Za današnjo turo sem izbral najprej na Trojane, pa ne lepo ponajbližji poti, ampak po stranskih cestah in gozdu. Rafolče, Preserje pri Zlatem polju, Zlato polje, Češnjice in Gabrje pod Špikom. Tam gremo mimo velike kmetije v gozd, potem pa kar naprej in desno čez travnik. Te poti Google maps pač ne pozna, ampak sem že pred leti tukaj mimo vozil, in sem vedel da gre. Sploh, ker je na koncu googlove ceste tale znak, kjer lepo piše Trojane.

Do Trojan je potem še predvsem spust, lep gozni makedam, le glinaste golobe vmes streljajo. V bistvu streljajo ravno proti cesti, po kateri sem se peljal, ampak upam da vedo, kaj počnejo. Na Trojanah sem pojedel en krof, napolnil zaloge vode in naprej.

Na Čemšeniški planini nisem bil še nikoli. Namesto da bi malce povprašal, sem pač zaupal prijatlu googlu, in le ta me je nekako poslal po severni poti. Tam so tudi neke serpetine, in ni hudič, da bo to lažje prevozno. No, zabava se je pričela, ko me je garmin iz asfalta poslal direkt v hrib.

Ta slika je že malce naprej, kjer sem spet lahko zajahal bicikel, pred tem sem pač malce tudi rinil. Ko sem prispel do “serpetin” sem se malce ustavil, pa je takoj pripeljal en sotrpin, ki pa je bil že na spustu. Ko sem ga pobaral kakšna je pot, je dejal da še kakšnih 300 metrov, potem pa gor več ne gre. Kako ne? Saj je na google maps? Jah ne gre. Da on dolj je šel, gor pa ne bo šlo. Da pa ne ve točno, kam gre pot naprej, ker on je nanjo padel iz planinske poti. Ker se mi ni dalo okoli, sem si rekel da grem pač naprej dokler gre, potem pa nazaj domov, pa drugič probam iz druge strani.

Čez 300 metrov, po gozdarski poti kjer je bil naklon 15%-20% me je čakal prvi zavoj.

Jup, tule naj bi šel. No, na fotki morda še nekao zgleda, v živo je pa neprevozno. Zato sem lepo nadaljeval po gozdarski poti, in vmes preveril kako kaže na google maps. Kazalo je švoh. Še kakšen km poti, potem pa konec. Ker pa vedno obstaja možnost, da je potem še kakšna pot, ki je google še ne pozna, sem kar nadaljeval. Gozdarska pot, 15%-20% vzponm podlaga raznolika. V bistvu, če ne bi imel za sabo že Trojan, malce boljši bicikel in par kil manj, se bi dalo zvoziti v celoti. Tako pa sem izmenično porival in vozil.

In res, tam kjer bi se pot morala končati, se je nadaljevala. Sicer slabša, ampak se je.

Do konca, kjer se je pa združila z originalno planinsko potjo, tako da sem potem nadaljeval po njej. Res pa je bilo le še par 100 m do vrha.

Na tej google earth sliki se lepo vidi originalno mišljena serpetinasta pot, in to, kar sem potem dejansko vozil (desno). Google ima pot narisano le do tistega desnega zavoja, ampak v resnici pot poteka kar do zadnjega levega zavoja pod vrhom. Zadnji del gre pa po ne preveč strmi planinski poti.

Sam vrh je čuden. Škatla z vpisno knjigo na drevesu. In to je to. Res nisem navajen. Sicer sem malce vozil naokoli, ampak dejansko ni bilo nekega plusa. Še razgleda nobenega. No, občasno sicer najdeš kakšno “okno” da se malce razgledaš, v glavnem pa so bila drevesa. Seveda dopuščam možnost, da sploh nisem bil na Čemšeniški planini, ali ne na vrhu. Kaj pa vem. Lahko sem res vse skupaj falil.

Nato sem nadaljeval spust po v naprej pripravljeni poti.

Katastrofa!

Slika ne more pričarati strmine in kako neprimerna je pot za kolo. Ja, nisem vozil. Sem ga lepo porival oz. bolje rečeno, zadrževal. Stavim karkoli, da tega noben downhiler ne prevozi.

Res se ne vidi, ampak gre za odseke, kjer sicer lahko skočiš, ampak kaj, ko ni kje pristati :-))) No, potem se je pot malce izboljšala, in sem lahko vozil. Večkrat na meji, večkrat sestopil in nadaljeval peš, samo enkrat pa čez mejo. V bistvu čez balanco. Ko sem že razmišljal kako bom reševalcem sporočil koordiante, sem nekako ugotovil da ni sile. Zapestje celo. Ključnica cela. Koleno malce odgnjeno. Sem se pobral in šel naprej.

Po tem klinčevem spustu je to res razveseljujoč pogled. Sploh, če veš, da boš v kratkem na te poti.

Kaj mislite po kateri sem se pripeljal. Jup, to na desni je pot. Lepo narisana na google maps. Po podrasti na njej, so sicer nazadnje vozili po njej pred kakšnim desetletjem, ampak je narisana.

V originalu sem sicer nameraval nato na Izlake pa preko Kandrš v Moravče in nazaj domov. Ker sem pa bil že kar precej zmatran sem se odpravil lepo proti Trojanam, da bom potem imel do doma sam spust.

Račun brez krčmarja seveda. Je bilo kar nekaj vzpona še do Trojan. Čeprav verjetno res ne za ene Kandrše, ampak vseeno ni bil sam spust. Vmes sem dohitel enega zakompleksanega kolesarja. Zakompleksanega zato, ker ko je videl da ga dohitevam je takoj malce pritisnil, nato pa skočil na avtopusno postajo, kjer se je usedel. Očitno njegov ego manj trpi, če ga prehiti kolesar vmes ko on sedi na klopi, kot pa če bi ga prehitel med tem ko vozi. Čudna so pota gospodova.

Skratka moja ocena je, da se na Čemšeniško planino po tej poti, po kateri sem šel gor, verjetno da zvoziti. Ni enostavna. Ampak zvozljiva. Spust pa kjerkoli drugje, le tam kjer sem šel jaz ne. Če pa ima kdo kakšen nasvet za naslednjič, pa na plano z njim. Mene brez dobrega nasveta ta hrib ne bo več videl. Vsaj z biciklom ne.

Garmin je nameril: 91,4 km, dobrih 8 ur in pol, 3370 višincev, 7100 kilo cal.