Entries Tagged as 'kolesarjenje'

Ohoho – zrihtana pot na Rašico

Ena dobra duša je posula malce novega peska na pot na Rašico in jo tako malce izravnal, kar kar precej pripomore pri kolesarskem vsponu do vrha. Sicer se je dalo tudi prej, ampak sedaj je precej lažje prevozno. Lahko da so to naredili že pred meseci, ker mislim da sem šel letos prvič po tej strani gor.

Pogled iz Rašice

Dol sem šel pa na Dobeno in tam je pa ravno kontra. Imam občutek da se je zemlja še bolj posedla, kamni pa so še malo zrasli. In mi je izgledalo zelo zelo divje. Pa sem velikokrat tam peljal, res pa letos samo 1x ali 2x, ker je bilo vreme ponavadi bolj mokro, in sem vozil le po asfaltu.

Razgled iz Rašice je bil danes zelo “umit” in se je tudi Snežnik videl zelo ostro. Res lepo.

Ponovitev kamniške

Ker so bili prejšnji dnevi precej namočeni, sem se danes v čast prazniku dela odločil da ponovim ponedeljkovo turo v Kamniško Bistrico.

Garmin mi je nameril 0.8 km več, verjetno, ker je kasneje ujel GPS signal iz satelitov. Povprečno hitrost sem imel 23,5 km/h prejšnjič pa 22,9 km/h, temu ustrezno pa tudi srčni utrip 140 vs 132. Zanimivo pa da sem zadnjič po garminu porabil precej več kalorij. Kako to on računa, je verjetno jasno le njemu, vsekakor pa to dobro kaže koliko (ne)zanesljivi so takšni podatki.

No glavna razlika je pa v višinskih metrih. Zadnjič sem jih baje imel 924, danes pa le 601. In to na popolnoma isti progi. Svašta.

Še gps track na gps-race.com.

Lepo je dan zaključiti na biciklu

Po trodnevnem potepanju po Avstrijkem Štajerskem, ogledu svetovnih znamenitosti v MiniMundusu (Blejski grad je v delu) in obilnem kosilu je ostalo le eno. Preostanek dneva preživeti na kavču. Oziroma po krajšem razmisleku se je ponudila še ena opcija. Na bicikl.

Na bicikl in v Kamniško Bistrico. Izbral sem jo zato, ker ne vem koliko je bilo dežja prejšnje dni, in kakšne so razmere na neasfaltiranih poteh, do tja pa pelješ lepo po asfaltu.

Dve uri in dvajset minut, skoraj 54km, 924 višinslkih metrov in baje 3194 kcal. Dovolj za dan, ki se je začel v 234 km daleč :-))) Če dobro razmislim, bi bilo morda bolje, če bi tam kar štartal z biciklom, pa bi lahko popoldansko tudi v Kam. Bistrico izpustil.

Zadnjič, ko sem šel v Kamniško Bistrico za zaključek daljše ture, sem rabil od Stahovice do Koče 4 minute več, kot danes. 30:27 vs. 34:53.

Sv. Trojica – kolesarska tura

Čeravno imam zadnje dni kar precej gužvo zaradi zaključka par projektov, sem si vzel čas da malce prezračim glavo, in pretegnem ude. Odpravil sem se do sv. Trojice.

V bistvu sploh ni bilo toplo. Sicer se je sonce nekaj matralo, ampak kar nekja poti je bilo tudi po senci. In temperatura nekako niti ni bila primerna za kratke hlače. Pa gor je še nekako šlo, dol je pa kar zeblo. Še najbolj v prste na rokah.

Še GPS tracki: track 1, track 2

Tragična kolesarska tura – dve žrtvi

Danes sva šla z M. s kolesom do Črnomlja. Za razliko od zadnjič sva šla na Kočevje, nato pa čez Kočevski rog proti Koprivniku in nato v Črnomelj. Vreme je bilo ok, malce mokra cesta, tako da je malce močilo od spodaj navzgor. Pa neke pretirane vročine ni bilo, tako da so dolgi rokavi kar prav prišli. V bistvu me je v noge kar zeblo, ker nisem imel nogavic. In pri Turjaku se je kar lepo videla sapa, kot bi bili že krepko v jeseni.

Pokrajina, še posebej Kočevski rog, je zelo lepa. Pozna se že malce višja lega, nisem si pa mislil, da je v bistvu precej planotasto vse skupaj. Nekoč so tu prebivali kočevarji, ki so bili nemškega rodu. Kdaj so prišli v te kraje žal ne vem, ker je bil ta del naše zgodovine v času, ko sem hodil v šolo, pač nepomemben, da ne rečem prepovedan. Odšli so pa v času druge svetovne vojne najprej na spodnjo štajersko, nato pa v Nemčijo, v strahu pred revanšizmom. Koprivnici se vidi, da je nekoč bil precej pomembnejši kraj. Je na lepi legi, ampak trenutno se nekako postavlja nazaj s pomočjo vikendašev. V minulih desetlejih pa so ljudje iz tega konca verjento predvsem odhajali.

