki jo je prevozil v okviru maratona. Hm. hm. HM. Gremo!

In smo šli. Snovik. Nato pa v hrib. Kar kmalu makadam. Lep. Pa spet malo asfalta. In za enim voglom jagode. Vse polno. Vse rdeče. In sem se spomnil na HADa. In njegove jagode. Pa ravno včeraj sem bral o njih pri njemu. Ampak moja kolesarska politika, mi ne dovoli ustavljanja, sploh ne sredi klanca. Tako sem lahko le poslikal, z mobitelom iz bicikla, naslednji šopek jagod. Ki je bil precej manjši od prvotnega, kasneje pa več ni bilo omembe vrednih, ker sem bil verjento že previsoko. Kakorkoli, car tisti, ki na tem posnetku najde jagode :-)))) Tisti levi črni rob pa je zaradi nosilca mobitela, ki ga imam kar na balanco pritrjenega. Ima namreč tudi GPS, pa ga včasih uporabljam še za merilec hitrosti in GPS logger.

Lep pogled proti dolini

Še 5.5 km do Črnivca

Malce me je presenetila tudi temperatura, ki je nad Črnivcem padla že tako nizko, da sem videl svojo sapo. Pa spust do Črnivca, pa takoj naprej do razcepa za Kamniško bistrico. Kamor je šel Bik še štrik naj gre, pravi star slovenski pregovor. Pa sem odkolesaril še do Kamniške bistrice. In v bistvu sem bil kar presenečen kao enostavno je šlo. Gor se pa lepo obrnil, pa spet spust, prehitet ene par počasnetov in gremo proti Kamniku. Kjer so se pa začeli počasi pojavljati rezultati ture, verjento pa tudi hladu in premalo zaščite proti mrazu in vetru. Namreč noge so me kar pošteno začele boleti. Stegna predvsem.

In kar je pri tem najbolj smešno, noge so me bolj bolele, če sem miroval, in manj, če sem gonil. Zato sem pač pritiskal. Menjaje stoje in sede, in verjetno se kar precej pačil ob tem, saj me je poklical Primož, ki je ravno peljal nasproti, in mu je bilo takoj jasno, da je kar dobra tura za mano. Čist po resnici povedano sem nekje od Kamnika naprej kar precej trpel. In se temu primerno tudi kremžil.

Doma sem pa rabil kar ene pol ure, da sem prišel k sebi, da so se noge lepo ogrele in so bolečine prenehale.

Čeravno nisem prevelik ljubitelj muzike med kolesarjenjem, sem danes praktično celo furo poslušal Val 202. In sem tako izvedel da imamo poseben naravoslovni park namenjen slepim, ki lahko božajo, vonjajo in okušajo tam posajene rasltline. Pa tudi pogovor s Matjažem Pikalom ni bil slab. Pikalo mi je bil znan predvsem po tem, da je v enem svojem literarnem delu uporabil policista Petardo, v katerem se je pa prepoznal nek policist, ga tožil, in sodbo dobil. Svašta. Malce je le škoda, ker takšnih pogovorov ne vodijo novinarji ali novinarke, ki bi zmogli bistveno več, kot ponavljanje stereotipov in postavljanje bolj kot ne očitnih vprašanj.

Po Garminu sodeč sem pokuril 4368 kcal, naredil 1503 višenske metre, 77,7 km v 4 urah in 5 minutah. Kalorije sem seveda kasneje pridno nadoknadil :-)))

PS: Vidim da sem na partizane pozabil. No pred Kamnikom gor grede sem ugledal ene nekoliko starinsko napravljene partizane, v enem starem vojaškem kamionu, ki so se izgleda še zbirali pred gostilno. Nato pa me je med Kamnikom in Snovikom ena, izgleda da 50 let izgubljena, patrulja prehitela. In sem razločno videl rdečo peterokrako na kapi, oprema pa tudi iz tistih časom. Po starosti partizana sodeč gre pa za enoto, ki je očitno sredi kakšnega juriša padla v time gap. Pa so sedaj ven prišli. Ker sicer bi bil ene 40 let starejši.