Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da probam kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure rata jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas.

Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čist možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel.

Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi.

Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.

…. to be continued …