Na tem področju pa danes živi kar nekaj medvedov, na katere nas spominjajo oznake na drevesih. Neke zelene medvedje šape. Verjento z namenom, da se mimoidoče opozarja na to, kdo je šef v teh gozdovih.

Kakšen tempo sem vozil se lepo vidi iz podatka, da sem zadnjič, ko sem peljal sam, imel povprečen pulz 123 bpm, danes v dvoje pa 95 bpm.

Sedaj pa še žrtvi. Prva je bila nedolžna čebela, ki se je zaletela vame in me pičila v mezinec. Seveda tega ni preživela. Zanimivo pa da mi je prst začel otekati šele ene 4 ure kasneje. Nato pa sem ob spustu, malce naprej od enega praznovanja (spodaj na sliki), v izogib temu da mi črna mačka prečka pot, le to kar lepo povozil. No ja, v bistvu ni bilo namerno. Pa tudi mačka ni bila mačka, ampak mala mucka, mladiček. Ki je tako dokaj drago plačala svojo neizkušenost. Scer je preživela, ampak verjetno tudi poškodbe niso bile zanemarljive :-((( Ob tem sem se na ves glas zadrl “O F..K”, in tako verjetno pobral kar precej začudenih in očitujočih pogledov praznovalcev, ampak sem bil že mimo.

Po tej poti je do Črnomlja cirka 10 km več, pa tudi malce več vsponov je. Naslednjič bom pa probal peljati nekje med obema dosedaj prepeljanima variantama. Do Kočevja se namreč pelje po kar precej prometni cesti, kjer kar divljajo, in ni ravno prijetno.

Moj garmin Forerunner je to časovno malce daljšo tur zmogel brez problemov. Tako da baterija je kar zmogljiva. Za navigacijo, ki je danes ni bilo prav veliko pa je spet skrbela Nokia 6110 Navigator.

GPS track na gps-race.com.

Gorsko kolesarstvo na OI

Za razliko od klasičnega cestnega kolesarstva je gorsko kolesarstvo povsem individualni šport. Pri cestni preiskušnji se veliko taktizira, sploh je pa to ekipni šport. Res da ne na olimpijskih igrah, je pa recimo na Tour de France.

Gorsko kolesarstvo je pa čisti individualizem, kjer se kolesar spopada predvsem s samim seboj in naravo. In pa spremembami dinamike. Ne vem kateri šport je primerljivo dinamičen. Ok, pri recimo ekipnih športih z žogo, smo priča podobnim dinamikam, kjer se tempo neprestano spreminja. Ampak od individualnih mi pa noben ne pade na pamet.

Ekstremni vzponi, kjer ali pritisneš do konca ali pa sestopiš, se spremeni v ekstremni spust, kjer brez popolne koncentracije pač odletič čez balanco, kot se je meni zgodilo na letošnjem Grosupeljskem maratonu. Če sem prav videl so imeli le na dveh mestih možnost malce spustiti balanco in kaj popiti.

Za razliko od Atenskega se mi zdi da so tega lahko prevozili praktično vsi. Na Atenskem so imeli mesto, kjer je le prvi ali drugi prišel čez brez sestopa, ostali so pa praktično v vsakem krogu razjahali. Če gre za biciklizem je prav da se biciklira in ne teče :-))) Sploh v kolesarskih čevljih.

Tehnično je morda zanimivo, da imajo bicikli le spredaj vzmetenje, kar je sicer jasno, saj vsaka vzmet, sploh pa zadnja, porablja energijo. Da bi med vožnjo nastalvjali vzmetenje, ga bokirali, pa letos nisem opazil. Morda je tehnika toliko napredovala, da to več ni potrebno :-)) Ali pa so enostavno ugotovili da prednost, ki ga to prinaša ne odtehta dodatnega, predvsem miselnega, napora.

V Atenah se mi zdi da je par tehmovalcev imelo mono vilico na prvem kolesu. Se pravi da je kolo pritrjeno le na eni strani. Na Pekingških OI takšnega nisem opazil.

Zmagala sta Francoza, nato pa sta sledila dva Švicarja. Alpe RULES!

Blaža Klemenčič, ki je zastopala Slovenijo pa se letos žal ni izkazala. Bila je ujeta za krog, kar v tem športu pomeni da lahko odideš na počitek :-))

PS: Vsekakor eden pravih olimpijskh športov!

Kolesarska tura: Trzin – Črnomelj in leteči polž

Da ne bi v teh olimpijskih dneh športal le pred TVjem, sem se odločil za eno turico do Črnomlja. Z biciklom seveda. Štartal sem mace po Debevčevem bronu, prišel pa kar precej pred Kozmusovim zlatom. Krasen dan torej.

