Priznanje samostojnosti

Rusija je priznala neodvisnost Abhazije in Južne Osetije, poroča 24ur.com. Podobno sem poslušal tudi po Valu 202, ki pa je kar precej besed posvetil odzivu na to rusko dejanje.

V bistvu nisem do sedaj sploh zasledil, da sta omenjeni pokrajini razglasili neodvisnost, ki ga je potem Rusija priznala. Pa recimo da je temu tako. Lepo bi bilo tudi, če bi sporočili na kakšen način so se prebivalci za neodvisnost odločili. Če so to naredili na referendum, potem bi bila vsaka reakcija razen čestitk in takojšnjega priznanja tudi s strani Slovenije, napaka.

Ne smemo namreč pozabiti, da smo bili nedolgo nazaj sami v položaju, kjer smo si želeli priznanja, in bili tudi sveto prepričani, da je prav in edino prav, da ga dobimo. Spomnimo se tudi Kosova in njegovega priznanja. Zakaj bi sedaj v primeru Abhazije in Južne Osetije ravnali drugače?

Verjetnejše pa je, da bo naša zunanja politika, tako kot ostala Evropa, pozabili na nedavne izkušnje, in izkoristila pokrajini za nekaj čisto drugega. Za višjo politiko, kjer ni prostora za male ljudi. Za potezo v boju za globalno prevlado, kjer si velike sile trudijo kazat mišice, če pa ob tem koga malce pomendrajo pa nič hudega.

Ob vseh teh zadevah je potrebno poudariti, da pravice do neodvisnosti nimajo pokrajine in države. Ne. To pravico imajo ljudje. Posamezniki. In sicerpravico, da si izberejo in nato trpijo oblast, kakršno želijo. In če je ta Ruska, let it be. Če je pa to oblast lokalnega veljaka, ali kralja ali duhovnega vodje, let it be.

Ampak verjento je preveč pričakovati od politikov, da bi gledali na malega človeka, in da bi se iz bližnje zgodovine kaj naučili. Me zanima ali se bo gospod Rupel na to temo opredelil, kaj drugače kot “Eu pravi da…”