Glavnina te poti je žal ravno vspon na Brezje po dobrih 80 kilometrih kolesarjenja, kar se seveda že pozna. Sam vspon sicer ni nič posebnega. Prav prijazen je. Le malce pozno pride na vrsto :-))

Velik del se vozi ob Krki. Vožnja ob reki, s tokom, mij vedno v veselje, ker ima pač voda to lastnost da teče vedno navzdol. Tako da so ponavadi ob takšnih poteh kakšni večji vzponi neobičajni. Do same krke grem iz Grosuplja ponavadi čez gozd kjer je tudi nekaj kar dobrega makedama.

Malce sem na startu imel sicer trde noge, od petkovih Trojan seveda.

Še dva dogodka je za omenit. Če ne v Črnučah sem na stegnih nekaj začutil. Pogledam, in izgledalo je kot nko gnilo jabolko ali nekaj takšnega. Bolj kot ne nagonsko sem z roko odstrani. In ob tem se nekako zavedel da je šlo za polža. Tistega rdečega. Malce razmesarjenega. Hudo. Od kje je priletel??? Ha, verjento sem ga prislonil na semaforju, ko sem pritiskal na gumb za zeleno. Nop. Kako naj ga pritisnem z notranjo stranjo stegna? In takrat me prešine. Povozil sem ga, in guma ga je odvrgla na moje stegno. Mislim da bom šel nabavit blatnike. Si predstavljate da vam odleti v faco?

Nisem še dobro predelal tega dogodka, ko sem na naslednjem semaforju malce krožil, čakajoč na zeleno luž. In se malcepreveč nagnil, in z pedalko zadev v tla. Čevlje pa vpete na pedalko. Nekako sem se že videl na tleh. No na srečo sem se ujel. S čevlji je treba biti previden.

GPS track: www.gps-race.com

Posledice zadnjega neurja

Ker sem ravno zrihtal WP da lahko uplodam več slik, evo še par slik iz ene prejšnjih tur, kjer sem srečal posledice tistega neurja z tornadom. Moram pa iti pogledati še kako je na Črnivcu. Ampak že tukaj nad Kamnikom je bilo par kar zanimivih posledic. V živo še precej večje, kot na slikah.

Tura je bila pa tale: gps-race.com

Kolesarska tura: Trojane preko Zlatega polja

Danes sem se odločil, da grem spoznat še nadaljevanje poti od Zlatega polja proti Trojanam. V bistvu je na kolesu včasih prav dolgčas, zato je dobro včasih odpeljati kakšno novo turo. Imajo pa nove ture dve slabe lastnosti. Prva so neznani vsponi, druga pa neznani spusti. Ampak to pač spada zraven.

Do Preserja pri Zlatem polju sem enkrat že odpeljal, in si ga zapomnil! Ker tam gor je en svinski vzpon, ki je res strm. In se ga nič kaj prida nisem veseli. Ampak kakor se je izkazalo, me je pot do Trojan vodila mimo zloveščega vspona.

Tukaj se je izkazala Nokia navigator 6110 z Google maps. Že doma sem si ogledal pot, in videl da po tistih hribih kar mrgoli nekih cest in odcepov. In sem si lepo sprintal zemljevid. In ga pozabil doma. In tako mi je ostal google maps na mobilniku, kar se je pa izkazalo za precej boljšo varianto kot sprintan zemljevid. Sicer je ekran malce majhen, ampak pri zemljevidu je pa problem, ker pač ni nujno da veš, kje si. In na tej poti je bilo kar nekaj odcepov, ki jih na zemljevidu ni, in bi me komot lahko zavedli in bi prezgodaj kam zavil. Pa tudi par odsekov poti je vmes takšnih, da bi brez GPSa bil kar v dvomih, ali sem na pravi poti. Nokia pa je to z odliko opravila.

Sama pot je v glavnem asfaltirana, le zadnji del proti Trojanam je bolj gozdna pot. Kraji so seveda lepi. Kar nekaj poti je nad 750 metrih višinske razlike, najvišje pa pride do cirka 900m (Prelaz Trojane je na 609m).

Razen par pudljev ni bilo omembe vrednih psov alergičnih na kolesarje.

Ko sem se bližal Trojanam mi nekako ni bilo jasno, kje bom prišel na glavno cesto. Nekako nisem imel v spominu, da bi bil tam kakšen odcep. In ko sem po karti bil že zelo blizu, mi na prvi pogled ni bilo jasno, kje bom ven prišel. No tudi na drugi pogled mi ni bilo. Ven se pa pride malo pod gostilno, na savinjski strani, tako da je bilo treba do gostilne še malo v hrib.

Nazaj me je ves čas lovil dež, zato sem šel kar po najhitrejpi varianti, se pravi po nekoč glavni cesti med Mariborom in Ljubljano.

Celotna pot.

Še par slik:

Kamnik – Preserje pri Zlatem polju

Danes sem šel turco proti Kamniku, pa gor proti staremu gradu, pa pred tem zaviješ desno in po par vaseh padeš na Preserje pri Zlatem polju, pa potem Rova, Radomlje, Mengeš in domov.

Vmes se vidi kar veliko posledic nedavnega neurja. Podrta drevesa, razcefran telefonski kabel, ipd…

Včeraj pa klasika v Kamniško bistrico.

GPS track